Koliko antifašizma?

Heni Erceg

16. 5. 2025  |  Mladina 20  |  Hrvaška

Odgovor na vprašanje iz naslova bi bil brez pretiravanja: nič, niti malo … Vsaj, če govorimo o Hrvaški. Dneva zmage nad fašizmom Hrvaška ne praznuje, niti protokolarno, in čeprav nisem zagovornica proslav, ker so praviloma namenjene krepitvi populizma, je nekaj kancerogenega na tem, da se država sploh ne zmeni za dan, ko so v njeno glavno mesto vkorakale partizanske enote na čelu z legendarnim voditeljem Druge proletarske brigade, gospodom in komunistom Kočo Popovićem. In ga rešile ustaške in nacistične pošasti. Kakorkoli, v Angliji in Franciji so v čast žrtvam fašističnega nasilja zadoneli zvonovi, enako je bilo po vsej Evropi, v Kanadi, ZDA – povsod so 80. obletnico osvoboditve izpod fašizma proslavili na državni ravni –, na Hrvaškem pa je bil ta dan popolnoma prezrt, čeprav je bila država, vključena v močno jugoslovansko protifašistično gibanje, takrat na pravi strani zgodovine. Tisti strani, ki se je danes sramuje, tisti, ki jo že od devetdesetih let razkraja politični revizionizem, tako da danes vsako omenjanje antifašizma ali praznovanje zmage nad fašizmom velja tako rekoč za prostaško, saj ne sodi k uradnemu projektu nacionalistične izključevalnosti, ampak spominja na osovraženi skupni partizanski boj Srbov in Hrvatov. Zato sta antifašizem in NOB v popolnem neskladju z ideologijo zakompleksane etnonacionalistične province.

Kjer se zato pod državnim pokroviteljstvom praznuje 80. obletnica poraza objokovane ustaške Neodvisne države Hrvaške, in to pod egido spomina na smrt nedolžnih ustaških vojakov v Pliberku v Avstriji. Program mimohoda črnih uniform, ki ga – po prepovedi avstrijskih oblasti – ne smejo izvajati na pliberškem travniku, ampak poteka na domačem kršju, je bil prestavljen na dan zmage nad fašizmom, voditelji tako imenovanega Pliberškega voda in predstavniki cerkve pa so na ta dan spet pričarali vse krasote tedanje ustaške države, ki so jo predrzno zrušili srbokomunisti in potem po vojni tam na koroškem polju pobili nedolžne civiliste.

Pojasnili so tudi, kako se Avstrijci, ki že peto leto prepovedujejo ustaški semenj na svojem ozemlju, motijo glede ustaškega režima, brez katerega – to se ve! – ne bi bilo niti današnje Hrvaške. In še, neoustaši so za kraj svoje konference izbrali hotel v središču Zagreba le streljaj od mesta – danes je tam parkirišče –, kjer je stala judovska sinagoga, ki so jo ustaši leta 1941 porušili in potem zagrebške Jude strpali v živinske vagone in jih odpeljali v koncentracijsko taborišče Jasenovac. Seveda država Hrvaška ni nikoli obnovila sinagoge, obnovila pa je živ spomin na nesrečno zločinsko državo.

Prav zato so ustaške žrtve in ne partizanske edine vredne spomina, zato se s celo vrsto prireditev zaznamuje 80. obletnica tragedije v Pliberku, pri čemer se nikoli in nikjer ne omenja, da so zločinski vodje ustaške države to svojo poraženo vojsko strahopetno zapustili. Za to pomembno obletnico je celo narodni bard Thompson našel čas in napisal prigodnico Podobe Pliberka, v njej pa jadikuje o partizanskih hudodelcih v verzu »Ko greš mimo morilskega maršala …« (seveda pljuni). Škofje so prav tako nabrusili zobe in cerkveno občestvo poučujejo, da »ob razsežnostih te pogube, tega partizanskega, jugoslovanskega zločina nihče ne bi smel ostati ravnodušen«, ob 80. obletnici zmage nad fašizmom pa je neki škof sporočil, da smo »izpostavljeni poveličevanju zločincev, brezobzirno zakrinkanemu v slavljenje svobode«. In zgroženo dodal: »Tako je že 80 let. Osemdeset let! Sistematičnega povzdigovanja laži.«

Takšen je torej odnos Hrvaške do antifašizma, odnos, ki se je priliznjeno nevarno ugnezdil v sleherno poro, vse to pod blaženim pokroviteljstvom oblasti, katere vodja je prav tistega dne, ko je svet slavil zmago nad fašističnim zlom, nekje v Ameriki pripovedoval pravljice o uspehih države, ki jo vodi, in svoje slaboumno tarnanje predstavil kot »Hrvaško, zgodbo o uspehu!«.

Pa vendar, mar ni bila najbolj sprevrženo razvrednotenje antifašizma prav tista veličastna proslava dneva zmage nad fašizmom – ki je bila videti kot nekakšna kulisa slabega filma – v Rusiji, brez katere leta 1945 ne bi bil mogoč poraz nacizma, njen današnji vodja pa je ponoreli diktator, ki že tri leta pobija državljane Ukrajine? Kako ohranjati vrednote antifašizma, če se na paradi v Moskvi med mimohodom vojske, ki pobija v Ukrajini, in kupov železja Putinu in razvpitim svetovnim samodržcem pod nogami motata predsednik Srbije, ki je državo preobrazil v fevd tiranov, in provincialni cirkusant Milorad Dodik, obraz s tiralice, ki leta in leta prekraja Bosno, torej človeka, za katera je fašizacija njunih držav edina politična možnost?

Ruskega monarha je obiskal tudi srbski patriarh Porfirij, da bi se mu zahvalil za vse, kar je storil za »srbski svet« in pravoslavno cerkev. Cerkev, ki tako kot katoliška cerkev na Hrvaškem vztrajno neguje spomin na najhujša zločinska obdobja v svoji zgodovini. Groteskno slavljenje zmage nad fašizmom v Moskvi so ideologi krvi in zemlje izkoristili za napenjanje mišic, za fašistoidno grožnjo svetu, ki v političnem smislu – res samo v tem? – že tako ali tako ves spominja na nevarno minsko polje.