Tanja Mastnak: Sibirija: antituristični roman

+ + +

Klic daljnih svetov

Odprava antropologov, ki se ji zadnji hip pridruži za kaj takega kot da popolnoma nepriprav(lje) na knjižničarka, je skoraj izlet v neznano. Urednica nizkonakladne antropološke revije odhod v Sibirijo s fotografom in samooklicano veličino za šamanizem organizira na slepo. Sumničavi gostitelji se ob omembi šamanov nekako zaprejo, zato se jih odločijo najti pač sami in jih izpostaviti neizprosnim raziskovalnim metodam, ki vključujejo tudi obisk šamanske klinike, kjer naj bi bila poskusni zajček ravno knjižničarka. Ampak za ugodno ceno se potem podvržejo obredu vsi, razen fotografa, in vsak dobi svoje; profesorju odpredavajo nekaj v skladu s pričakovanji, torej iz tiste teorije, ki jo je najpodrobneje spisal Mircea Eliade, knjižničarka dobi vpogled v svojo poklicanost, pripovedovalka, telesno najbolj razposajena in sproščena, pa jih dobi s ptičem po glavi in bičem čez dekolte.

Ena od letošnjih desetih nominirancev za kresnika Tanja Mastnak (1962) se romana o Sibiriji loti retrospektivno; dolga leta po odpravi, pretežno neuspešni, jo obišče profesor. Po opisovanju odnosa prepoznamo distanciranost, tudi neusmiljeno neposredno, pokroviteljsko in malce cinično pripovedovalko. Ta drža je ne zapusti niti med odpravo niti pri popisih popotnih dogodivščin; njena temeljna zerotiziranost, ki se ne meni za spol in značaj, skepsa do predmeta proučevanja in ljubosumje do vseh, ki se ob njenih počitniških epizodah zapletajo po svoje, daje temu fiktivnemu pričevanju posmehljiv ton, ki ni brez humorja.

Odprava je namreč bolj tako tako, članico napade galeb, drugi se borijo s komarji, predsodki ob presoljeni hrani in mleku, tudi trdimi spalnimi razmerami v plesnivih barkačah pa z utrujajočo ježo in nerazumevanjem okolice. Seveda imajo pri tem pomočnika, vodjo turistične agencije. Ta, sicer vajen lovcev, hitro zakapira, kaj hočejo od njega; v hipu se preobrazi v nekoga, ki je prikriti ekspert za šamane. Med obredom za priklicevanje dežja spoznajo še čudaškega ruskega profesorja, ki v zadevo vnese več dvoumnosti in nerazumevanja, predvsem pa tolmači fizično z metafizičnim, zanj je vse znamenje, čeprav je sicer hladno distanciran.

Sibirija je pri Tanji Mastnak fascinantna, naporna in nepredvidljiva dežela, razpeta med brutalno socialistično ikonografijo in nomadskimi ljudstvi s svojimi običaji. V tem je nekoliko podobna recimo puščavi iz Bowlesovega Zavetja neba, osupljiva in srhljivo privlačna, kar potrjujejo želje in odzivi članov, ki se odzovejo klicu tujega in neznanega. Vsak jo odnese z različnimi spominki, vrezanimi v kožo ali psiho. Vsekakor posmehljiv in piker, tu in tam duhovit, v holističnem segmentu tudi optimističen komentar srečanja racionalnega in hlastajočega zahodnega ter nomadskega, večnega in vezanega na divjo skrivnostno severno regijo.