Grega Repovž

23. 5. 2025  |  Mladina 21  |  Uvodnik

Uvodnik / O ljudeh v stiski

Pretekli petek popoldne so naključni sprehajalci v središču Ljubljane onemeli. Na robu strehe državnega zbora je stala moška postava v obleki in kričala čudno mešanico osebnih in političnih sporočil, na trenutke se je zdelo, da gre za politični protest, spet naslednji stavek je razkrival osebno stisko. Bil je 32-letni poslanec SDS Andrej Hoivik. Šele ko so prišli gasilci, je bil pripravljen zapustiti streho parlamenta, danes pa je v domači oskrbi.

Kot se je razkrilo kasneje, so bili razlogi za stisko osebni. Mediji so o dogodku poročali zadržano, z veliko empatije. Ker človek je človek in ne gre le zanj, nekomu je drag, nekomu oče, nekomu sin. Vsa Slovenija, še celo najobskurnejši portali, so to spoštovali.

Poslanec Andrej Hoivik sicer prihaja iz stranke Janeza Janše. To je tista stranka, ki je več kot desetletje preprečevala ureditev vprašanja izbrisanih, čeprav je šlo za dejanje slovenske države, ki je prizadelo več kot 50 tisoč ljudi, izbrisanih in njihovih svojcev. To je tista stranka, ki je v Ambrusu na Dolenjskem spodbudila pohod nad Rome: nikoli ne bomo pozabili oči otrok, starih tri, štiri leta, ki so se z materami skrivali po grmovju. To je tista stranka, ki že leta vodi gonjo zoper migrante, jih prikazuje kot potencialne zločince in lopove, prireja proteste, na katerih se ne brani bratenja z neonacisti. To je tista stranka, katere predsednik je volivce Zorana Jankovića zmerjal s trenirkarji, namigujoč, da niso »pravi« Slovenci, ker imajo korenine v nekdanji Jugoslaviji. To je tista stranka, ki je znižala pokojnine ljudem zgolj zato, ker so bili zaposleni v organih nekdanje Jugoslavije. To je tista stranka, ki že leta izvaja gonjo zoper umetnike in zaposlene v nevladnih organizacijah, čeprav gre za ljudi, ki le opravljajo svoje delo, tako kot vsi drugi – a njihovo delo je ves čas prikazovano kot nebodigatreba potrošnja javnega denarja, kot ničvredno, včasih so označeni celo za izprijence, ko je stranka na oblasti, jim jemlje prostore in jih na različne načine preganja. To je tista stranka, ki že leta vodi kampanjo zoper LGBT-skupnost, zadnja leta s poudarkom na transspolnih osebah, torej ljudeh, ki so mislili, da zdaj končno lahko tudi sami zaživijo svobodno in da se jim v Sloveniji ni več treba bati. Zdaj se bojijo in so žrtve nasilja, ki ga je spodbudila politika. To je stranka, ki je izvajala še danes nezaslišano torturo novinarjev STA in RTV Slovenija v času, ko je bila nazadnje na oblasti. In da – navsezadnje je to stranka, ki je zaradi nekaj deset pokojnin – te prejme res peščica umetnikov, ki jim prej država sama podeli status z najvišjo državno nagrado – organizirala zavajajočo kampanjo, v kateri niso držali ne številke ne dejstva, jih umazala, umazala njihovo življenje in delo, ves njihov trud, njihove družine pa spravila v neizmerno stisko. To kampanjo je sicer vodil Andrej Hoivik.

Kaj je skupno vsem tem kampanjam te stranke? Da so njene žrtve vedno ljudje v stiski, manjšine, ljudje na robu družbe, tisti, ki nimajo moči, da bi se pred to agresijo branili. Da, to je stranka, ki vselej izkoristi majhno skupino ljudi, jo prikaže kot nevarnost za družbo, kot problem, vanjo usmeri bes družbe, izpostavi jo, čeprav nima nobene možnosti, da bi se branila pred tem propagandnim strojem. Vsi ti ljudje so le ljudje, vsi hčere in sinovi ali pa očetje in mame, sestre nekoga. A to ni edina značilnost te stranke. Vzorec tistih, ki vse to izvajajo za Janšo, je prav tako značilen. Jurišniki te stranke so tudi sami vedno znova tisti rahli ljudje, ki pa so dovzetni za moč voditelja, vidi se, da jim občutek moči daje prav vodja – vse skupaj je podobno sekti. Vzorec izvršiteljev Janševih idej se ponavlja. Spomnimo se Milana Zvera, Branka Grimsa, Žana Mahniča, Uroša Urbanije … Vsi so bili, ko so začeli kariero, podobni današnjim jurišnikom. Ker le s takimi ljudmi je mogoče izvajati pregon tistih, ki jih stranka zlorabi za svoje politične cilje. Le takšni ljudje, ki brez zadržkov verjamejo v vodjo, so pripravljeni manipulirati in zavajati javnost z najbolj neverjetnimi konstrukti – ker cilj, torej vodja, posvečuje vse. To je svet, ki zlorablja dejstvo, da ljudje preprosto ne morejo sprejeti, da bi lahko kdo tako brez zadržkov na veliko lagal – ker normalen človek iz spodobnosti in notranje etike tega ni pripravljen početi. A prav to manipuliranje je tisto zlo, ki spravlja žrtve v najhujšo stisko. Predstavljajte si zgolj življenje izbrisanih, ki so jih do dokončne odločitve ustavnega sodišča leta in leta zmerjali, o njih razpisovali referendume, jih prikazovali kot zločince in agresorje. Predstavljajte si stisko mlade transspolne osebe, na katero se danes z zlobnimi teorijami in zgodbami spravlja aparat te stranke. To je zlo.

Seveda moramo ob tem posebej omeniti osrednjo osebo, predsednika stranke Janeza Janšo. Kdo so v vsakdanjem življenju ljudje, ki se spravljajo na šibkejše, ki trpinčijo nemočne? Navadno smo takšnim, naj so še tako fizično močni in dominantni, vseeno rekli reve – ker se spravljajo na šibkejše. A hecno – mar danes prav ti ljudje ne govorijo ves čas o pravi moškosti in tradicionalnih vrednotah? Je to ta moškost? Prevpraševanje ženskih pravic je ta moškost? Utemeljevanje kampanj na izbrisanih, migrantih, Romih, nevladnikih, ki delajo tisto, na kar je družba pozabila, transspolnih osebah in teh redkih umetnikih, ki jih sploh imamo – je to ta moškost?

Poslancu Andreju Hoiviku želimo hitro okrevanje. Nihče si ne zasluži biti v taki stiski.