Bodo evropske države vendarle začele sprejemati resne sankcije zoper Izrael?

Ob 77. obletnici nakbe, eksodusa Palestincev z ozemelj, ki jih je zasedel Izrael med vojno leta 1948, in v času, ko Palestincem spet grozi izgon, tako rekoč druga nakba, in ko v Gazi poteka genocid, je Evropo zajel val protestov. Ti so med drugim potekali v Bruslju, Stockholmu, Berlinu, Ženevi, Milanu, Dublinu, Atenah (...) – med najodmevnejšima pa sta bila tisti v Londonu in Haagu, kjer se je zbralo na desettisoče protestnikov. Njihovo sporočilo je bilo enotno: Evropa ne more zgolj mirno spremljati morije in načrtnega stradanja Palestincev, ki ga izvaja izraelska vlada. Neukrepanje = sostorilstvo.

Protesti obenem potekajo tudi v Izraelu, kjer sicer »spremljamo dvojno situacijo. Na eni strani imamo že desetletja nekakšno sistematično nevednost in zanikanje, ki ga mnogi običajni Izraelci sprejemajo, ker nočejo vedeti, da se par kilometrov stran dogaja popolna groza, ki jo vrši njihova politika,« je pojasnila filozofinja in sociologinja dr. Renata Salecl. »Na drugi pa zelo učinkovito cenzuro tistih glasov, ki so kritični.« Izraelska vlada poskuša zdaj sprejeti zakon, ki bi za nevladne organizacije z večinskim financiranjem iz tujine uvedel 80-odstotni davek na vse donacije. »To me zelo spominja na Rusijo, ki je pred leti za tuje nevladne organizacije uvedla, da se morajo registrirati kot ’tuji agenti’. Avtoritarnost v izraelski politiki se iz dneva v dan povečuje. Tudi preganjanje tistih, ki vsaj poskušajo biti neodvisni od Netanjahujeve vlade oziroma ji nasprotujejo.«

Ronen Bar, vodja varnostne agencije Šin Bet, je avgusta lani vlado posvaril pred krepitvijo nasilja nezakonitih judovskih naseljencev na Zahodnem bregu, z Netanjahujem pa prišel navzkriž zaradi preiskave afere Katargate, v kateri so svetovalci predsednika vlade osumljeni, da naj bi od Katarja prejeli več milijonov evrov v zameno za izboljšanje njegove podobe v Izraelu. Zaradi domnevne izgube zaupanja je izraelska vlada Bara marca razrešila, kar je izraelsko vrhovno sodišče začasno zaustavilo. Bar, ki se je odločil, da bo položaj zapustil 15. junija, pa je aprila v izjavi za sodišče nato Netanjahuja obtožil, da je od njega zahteval popolno lojalnost in poskušal zlorabiti zmogljivosti varnostne agencije za politične in osebne koristi. Med drugim naj bi mu izrecno naročil, naj izvaja nadzor nad državljani, ki sodelujejo v protivladnih protestih. Tudi v Izraelu namreč redno potekajo protesti za končanje vojne v Gazi in izpustitev talcev, zadnji večji, ki se ga je udeležilo več tisoč protestnikov, je potekal 10. maja v Tel Avivu.

Netanjahu je prejšnji teden, ko je minevalo deset tednov popolne blokade humanitarne pomoči v Gazi, napovedal stopnjevanje napadov. V tem času se je na Bližnjem vzhodu mudil tudi ameriški predsednik Donald Trump, ki je obiskal Savdsko Arabijo, Katar in Združene arabske emirate, ob koncu svoje tridnevne turneje pa opozoril, da »veliko ljudi strada« v Gazi in da namerava »poskrbeti« za razmere. Obenem pa tudi izrazil željo, da bi Amerika zavzela Gazo in iz nje napravila »območje svobode«. Po poročanju ameriških medijev naj bi se Trump dogovarjal z Libijo, da bi sprejela milijon Palestincev v zameno za odmrznitev več milijard dolarjev libijskega premoženja, ki je bilo zamrznjeno kot del mednarodnih sankcij proti režimu Moamerja Gadafija. To je ameriška administracija zanikala.

Avtoritarnost v izraelski politiki se iz dneva v dan povečuje. Tudi preganjanje tistih, ki vsaj poskušajo biti neodvisni od Netanjahujeve vlade oziroma ji nasprotujejo.

Izraelska vlada je na začetku tedna vendarle v omejenem obsegu sprostila dovod humanitarne pomoči v to od vojne uničeno enklavo, pri čemer se je Netanjahu skliceval na pritisk nekaterih ameriških senatorjev in podpornikov Izraela, ki naj bi ga posvarili, da bi lahko podobe lačnih otrok, ki so prihajale iz Gaze, Izrael pripeljale do »rdeče črte«. Izraelski finančni minister Bezalel Smotrič je Netanjahujevo odločitev, da dovoli »osnovno« humanitarno pomoč, branil in napovedal, da bo izraelska vojska začela premikati prebivalstvo Gaze na jug območja, »od koder pa se bo, z božjo pomočjo, pod Trumpovim načrtom preselilo v tretje države«.

Sociolog in politolog dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem, ni prepričan, da bo Trump tudi dejansko izvedel preselitev iz Gaze v Libijo ali kamorkoli drugam. Na začetku leta, preden je rekel, da bi iz Gaze rad napravil »riviero« Bližnjega vzhoda, je razlagal, da bi Palestince razselil v Egipt in Jordanijo. Trumpove podvige na Bližnjem vzhodu po njegovem spodbujajo predvsem prizadevanja za dosego najpomembnejšega »abrahamskega sporazuma«, navezave diplomatskih odnosov med Izraelom in Savdsko Arabijo, za kar je de facto savdski vladar Mohamed bin Salman postavil pogoj, in sicer nastanek palestinske države. »Ta intimno sicer ni predan palestinski stvari, vendar pa se boji savdskega prebivalstva in drugih sunitskih muslimanov, ki se zelo identificirajo s Palestinci. Če bi Trump dejansko preselil Palestince iz Gaze, bi bil to tako hud udarec za globalno muslimansko skupnost, da Mohamed bin Salman zelo verjetno ne bi mogel več pristati na navezavo diplomatskih odnosov z Izraelom. Zato bo Trump dvakrat premislil, preden bi izvedel preselitev.«

Šterbenc pravi, da je sicer nepredvidljivo delovanje Trumpa treba brati celovito, skozi njegovo širše delovanje na Bližnjem vzhodu. Po njegovem se namreč kaže vzorec, da »navadno sledi neki ’uravnoteženi’ ali ’sredinski’ politiki«, v skladu s katero po eni strani Izraelu zmeraj malo popušča, po drugi pa ne sledi željam Izraela v celoti.

Konkretno se to kaže v tem, da ne želi bombardirati iranskih jedrskih objektov, kot zahteva Izrael, temveč se z iranskimi pogajalci približuje sklenitvi novega jedrskega sporazuma. »Domnevati je mogoče, da Trump želi Iran oddaljiti od Kitajske, ker vse od leta 2018 ti državi precej tesno sodelujeta. Ne pozabimo, da ima Iran najpomembnejšo geostrateško lego na svetu, saj povezuje Bližnji vzhod z južno in srednjo Azijo ter lahko bistveno vpliva na (ne)odprtost Hormuške ožine.« Poleg tega je Trump napovedal odpravo ameriških sankcij proti Siriji – gospodarske sankcije proti Siriji so na torkovem zasedanju v Bruslju odpravili tudi zunanji ministri Evropske unije (EU) –, ob čemer od nove vlade Ahmeda Al Šare zahteva, naj normalizira odnose z Izraelom. »To gre v korist Izraela, saj bi se Sirija z normalizacijo odnosov verjetno odpovedala Golanski planoti, ki jo Izrael okupira od leta 1967,« je povedal Šterbenc. »Trump z odpravo sankcij proti Siriji tudi sledi ameriškim geostrateškim interesom, saj želi preprečiti, da bi Kitajska širila vpliv v Sirijo. Poleg tega so se za odpravo sankcij zavzemale zalivske države, ki si želijo stabilne Sirije.«

Po drugi strani daje Trump skorajda povsem proste roke Izraelu v Gazi in ga ne sili v spoštovanje druge faze dogovora o premirju, sklenjenega 19. januarja 2025 – in nato prekinjenega 18. marca 2025 –, se pravi trajnega premirja in izraelskega umika iz Gaze.

Skupina več kot 20 držav, z Nemčijo, Francijo, Združenim kraljestvom, Kanado in Slovenijo vred, je v ponedeljek Izrael pozvala, naj v celoti odpravi blokado dobav pomoči v Gazo. Voditelji Francije, Združenega kraljestva in Kanade pa so v ločeni izjavi v nasprotnem zagrozili Izraelu s »konkretnimi ukrepi«, ki jih niso točno opredelili. Zaradi blokade pomoči in širjenja vojne je Združeno kraljestvo v torek sicer prekinilo pogajanja z izraelsko vlado o novem prostotrgovinskem sporazumu in na pogovor poklicalo izraelsko veleposlanico v Združenem kraljestvu. Dodatne sankcije je Združeno kraljestvo napovedalo nezakonitim naseljencem na Zahodnem bregu, vključno z Daniello Weiss, ustanoviteljico radikalne organizacije Nachala, ki tam že več kot 50 let pomaga širiti izraelsko prisotnost. Ukrepi vključujejo zamrznitev premoženja, finančne omejitve in prepoved vstopa v državo. Švedska zunanja ministrica Maria Malmer Stenergard je napovedala, da si namerava Švedska v okviru EU prizadevati za uvedbo sankcij posameznim izraelskim ministrom, »ki spodbujajo nezakonito naseljevalno politiko in aktivno nasprotujejo rešitvi dveh držav«. Španski spodnji dom pa je potrdil predlog embarga na izvoz orožja Izraelu, ki bo zdaj nadaljeval zakonodajno pot. Prejšnji mesec je španska vlada prav tako preklicala 6,8 milijona evrov vredno pogodbo za nakup izraelskega streliva.

Niz napovedi sankcij se je zgodil vzporedno z rednim zasedanjem evropskih zunanjih ministrov na svetu EU za zunanje zadeve. Tam je tudi slovenska zunanja ministrica Tanja Fajon poudarila, da je v Gazi »več kot 53 tisoč mrtvih, dva milijona ljudi na robu lakote, izraelska vlada pa za zgolj teden dni dopušča le ’minimalno’ pomoč – in to predvsem zato, da bi se izognila posnetkom stradanja«. Opozorila je še na potrebo po dejavnejši vlogi EU. »Naša nesposobnost, da ukrepamo, da nam ne uspe odločno in enotno obsoditi očitnih kršitev človekovih pravic in mednarodnega prava, povzroča nepopravljivo škodo ugledu EU v svetu in doma. Gaza doživlja največjo humanitarno krizo v svoji zgodovini, Izrael napoveduje popolno priključitev palestinskih ozemelj in prisilno razselitev Palestincev, kar je v popolnem nasprotju z mednarodnim pravom. In EU se še vedno ni sposobna odzvati z enim glasom! Kdaj nam je nazadnje to uspelo?« Nizozemski zunanji minister Caspar Veldkamp je po poročanju bruseljskega časnika Politico že na začetku meseca pisal vodji evropske diplomacije Kaji Kallas, da se izraelski sistem razdeljevanja humanitarne pomoči »ne zdi skladen s humanitarnimi načeli nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti ter ne omogoča brezpogojne in neovirane razdelitve pomoči ljudem v stiski«, takšno neupoštevanje mednarodnega prava pa bi lahko pomenilo kršitev drugega člena pridružitvenega sporazuma med Izraelom in EU, ki si prizadeva za poglabljanje političnih vezi in spodbujanje prostega trgovinskega prometa med pogodbenicama.

Omenjeni člen namreč zapoveduje, da »odnosi med pogodbenicama, kot tudi vse določbe tega sporazuma, temeljijo na spoštovanju človekovih pravic in demokratičnih načel, ki usmerjajo njuno notranjo in mednarodno politiko ter pomenijo bistveni element tega sporazuma«. Sporazum za podaljšanje potrebuje soglasje vseh 27 držav članic EU, a bi mu Nizozemska odrekla podporo, je zapisal Veldkamp, če EU ne bo znova preučila pridružitvenega sporazuma z Izraelom in zagotovila njene skladnosti s pravili o spoštovanju mednarodnega humanitarnega prava. Irska in Španija sta že lani zahtevali, naj EU preuči možnost prekinitve izvajanja sporazuma zaradi kršitev omenjenega člena. Večina evropskih držav je v torek potrdila revizijo pridružitvenega sporazuma. K pregledu skladnosti delovanja Izraela z njegovimi obveznostmi iz sporazuma je pozvala tudi Slovenija – skupaj s Španijo, Irsko in Luksemburgom.

Slovenija je lani v Izrael izvozila za 97 milijonov evrov blaga, uvozila ga je za 117 milijonov. Skupno je blagovna menjava v letu 2024 dosegla 214 milijonov evrov.

Na pomen solidarnosti, enotnosti in odločnosti EU je v nagovoru evropskega parlamenta v sredo opozorila predsednica države Nataša Pirc Musar. »Potrebujemo več Evrope in ne manj,« je povedala in opozorila tudi na razmere na Bližnjem vzhodu. Kot je poudarila, bi moral osrednji cilj EU, poleg zagovarjanja mednarodnega prava, tudi humanitarnega, ostati »čimprejšnja prekinitev sovražnosti, ki bo zaustavila prelivanje krvi in nepotrebno trpljenje v nevzdržnih humanitarnih razmerah, in premik k implementaciji rešitve dveh držav, pri čemer Slovenija priznanje Palestine vidi kot korak k trajnemu miru«. In dodala: »Kaj lahko naredi ena mala država, kaj lahko naredi Evropska unija? Včasih imam občutek, da nič ali premalo. Ja, več je v rokah ene velesile. Ampak dajmo si naliti čistega vina. Dovolila si bom to izreči v Evropskem parlamentu. V Gazi gledamo genocid. Gledamo ga … in smo tiho.«

Slovenija naj bi skupaj s Francijo zdaj pregledovala tudi možnosti za uvedbo nacionalnih sankcij. Predvsem nacionalni ukrepi naj bi bili doslej težko izvedljivi. Za spremembe trgovinske politike je namreč zahtevano soglasje EU. Slovenija je že po tihem uvedla embargo na izvoz orožja v Izrael, je pa nadaljevala nakupe – lani je uvozila za več kot 800 tisoč evrov izraelske vojaške opreme. Po podatkih javne agencije Spirit je Slovenija v letu 2024 v Izrael izvozila za 97 milijonov evrov blaga, uvozila ga je za 117 milijonov. Skupno je blagovna menjava v letu 2024 dosegla 214 milijonov evrov. S tem se je Izrael lani uvrstil na 38. mesto seznama trgovinskih partneric Slovenije v blagovni menjavi. A prav v torek, ko je potekalo zasedanje v Bruslju, je med Tel Avivom in Ljubljano poletelo prvo letalo izraelske nizkocenovne družbe Israir. Ti leti naj bi med 21. junijem in 21. oktobrom potekali trikrat na teden, v pomladnih tednih maja in junija pa enkrat oziroma dvakrat na teden.

Barbara Vodopivec iz Gibanja za pravice Palestincev je zato upravičeno kritična. »Slovenija se izgovarja na svojo majhnost in se sklicuje na EU, a s tem se tudi izogiba odgovornosti, ki jo ima kot suverena in neodvisna država mednarodne skupnosti. Da je nujno sprejeti konkretne ukrepe proti Izraelu in da za to nosijo odgovornost tudi posamezne države, ves čas opozarjajo Združeni narodi (ZN), mednarodni pravniki in strokovnjaki, o tem je ne nazadnje odločilo tudi Meddržavno sodišče, ki je tretjim državam naložilo dolžnost, da ukrepajo. Kaj je Slovenija naredila od odločitve Meddržavnega sodišča junija lani? Kakšne ukrepe ali načrte je sprejela, da bo delovala v skladu s to odločitvijo?« se je vprašala. »Vsakič, ko slovenski politiki začno trditi, da so naredili vse, kar je v njihovi moči, in vse, kar je potrebno – jih je treba vprašati: Ste uvedli vojaški embargo na trgovanje z Izraelom in z njim povezanimi podjetji? Ste se z intervencijo vključili v tožbo Južne Afrike pred Meddržavnim sodiščem? Ste zahtevali na podiju ZN zamrznitev izraelskega članstva? Ste odpoklicali slovenskega veleposlanika v Izraelu? Ste prenehali kupovati izraelsko orožje? Ste se zavzeli za to, da se uvedejo dopolnilne poti in omogoči družinam iz Gaze, ki so v Sloveniji, da svoje družine pripeljejo na varno? Nič od tega niso storili.«

Pa vendar se zdi, kot da se je Evropa, za katero se je že zdelo, da trpi za kronično letargijo, ta teden začela prebujati. Tudi zato, ker evropski politiki vedo, da ni več daleč dan, ko se bodo pojavile fotografije trupelc izstradanih palestinskih dojenčkov.