Surgeon: Shell~Wave

+ + + +

Predstavljajte si toksično zvezo, v kateri ljubiš partnerja, a ne moreš več sobivati z njim, ker se je preprosto preveč spremenil. Za številne dolgoletne ljubitelje techna, ki so se formirali v predtiktokovski stvarnosti, je postpandemični čas pomenil podobno tugo. Kot žanr na vrhuncu priljubljenosti se je techno po mnenju marsikoga izrodil v simbolno izpraznjen, subkulturno impotenten popovski šund in pridobil neslutene nove razsežnosti (prilastek industrial ne sugerira več bendov Einstürzende Neubauten in Throbbing Gristle, temveč BDSM-navdahnjeno modo, sinhronizirane koreografije in čredno obnašanje). Zabrisala se je ločnica med vplivneži in didžeji, težnje po anonimnosti je zamenjala obsesija s prepoznavnimi obrazi, akt rejvanja pa se je z živim spletnim prenašanjem prelevil v ekshibicionistični performans. Ogabno, groteskno in patetično so le nekateri pridevniki, s katerimi niso varčevali zagrenjeni predstavniki stare šole.

Pionirje in introvertirane talente so na festivalih nadomestili naduti narcisi in manekenke/ vplivnice/didžejke v enem, ki so ob pomoči velikih podpornih ekip ukrotili algoritme in zgradili kulte osebnosti. Hja, vsaka generacija pač kaže težnjo po rekontekstualizaciji žanrov. Opazili smo različne mehanizme obvladovanja. Pravoverneži kot Dave Clark redno poudarjajo glupost scene in se trmasto držijo svoje špure. Pragmatiki, kot je naš Fotr, sedijo na renomeju iz zgodnjih let in se komercialno razdajajo najboljšim ponudnikom. Posebneži, kot so Donato Dozzy, Blawan, Kangding Ray in naš protagonist Surgeon, s pravim imenom Anthony Child (distorzirani, minimalistični »birminghamski zvok« njegove založbe Downwards je bistveno vplival na mladega Umeka), pa svojo obrt razvijajo naprej in sledijo osrednji maksimi techna – širjenje glasbenih, estetskih in družbenih horizontov.

Shell~Wave je prepričljiv poskus ponovnega osmišljanja njegovega prepoznavnega surovega izraza skozi prizmo sodobnih produkcijskih orodij in stilističnih tangent. Techno za mistična videnja! Je tudi poklon dubu, ki je zadnjih 40 let tako ali drugače tesno prepleten s technom, predvsem z vidika prekrivajočih se producentskih tehnik, oblikovanja zvočnega prostora in obema skupne psihedelije. Drugače od njegovih zgodnjih orodij za plesišča, kjer so bili komadi namenjeni predvsem igranju s kovinskimi ritmi, so produkcije nove plošče izrazito polne, prepredene z množicami v ozadju lebdečih tekstur in evokativnih sintovskih motivov, ki v zanosnih zvočnih valovih dopolnjujejo čvrste (poli)ritme. Trideset let ustvarjanja, ne da bi se izneveril samemu sebi ali izdal svojo avtorsko integriteto? Častivredno.