Plošča / Anika: Abyss

Karizma ali avra – kakorkoli imenujemo izmuzljivo kvaliteto, ki iz smrtnikov dela glasbene bogove, ni dvoma, da jo nekdanja novinarka, zdaj že dolgo vidna figura sodobne garažno-punkersko-dubovske scene, ima. Posebej k njej pripomore raskavi glas (v ligi z ikonami kalibra Blondie, Patti Smith, Nico in Courtney Love), težišče njene retro zveneče kitarske godbe, ki se napaja pri začetku sedemdesetih let, ko je bil punk še v povojih. Poetiko gradi na tisti večni uporniški drži, ki včasih, ko zadaj ni substance, učinkuje zlajnano. Toda Anika nas omreži s svojo garažno surovostjo in visceralno poetičnostjo ter familiarnimi verzi, v katerih benti nad sedanjo geopolitično farso, hiperprodukcijo laži in renesanso fašizma. Brezno nas požira.