Grega Repovž

16. 5. 2025  |  Mladina 20  |  Uvodnik

Uvodnik / Sporočilo volivcev

Ali rezultat na referendumu nakazuje, da bo tudi na volitvah v državni zbor leta 2026 slavila desnica oziroma SDS? Se je zgodil premik v volilnem telesu? Ne. Tokratni referendum namreč ni nakazal, da gre za spremembe v volilnem telesu. Da je v Sloveniji bolj priljubljena desnica, zlasti skrajna SDS, vemo že od lani, to so jasno pokazale že evropske volitve. Mar ni neverjetno, da se tega dejstva nihče več ne spomni?

Na lanskih evropskih volitvah je vladajoča koalicija doživela trpek poraz. Zmagovalka je bila SDS, ki je s 30,82 odstotka glasov osvojila štiri mandate, Gibanju Svoboda sta pripadla dva mandata (22,11 odstotka glasov), po enega pa so osvojili v Vesni (10,47), SD (7,71) in NSi (7,69). Dejansko je »čast« levega pola reševala stranka Vesna – oziroma njen kandidat Vladimir Prebilič, čigar politične barve so zelo izmuzljive. Rezultati koalicije na evropskih volitvah pa so bili dejansko še slabši, saj je bila na šestem mestu Slovenska ljudska stranka s 7,21 odstotka glasov, Levica je bila na sedmem mestu s 4,81 odstotka glasov, takoj za njo pa stranka Resnica s 3,97 odstotka glasov.

S tem nočemo reči, da je boj za demokratičnost in normalnost v Sloveniji že izgubljen, da smo torej že »obsojeni« na skrajno desno vlado. Problem pa je, da gledamo ponovitev, ko demokraciji zavezane stranke računajo, da bodo volivci to njihovo normalnost oziroma neskrajnost sprejeli kot tako velik plus, da jih bodo zato volili. Kolikokrat smo to že videli v zadnjih letih v Evropi? In točno to smo videli v ZDA. Demokratska stranka je računala, da je »normalnost« dovolj, da Trump ne bo zmagal oziroma da bo podporo dobila Kamala Harris. In točno s to napačno formulo, »da se ljudje ne bodo odrekli normalnosti«, se tolažijo tudi v slovenskih »normalnih strankah«.

Zakaj se ljudje dejansko odrečejo politični normalnosti? Razlogov je več. Prvi med njimi je, da pomemben del volivcev na tak način sploh ne voli. Volijo z razočaranjem, jezo, upanjem in obeti. Tudi na zadnjih državnozborskih volitvah del slovenskih volivcev ni glasoval zoper Janšo in njegovo koalicijo (in za Gibanje Svoboda) predvsem zato, ker je Janša nevaren in skrajen desničar, ampak ker je bil neprijeten in aroganten voditelj, ki je zlorabljal oblast za strankarske in osebne koristi.

In moč te koalicije se lomi prav pri teh temah. Nepriljubljenost premiera Roberta Goloba na primer v veliki meri izhaja iz dejstva, da ni pripravljen ločiti zasebnega življenja od svoje funkcije. Še nihče v slovenski politiki ni tako agresivno mešal svoje zasebnosti in profesionalne funkcije. Zakaj je to problem? Prvi razlog je formalen. Predsedniki vlad in ministri so izvršna oblast (v Sloveniji in drugod), njihovo delo in poti niso zastopniške in protokolarne kot pri predsedniški funkciji, zato sodelovanje partnerjev pri tem ni predvideno. Ko torej premier Golob vključuje v obiske in delovne dogodke svojo partnerico Tino Gaber, dejansko ruši protokol. Tudi na mednarodnih srečanjih je Golob nemalokrat edini premier, ki ga spremlja partnerica. Drugi vidik je etični. Mešanje zasebnosti in javne funkcije ustvarja vtis nepotizma, zlorabljanja funkcije. To v ljudeh vzbuja močan odpor. V nekaterih okoljih je to bolj sprejemljivo, v drugih manj. A bolj ko je razvita družba, manj je to sprejemljivo. Zato se partnerji evropskih premierk in premierov javno ne pojavljajo praktično nikjer – to je standard, s katerim se varujeta funkcija in njena kredibilnost. Ta način delovanja je »rezerviran« za predsedniške »glave«, pa tudi pri teh gre za anahronistično navado iz časov, ko so državam vladale kraljeve družine. V Sloveniji je ta standard ločevanja zasebne in javne funkcije močno uveljavljen in ljudje pričakujejo, da se spoštuje. Tretji razlog je vsebinski. Ko pravimo vsebinski, mislimo na način, kako se partnerica Tina Gaber pojavlja in sama objavlja uradne dogodke, pri katerih bi morala biti obstranska udeleženka, a načrtno in zavestno s svojimi objavami dogodke prikazuje drugače. To dvome in odpor le še povečuje.

In naj se zdi to še tako nepomembno za delovanje vlade, vpliva na kredibilnost premiera in vlade. Kot smo zapisali za Janšo: pomemben del volivcev ni volil zoper njega zato, ker je skrajnež, ampak ker je bilo zanje njegovo vodenje vlade neprimerno.

Zakaj smo vse to zapisali? Ker ljudje na volitve hodijo na podlagi upanja in zaupanja. Kredibilnost pa je temelj za zaupanje in tudi za upanje. In kredibilnost se žal načne prav s takim ravnanjem, kakršno je mešanje zasebnosti in javne funkcije premiera.