Komu pripada telo, komu zgodovina?

»Parlamentarna seja je bila prekinjena. Skupina žensk je v parlament prinesla božično drevo, ovešeno s kondomi. Veliko število parlamentarcev in parlamentark se je pridružilo ženskam in moškim na trgu. Temperatura je naraščala, žensko gledališče je imelo predstavo z bruhanjem ognja. Na transparentih je pisalo: Abortus brez kompromisa! Hočemo žensko ministrstvo!, Ženske v parlament!« Ta živi opis dogajanja je le izsek iz publikacije Kako smo hodile v feministično gimnazijo (2002, založba /*cf.) politologinje, predavateljice in soustanoviteljice Mirovnega inštituta Vlaste Jalušič, ki je bila – tako kot številne druge predstavnice različnih ženskih skupin osemdesetih in devetdesetih let, katerih intervjuje je umestila v knjigo – tudi sama zaslužna za to, da se je ob osamosvojitvi v Ustavo Republike Slovenije zapisal sloviti 55. člen. Ta se glasi: »Odločanje o rojstvih svojih otrok je svobodno. Država zagotavlja možnosti za uresničevanje te svoboščine in ustvarja razmere, ki omogočajo staršem, da se odločajo za rojstva svojih otrok.«

Prav knjiga Vlaste Jalušič je bila Tjaši Črnigoj, eni naših najprodornejših gledaliških režiserk mlajše generacije, navdih za uprizoritev 55. člen, ki si jo bomo v soboto, 24. maja, premierno lahko ogledali na odru Slovenskega mladinskega gledališča v Ljubljani. Gledališka ustvarjalka je za nekakšno predhodnico te uprizoritve, projekt Spolna vzgoja II, ki ga je kot (so)avtorica in režiserka v koprodukciji Zavoda Maska, Slovenskega mladinskega gledališča in Mesta žensk postavila v Novi pošti ter jo je tudi izstrelil kot izstopajočo ustvarjalko, prejela celo kopico nagrad – od nagrade po izboru občinstva in posebne nagrade za inovativen performativni pristop k občutljivi tematiki na Tednu slovenske drame do nagrade za najboljšo uprizoritev leta 2024 po izboru Društva gledaliških kritikov in teatrologov Slovenije. Zbirko nagrad je zaokrožila še s posebno Borštnikovo nagrado po presoji žirije in Župančičevo nagrado za dveletno ustvarjanje, najvišje priznanje Mestne občine Ljubljana za izjemne stvaritve na področju umetnosti in kulture.

Spolno vzgojo II, enega najvznemirljivejših projektov v našem gledališkem prostoru zadnjih let, je Tjaša Črnigoj zastavila kot niz petih predavanj-performansov o seksualnem užitku žensk, ki je osvetlil pogosto prezrte, spregledane in tabuizirane tematike, kot so vaginizem in boleči spolni odnosi, soglasen seks, spolnost žensk s hendikepom ter nekonvencionalne spolne prakse. V petem, zadnjem delu projekta z naslovom Borba pa se je avtorska ekipa posvetila zgodbi boja za reproduktivne pravice v Jugoslaviji, ki je leta 1974 kot prva država na svetu pravico do načrtovanja družine vpisala v ustavo.

Ali sploh poznamo imena posameznic, ki so zahtevale, da ženske v novi državi ne smejo biti potisnjene na margino? Koliko jih omenjamo v učbenikih?

Pa se zavedamo, kako napreden in obenem krhek je bil ta ustavni člen in da ga je bilo treba kljub temu, da je bil v jugoslovanski ustavi takrat vpisan že skoraj dve desetletji, v ustavi nove države na novo izboriti? Ob pripravi Ustave Republike Slovenije se je namreč vnela burna razprava o tem, ali naj 55. člen, ki zagotavlja pravico do svobodnega odločanja o rojstvih otrok in so ga v prvotno besedilo nove ustave vključili, ostane v besedilu. Zaradi časovne stiske je bilo ustavo treba potrditi hitro, a prav ta člen je povzročil največ nesoglasij. Pogajanja so bila napeta, pojavili so se celo predlogi, da se člen preprosto izpusti. Ali sploh še kdaj pomislimo na to, da je 55. člen plod feminističnega boja, ne pa nekaj samo po sebi umevnega? Nam je jasno, kako smo bili – in smo še vedno – z vpisom tega člena v ustavo progresivni?

Ja, Tjaša Črnigoj je ob raziskovanju za Borbo, peti del Spolne vzgoje II, ki se sicer osredotoča na čas Jugoslavije, naletela tudi na to nekoliko manj znano plat slovenske osamosvojitve – časa, ko je postala pravica do svobodnega odločanja o rojstvu otrok ponovno vprašljiva. A to je bila obenem zgodba o feminističnih ženskih skupinah, iniciativah in posameznicah, ki so se v turbulentnih letih zatona socialističnega sistema in naraščanja nacionalističnih teženj pogumno in vztrajno postavljale po robu konservativnim pritiskom ter zahtevale, da se pravica do telesne avtonomije žensk zavaruje tudi v novi ustavni ureditvi.

In vendar – ali vemo, kdo so bile te ženske? Koliko nas pozna imena teh posameznic, ki so sredi političnih prevratov zahtevale, da ženske ne smejo biti potisnjene na margino nove zgodbe? Koliko jih omenjamo v učbenikih? Zdi se, da so bila njihova imena izrinjena na rob zgodovinskega spomina slovenske osamosvojitve.

Prav zato je danes, v času, ko se po Evropi in ZDA znova stopnjujejo napadi na reproduktivne pravice in krepijo težnje po retradicionalizaciji, obujanje teh zgodb nujno. Zgodb o njihovem javnem političnem delovanju, zavzemanju in pisanju. O novem feminističnem gibanju v Sloveniji v osemdesetih. O skupini Ženske za politiko, ki je dala pobudo za množične demonstracije. O Ženski sekciji Sociološkega društva ter feministični skupini Lilit, ki je začela delovati leta 1985 v Ljubljani, kjer je organizirala prvi izključno ženski večer v klubu K4 in s tem ustvarila prvi popolnoma javni ženski prostor pri nas. O uporu in vztrajnosti. O pogumu. Kot poziv k nenehnemu boju za ohranjanje in razširjanje prostora svobode; kot vprašanje, komu pripada telo, komu glas, komu zgodovina.

Ob publikaciji Kako smo hodile v feministično gimnazijo je Tjašo Črnigoj pri snovanju nove predstave 55. člen opolnomočila tudi knjiga Kapital in reproduktivne pravice: Zahodne kapitalistične države Lilijane Burcar, ki ji je »odprla oči, da pravica do splava ni nekaj samoumevnega – niti v državah, ki jih sicer radi označujemo kot napredne zahodne demokracije. Še več: Slovenija je ena redkih držav, ki ima to pravico zapisano v ustavi, kar pomeni, da država ni le dolžna omogočiti njen pravni obstoj, temveč tudi zagotoviti možnosti za njeno uresničevanje v praksi. To pa vključuje dostopnost in brezplačnost – ne gre torej zgolj za to, da je splav zakonit, temveč za to, da mora biti tudi dejansko dosegljiv za vse, kot je povečini brezplačna tudi hormonska kontracepcija.«

Predstava oziroma »dokumentarna proslava«, v kateri nastopajo izjemne igralke in soavtorice Tamara Avguštin, Anja Novak, Katarina Stegnar in Miranda Trnjanin, je tako nastala na podlagi intervjujev z nekaterimi izmed akterk boja za 55. člen slovenske ustave – to so Mojca Dobnikar, Vlasta Jalušič, Mateja Kožuh Novak, Sonja Lokar, Metka Mencin, Tanja Rener, Mirjana Ule in Živa Vidmar. Tako je uprizoritev, ki je v režiserkinem slogu zasnovana dokumentarno, obenem tudi poklon tem posameznicam, opomin, da njihovega boja ne smemo pozabiti. In »poskus gledališčenja te izmenjave, do katere je prišlo med našo ekipo in temi izjemnimi ženskami, ob kateri sem resnično spoznala, kako pomembno je, da prihaja do stika med različnimi generacijami žensk, kako je ključno, da se urimo v njihovem feminizmu in iznajdemo svoj feminizem za današnji čas. Ker ta borba še vedno traja,« pravi režiserka.

Da, borba še vedno traja in Tjaša Črnigoj s svojo novo predstavo udari v ravno pravem času. V času, ko je Moj glas, moja izbira (My Voice My Choice), iniciativa za dostop do splava na evropski ravni, ki jo je spodbudila skupina prijateljic iz Slovenije, združenih v Inštitutu 8. marec, prerasla v največji civilnodružbeni boj za reproduktivne pravice v Evropi in jo bo morala, ker jo je podprlo kar 1,2 milijona Evropejcev, obravnavati evropska komisija. In hkrati v času, ko je ob nebrzdanem vzponu skrajne desnice pravica do splava v vsem zahodnem svetu ogrožena bolj kot kadarkoli prej.

Predstava pa širi tudi prostor za te teme v umetnosti, zlasti v gledališču. Po opažanju Tjaše Črnigoj so institucije namreč še vedno pretežno patriarhalna okolja, v katere je treba vnesti več feminizma – in ne le z nekimi obrobnimi gestami, skritimi po kleteh, skladiščih ali hodnikih, temveč tako, da bi ta resnično dobil svoj glas. In to ne zgolj znotraj umetniških vsebin, ne le znotraj predstave ali dveh, temveč tudi kot način delovanja, razmišljanja ter organiziranja produkcijskih procesov in medosebnih odnosov znotraj umetniškega sistema. »Čeprav se svet premika naprej, ostajajo umetniške institucije namreč pogosto ujete v toge hierarhične strukture – in to je boj, ki ga je nenehno treba biti.«

Gledališka predstava:
55. člen
Kje: Slovensko mladinsko gledališče, Ljubljana
Kdaj: 24., 26., 27. in 28. maja 2025