Kali Uchis: Sincerely

+ + +

Peti album ameriške pevke različnih odvodov r & b-ja je prelomen. Nastajal je v času izgube, ko je Kali Uchis umrla mama, in hkrati v razburljivem času, ko je sama postala mama. Naj bo še tak kliše, a Sincerely je, kot preprosto pove že naslov, njen najodkritosrčnejši, najbolj prostodušen in nenališpan album doslej. Je pa tudi najbolj enozvočen, umirjen, mil in mehek.

Doslej je v kratkem času postregla že z marsičim. S poskočnim, razgibanim in tako rekoč mojstrskim prvencem Isolation (2018) pa s ploščami, na katerih so se vehementno mešali različni slogi (tudi glasni in udarni ritmi reggaetona in cumbie), s ploščami počasnega, umirjenega tona. Pa z dvema albumoma, na katerih poje (skoraj izključno) v španščini. A s celo uro tako pretežne in prijetne ravnine, pa tudi s tako osebnimi, sentimentalnimi in introspektivnimi besedili še ne.

Pevka je starošolska romantičarka (na to namignejo že naslovi – Sugar! Honey! Love!, It’s Just Us ...) in Sincerely je tako rekoč v celoti starošolsko aranžiran starošolski baladni r & b pop, pomešan s sanjavo sodobnostjo popularnoglasbenega horizonta zadnjih let, včasih uokvirjen z nežnimi programiranimi ritmi, drugič z nič kaj bolj grobimi v živo odigranimi bobni. Ogromno je toplih, osnovno preprostih kitarskih in sintetizatorskih melodičnih štihov in okraskov, zvočnost pa je povsem mehka. Pozabite na svetleči se reggaeton in kričeče udrihajoče latino ritme, na misel pridejo zvoki indie dream popa, bolj umirjeni del kataloga zasedbe MGMT, pa tudi kakšen Still Corners. Doslej ne bi nikoli pomislili, da bo muzika Kali Uchis kdaj primerljiva s takšnimi zadevščinami. Starošolskost ni staromodnost.

Ekipa žoge ne spusti niti enkrat, balade si sledijo druga za drugo, tok je od začetka do konca umirjen, noben posnetek poteka ne preseka – ne s slogovnim preskokom ne s povečano količino energičnosti. Tako je album po eni strani povsem oseben in zrel, po drugi pa posnet disciplinirano, osredotočeno in z jasno vizijo. Glas glavne protagonistke nikoli ne sili v ospredje, nežno posreduje občutke, ki jih res ni malo. To ni plošča, ki bo Kali Uchis izstrelila v ospredje glasbenozvezdniške sedanjosti, tudi ne bo prispevala kakšnega hita poletja 2025. Jo bo pa utrdila kot eno od legitimnih (malo manjših) zvezdnic.

Z osupljivo doslednostjo album Sincerely še pred pretečenimi vsemi petdesetimi minutami izgubi nekaj žara, naboja, razburljivosti (kvalitet, ki jih niti v izhodišču nima prav veliko) in pri koncu grozi že rahla monotonost. Kljub temu bi večina sodobnih pevk r & b-ja s takšno potezo zvenela grozno dolgočasno. Kali Uchis pač ne.