Nova janšizacija 

Minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar napadel »sprevržene« novinarje Tarče

Minister za notranje zadeve Boštjan Poklukar se je znova znašel sredi afere. Tokrat je posredno vpleten v zgodbo, ki zadeva nič manj kot izkoriščanje in trpinčenje filipinskih delavcev v Sloveniji. Doslej smo videli, da premier Robert Golob vsakič strumno brani svojega ministra in s tem prevzema odgovornost nase tudi takrat, ko ga ta neposredno okrivi, kar se zdi skoraj nepojmljivo – to se je zgodilo v primeru policijskega Centra za varovanje in zaščito, kjer ga je Poklukar posredno obtožil, da širi dezinformacije in konstrukte o policiji. Vendar je predsednik vlade požrl tudi to.

V oddaji Tarča na TV Slovenija, predvajani 15. maja 2025, so razkrili pretresljive primere trgovine z ljudmi: filipinski delavci, zaposleni pri kobariškem gostincu Alešu Hvali, lastniku restavracije Topli val, so pred kamerami pojasnjevali, da so bili v Slovenijo tako rekoč prodani. Za 5000 evrov, ki so jih morali zbrati. Omenjeni Hvala je celo odhajal v Manilo in od njih pobiral denar za prihod v državo. Še več, v formatu novodobnega suženjstva jih je kasneje tako rekoč »preprodal« drugemu gostincu, Damirju Pribcu, lastniku gostišča Ribič na Obali.

Še zlasti pri njem so bili izpostavljeni nevzdržnim delovnim pogojem, fizičnemu nasilju in trpinčenju. Nekateri so opisali, da je šef delavcem potiskal glavo v koš za smeti, jih tepel in klofutal. Obenem so bili tudi podplačani, saj so namesto obljubljenih 900 evrov prejemali nekaj več kot 700, pa še to v dveh obrokih. Nekateri so nato dobili status žrtev trgovine z ljudmi, saj so zaradi hudih zlorab pobegnili od delodajalca. Zakaj ta zgodba obremenjuje ministra?

Osumljeni Hvala in njegove povezave

V omenjeni restavraciji v Kobaridu se minister rad zadržuje na kavi, kosilu ali večerji, je priznal, tudi službeno. In tudi na naročilnice ministrstva z nemajhnimi zneski. Hvala je namreč njegov sošolec in dober znanec, kot je za Tarčo pojasnil sam. Toda kot osumljen trgovine z ljudmi ima imenitne povezave še drugimi predstavniki oblasti in policije. Za začetek je brat Nataše Hvala Ivančič, vodje Poklukarjevega kabineta, ki se je že v drugem ministrovem mandatu pojavila v njegovi bližini, kar kaže na bližnje prijateljske povezave.

Prav tako je Hvala v oddaji priznal, da ima dobre stike z nekdanjim generalnim direktorjem policije Senadom Jušićem in njegovim bratom Sejadom, načelnikom policijske postaje Nova Gorica. S kadri torej, s katerimi je Golob nadomestil Tatjano Bobnar in Boštjana Lindava. Zdi se, da se osumljeni skorajda hvali s svojimi političnimi in policijskimi znanci.

Razumljivo vse povezave vzbujajo dvome o nepristranskosti policijske preiskave, če pomanjkljiv nadzor inšpekcije pustimo ob strani. Kljub prijavam in policijski preiskavi namreč inšpektorat za delo skoraj leto dni ni zaznal hujših kršitev pri delodajalcih, kar sicer odpira staro dilemo o učinkovitosti nadzora.

V Tarči so razkrili, da je Hvala verjetno poznal postopke zoper sebe, saj naj bi se po tistem, ko je uslužbenec ministrstva za zunanje zadeve policiji naznanil sume nepravilnosti, oglasil na zunanjem ministrstvu, kar so uradno potrdili. Tam je nespodobno poizvedoval, kdo ga je prijavil, ker pa so mu menda prisluškovali, o preiskavi ne smel ničesar vedeti. Je sum, da mi je nekdo pri tem pomagal, upravičen?

Primer odpira vrsto dilem, po novem tudi o trgovini z ljudmi, o tem ali takšna kazniva dejanja pri nas sploh uspešno preganjamo, o nemoči inšpektorskega nadzora in o zaščiti tujih delavcev. Tokrat pa predvsem o tem, kakšna je povezava med osumljenim Hvalo, visokimi uradniki in končno z ministrom in bratoma Jušić.

Sprevrženci iz Tarče

Ko je novinar Tarče Klemen Košak poiskal ministra, se je ta zelo očitno izmikal njegovemu mikrofonu, nakazal pa je tudi, da je že poznal novinarska vprašanja in je zato lahko anticipiral, kaj ga bo ta vprašal. Razložil je, da s preiskavo ni seznanjen in da tudi ne sme biti, nato pa v kamero vidno vznemirjen povedal: »Vidim, da je politični boj in predvolilni boj prišel tako daleč, da smo začeli obračunavati tudi z družinskimi člani naših zaposlenih na ministrstvu za notranje zadeve. To smatram kot sprevrženo.«

Čeprav je imel izrecno vabilo, da pride v studio oddaje, je ravnal po starem kopitu članov Golobove vlade, ki se Tarči na veliko izmikajo. V nadaljevanju me bo zanimala izključno analiza navedene izjave. Z njo je več kot jasno meril na vodjo svojega kabineta Natašo Hvala Ivančič, ki je osumljenčeva sestra.

Ko minister omenja »naše zaposlene«, torej prepoznavno misli nanjo. Ko omenja »družinske člane«, očitno meri na njenega brata, ki je osumljen. Toda pomislimo, kaj točno nam s tem sporoča. Poklukarjeva replika je dejansko škandalozna: namesto da bi se izvzel iz postopka, kar je v isti sapi tudi zatrdil, češ da se vanj ne sme vpletati, neposredno prejudicira in osumljenca označuje za nedolžnega!

Trditi, da gre za obračun z njim, nesporno pomeni stati na stališču, da ni kriv in da sta njegova sodelavka in njen brat žrtvi političnega komplota, s tem pa tudi on.

Prozorno preusmerjanje pozornosti

Kar počne Poklukar, je klasična politična taktika preusmerjanja pozornosti po načelu napačne sledi (red herring) – ko se politikovi sodelavci ali znanci znajdejo v policijski preiskavi, to označite za politični in predvolilni boj. Pri tem ste celo notranji minister! Psihoretorična taktika tukaj evidentno služi zmanjševanju pozornosti glede nastale afere. In to v primeru trgovine z ljudmi; huje in bolj zavržno res ne more biti.

Minister s takšno taktiko izkorišča široko nezaupanje javnosti do političnih motivov in računa, da ga bodo podprli javnost in sploh Golobovi privrženci tudi takrat, ko prihaja do zlorab tujih delavcev, pri čemer dokaj nespretno uporablja retoriko igranja žrtve (victim playing). Namesto da bi obljubil, da bo preiskal, če sta na primer njegova sodelavka Hvala Ivančič kot vodja kabineta in njegov svetovalec Jušić, prej njegov protežiranec v funkciji generalnega direktorja policije, imela kakršen koli vpliv na preiskavo, poskuša ustvarjati vtis, da so se ga lotili politično motivirani novinarji Tarče.

Njihovo početje celo označi za »sprevrženo«, da bi dodatno okrepil čustveni naboj in namignil, kako so novinarji prekoračili moralno črto. Pozor, znova v primeru trgovine z ljudmi, kjer bi se morali dejansko vprašati, kje sta ministrova tenkočutnost in morala ob tako gnusnih dejanjih.

Napad na novinarje kot nova janšizacija

Ali takšno izmikanje sploh učinkuje? Je javnost sploh še sposobna zaznati Poklukarjevo izmikanje odgovornosti, ali pa bo morda kognitivna disonanca podpornikov Golobove vlade, gratinirana z antijanšizmom, znova premočna in bodo nasedli?

Kar počne minister, je zagotovo tudi oblika ad hominem argumentacije proti novinarjem Tarče, saj napada verodostojnost vira namesto vsebine obtožb in jim pripisuje značajsko pokvarjenost – tokrat sprevrženost. Ko bi pričakovali obljubo, da bo policijska preiskava potekala nepristransko, sploh glede na osumljenčeve povezave z ministrstvom in policijo, se minister poskuša nizkotno izmikati.

Golobova obljubljena dejanšizacija policije torej teče preko nove janšizacije, za kar imamo še en dokaz – Poklukarjeva retorika diskreditacije novinarjev zagotovo vsebuje značilne janšistične elemente. Za trgovino z ljudmi še ne vemo. V prijateljevanju s tistimi, ki jo izvajajo, so nekateri člani te vlade zagotovo presegli prejšnjo.

Politična projekcija za konec: premier ne bo storil nič in bo s svojim molkom, ki je zlo, zaščitil ministra, koalicija pa mu bo pri tem pomagala. Medijska projekcija za konec: po začetnih povzemanjih, ki sploh ne tematizirajo početja ministra, in klasični cenzuri provladnih medijev, se za primer trgovine z ljudmi že čez nekaj dni ne bodo več pretirano zanimali. Psi čuvaji lajajo ali pretežno tudi ne, karavana gre dalje.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**