Kamuflaža / Slovenija ne bo več črna ovca v Natu

Na prihodnjem vrhu Nata, ki bo konec junija v Haagu, Slovenija ne bo več ena od sedmih črnih ovc zavezništva, ki še vedno ne dosegajo dveh odstotkov za obrambo. Že letos, je ta mesec napovedal predsednik vlade Robert Golob, ob strinjanju koalicijskih partneric, bo Slovenija izdatke za obrambo dvignila na dva odstotka BDP in jih postopoma zviševala do treh odstotkov leta 2030. Predlog je na prvi pogled šokanten.

Lani smo za vojsko potrošili 905 milijonov evrov ali okoli 1,35 BDP, letos pa naj bi ji namenili že kar 1,53 milijarde, čez pet let pa po sedanjih projekcijah kar 2,88 milijarde. Finančni minister Klemen Boštjančič pa je hkrati zatrdil, da se zaradi tega izjemnega povečanja ne bo čisto nič spremenilo: socialna država ne bo prizadeta, rebalans proračuna letos ne bo potreben, je napovedal, v prihodnosti se bo za obrambo, če bo to nujno potrebno, država dodatno zadolžila. Pri čemer se v skladu z novimi pravili EU ta dolg ne bo štel v skupno zadolženost, ki jo presoja evropska komisija. Kako bo vladi uspela takšna alkimija, po kateri bomo še naprej imeli maslo, a hkrati tudi denar za topove?

Na videz preprosto: z razširitvijo opredelitve obrambnih izdatkov. Iz vojaške zgodovine so znani mnogi primeri velikih državnih obrambnih investicij, namenjenih civilni rabi. ZDA so na primer mrežo avtocest v petdesetih letih prejšnjega stoletja začele graditi kot obrambni projekt, v Evropi sta se pred leti Nemčija in Nizozemska odločili za nadgradnjo svoje železniške povezave: obe državi sta pri tem prenovili mostove, zgradili sta logistične centre in cestne povezave.

Skupaj 95 takšnih projektov so označili kot 1,7 milijarde evrov izdatkov za obrambo. Podoben projekt so avtocestne povezave med Estonijo in Litvo v skupni dolžini okoli 50 kilometrov, imenovane Via Baltica. Celoten projekt bo stal približno 600 milijonov evrov, a skoraj polovica tega zneska se šteje za obrambni izdatek. In v tem smislu namerava zdaj vladajoča koalicija zvišati tudi slovenske izdatke za »obrambo«.

Prve, sicer bolj sramežljive korake v tej smeri je koalicija naredila že lani jeseni z odločitvijo, da bo Slovenija z »izdatki za Nato«, namenjenimi za zagotavljanje vojaške mobilnosti v Ljubljani, zgradila nacionalni zdravstveni center za izredne razmere s 50 posteljami in situacijski center za kibernetsko obrambo, pri čemer bo vojaško bolnišnico dejansko upravljal UKC Ljubljana, kibernetska obramba pa bo namenjena vsem javnim institucijam. A ocenjena vrednost obeh projektov je le 120 milijonov evrov, potrošeni pa bodo v letih 2025, 2026 in verjetno še 2027. V začetku leta je vlada ustanovila še medresorsko delovno skupino, katere naloga je bila najti še več podobnih projektov. Skupina, ki jo vodi državni sekretar na obrambnem ministrstvu Boštjan Pavlin, je delo pravkar končala in bo predlagala vladi projekte v šestih bolnišnicah, kjer bi večinoma zmogljivosti povečali z obnovo obstoječih prostorov, sta pa v načrtu tudi dve novogradnji. Cena? Vlada bo za to zagotovila okoli 200 milijonov evrov. A teh skupaj dobrih 300 milijonov, ki bodo porabljeni v dveh ali treh letih, je še vseeno premalo. Slovenija bi morala že letos potrošiti dodatnih 600 milijonov evrov. Kje torej najti še dodatne vojaške projekte za dvojno rabo?

Kako bo vladi uspela takšna alkimija, po kateri bomo še naprej imeli maslo, a hkrati tudi denar za topove? Na videz preprosto: z razširitvijo opredelitve obrambnih izdatkov.

Ena od konkretnejših rešitev je ta mesec prišla z ministrstva za infrastrukturo. Tam so, kot nam je pojasnila ministrica Alenka Bratušek, skupaj z obrambnim ministrstvom določili tako imenovana ozka grla, zaradi katerih so sedaj transporti težje vojaške mehanizacije prek Slovenije oteženi ali celo onemogočeni. Večinoma so to premajhni predori, območja nizke nosilnosti tirov ali slabo nosilni mostovi oziroma viadukti. Na obeh koridorjih, ki jih je Nato v Sloveniji že pripoznal za strateška, to je pot med Koprom in Ljubljano in potem naprej do Madžarske ter proti Dolenjski do Hrvaške, naj bi bilo skupaj več kot 50 projektov, s katerimi naj bi odpravili problematična mesta ali ozka grla. Eno največjih je seveda stari tir med Divačo in Koprom, ki za transport vojaške mehanizacije sploh ni primeren. »In naša rešitev, ki jo bodo lahko izkoriščali tudi zavezniki v zvezi Nato, je seveda drugi tir, ki ga že gradimo,« razkriva Alenka Bratušek. »Pri načrtovanju novega drugega tira smo ta vojaški vidik že upoštevali, a ga doslej nismo vključevali med obrambne izdatke,« nam je povedala v telefonskem pogovoru.

Izračun je za zdaj tak: infrastrukturno ministrstvo bo letos za investicije s področja infrastrukture v oba strateška koridorja namenilo več kot 720 milijonov evrov in 30 odstotkov teh investicij – kar naj bi bila zelo konservativna ocena – bo upoštevanih kot obrambni del, kar skupaj znese 221 milijonov evrov. In ker bodo prihodnje leto investicije na področju infrastrukture znašale nekaj manj kot milijardo, bodo po tej logiki dodatne slovenske investicije v obrambo znašale vsaj 300 milijonov evrov. Kaj pa v prihodnjih letih, ko bo sedanji rekordni investicijski val v železniško in avtocestno infrastrukturo pojenjal? »Naj vas to ne skrbi,« nas je potolažila ministrica. »Sedaj upoštevamo le železniško infrastrukturo in avtocestno infrastrukturo, dejansko pa so obrambi namenjene tudi prenove mnogih cest, ki vodijo do vojaških objektov,« nam je še povedala. Letos in prihodnje leto je torej mogoče najti precej obrambnih izdatkov, ki niso namenjeni nakupu orožja. Za obrambo bomo morali letos glede na lansko leto dodatno potrošiti 600 milijonov evrov, čez pet let pa jih bomo po teh načrtih morali potrošiti dodatni slabi dve milijardi evrov več. Kako?

Boštjana Pavlina, državnega sekretarja na obrambnem ministrstvu, s katerim smo govorili, to ne skrbi. Po Natovi definiciji so obrambni izdatki vsi izdatki vlade, ki jih država nameni za obrambo, v Sloveniji pa naj bi imeli zelo široko določen sistem obrambnega načrtovanja: »Pred tremi leti sem na Finskem spraševal, kako so oni vzpostavili svojo gospodarsko obrambo. In presenetljivo je njihov odgovor bil: Učili smo se od vas, od Slovenije in drugih držav bivše Jugoslavije. Seveda, mi obrambo že od nekdaj in tudi v skladu z zakoni razumemo v zelo širokem smislu odpornosti celotne družbe. Zato imamo tudi določene gospodarske družbe, zavode in druge organizacije, katerih dejavnost je posebnega pomena za obrambo, in kritično infrastrukturo, ki lahko z obrambnim ministrstvom veliko tesneje sodelujejo.« Katera podjetja so to, je sicer tajni podatek, a lahko sami sklepamo, kaj to pomeni za obrambne izdatke. Dokup blagovnih rezerv, za katere je pristojna javna gospodarska družba Zavod za blagovne rezerve, je sicer danes izdatek ministrstva za gospodarstvo, so pa v skladu z zakonom lahko to že jutri izdatki obrambnega ministrstva, če gre za potrebe Slovenske vojske oziroma ministrstva za obrambo. Tudi Luka Koper je izjemnega pomena za nacionalno varnost, tako kot Slovenske železnice, pa recimo Dars, torej avtoceste.

Še eden od alternativnih načinov trošenja obrambnih izdatkov so seveda izdatki za raziskave in razvoj: leta 2022 so na ministrstvu za obrambo v raziskave in razvoj vložili dva milijona evrov, leta 2023 že 12 milijonov, leta 2024 pa že 23 milijonov evrov. Strateški cilj ministrstva za obrambo je, da bi za raziskave in razvoj potrošili največ, kolikor dopuščajo Natova pravila, to sta dva odstotka obrambnih izdatkov, kar bi torej letos pomenilo dobrih 30 milijonov evrov, čez pet let pa že slabih 60 milijonov. A to je še zmeraj premalo v skupni vsoti, hkrati pa ta »razvoj« pomeni predvsem razvoj orožja. Med lani izbranimi projekti s področja obrambe, ki jih s podporo ministrstva razvija devet slovenskih podjetij, so taktični zaščitni jopič, slovenska pištola, simulatorji, namenjeni vadbi, avtomatizirani mitraljezi večjih kalibrov in pa brezpilotni letalniki podjetja C-Astral – to je doslej od države dobilo okoli šest milijonov evrov. Znan primer je tudi mariborsko podjetje Strix, kjer razvijajo električne motocikle – kar je izjemoma produkt, zanimiv tudi za civilno področje.

Nekatere druge alternativne ideje, o katerih razmišljajo na obrambnem ministrstvu, so vidne iz ta mesec objavljenega osnutka novega dolgoročnega programa opremljanja Slovenske vojske. V tem dokumentu lahko preberemo, da si bodo v vojski prizadevali za »energetsko samozadostnost vojašnic oziroma ključnih vojaških objektov«, in da bo »Slovenska vojska prispevala k povečanju energetske odpornosti obrambnega sistema Republike Slovenije z razvojem strateško razporejenih energetskih vozlišč za proizvodnjo, hranjenje in distribucijo energije za potrebe samooskrbe vojaških in drugih ključnih družbenih deležnikov ter podpore prebivalstvu«, ali pa, »da bo v okviru Slovenske vojske potekal razvoj strateško razporejenih energetskih vozlišč, ki se bodo oskrbovala s koriščenjem alternativnih virov energije«. To seveda pomeni gradnjo hranilnikov električne energije, postavljanje sončnih panelov ali vojaških vetrnic, kar drugod po svetu ni redkost. V ZDA so ob številnih vojašnicah z namenom povečanja energetske neodvisnosti postavili vetrnice, celo v zloglasnem Guantanamu je Amerika namestila tri vojaške vetrnice.

Denar za vojsko je najlažje trošiti za nakupe orožja, a tako kot je Pentagon pred 50 leti zgradil ameriško avtocestno omrežje, lahko tudi v Sloveniji ta trenutek izkoristimo za veliko drznejše ideje.

Vojna v Ukrajini, kjer so pogosti vojaški cilji prav na področju energetske infrastrukture, pa tudi jasno pokaže, kako pomembno je to področje za varnost, a vojaške vetrnice, so nam pojasnili na obrambnem ministrstvu, za zdaj niso načrtovane. Pri zgoraj opisanih načrtih gre bolj za projekte energetske samooskrbe vojašnic s pomočjo pridobivanja električne energije iz sonca in njihovega hranjenja v obliki vodika. Postavitev prvega takšnega pilotnega objekta se predvideva v Vojašnici Petra Petriča v Kranju, kjer bo vojska zgradila sončno elektrarno, baterijski hranilnik, elektrolizer za pridobivanje vodika, zalogovnik vodika, gorivne celice in polnilnice za vodikova in električna vozila, ki bodo javno dostopna. Kot pravijo na ministrstvu, bo sistem omogočal tudi priklop na javno električno omrežje za uravnavanje presežkov in primanjkljajev energije. V Sloveniji ministrstvo načrtuje postavitev petih takšnih vozlišč, torej v petih vojašnicah, s čimer bi v državi zmanjšali izpuste CO2 za 10.000 ton na leto, eno takšno vozlišče, kot ga sedaj nameravajo postaviti v Kranju, bo stalo 18 milijonov evrov. Kar je sicer nekaj, a še vedno kapljica v morje, če bo čez pet let treba na leto potrošiti dodatni dve milijardi.

A energetska samozadostnost ni največji slovenski nacionalnovarnostni problem, ki bi ga bilo treba sanirati z novimi obrambnimi investicijami. Konec lanskega leta je ministrstvo za obrambo organiziralo vajo z imenom »Odpornost 2024«, s katero so preverjali sposobnost države za zagotavljanje neprekinjenega delovanja oblasti, kritične infrastrukture in preskrbe prebivalstva v kriznih razmerah. Na omenjenem testu se je Slovenija ponekod, na primer na področju energetike, zelo dobro odrezala, najslabše pa na področju prehranske samozadostnosti. V dolgoročnem programu opremljanja vojske je zato zapisano, da se kot »eno izmed največjih tveganj… pojavlja prevelika odvisnost tako Republike Slovenije kot tudi nacionalno varnostnega sistema od dobavnih verig in s tem povezanih posledic. Zaradi tega bo potrebna jasna opredelitev, v katerih domenah oskrbe v najširšem pomenu je treba dobavne verige skrajšati oziroma podrobneje opredeliti in na katerih točkah je potrebna samozadostnost znotraj Republike Slovenije.« Ali so to na primer vojaške prašičje farme in pridelava solate, kar so že poznali v bivši JLA? V Veliki Britaniji, kjer so ravno tako odvisni od uvoza hrane, imajo v vojaških oporiščih skupnostne vrtove in celo vojaške čebele.

Enega od potencialnih projektov nam je opisal agrarni ekonomist Aleš Kuhar z Biotehniške fakultete, ki je pravkar prestal mednarodno varnostno preverjanje, saj je postal Natov svetovalec na področju preskrbe s hrano: »Trenutno so razmere v Sloveniji na področju prehranske suverenosti tako kritične, da bi že v mirnodobnem času, kaj šele v vojni, lahko pri nas prišlo do velikih motenj.« V primeru šokov v naših sosednjih državah, poudarja Kuhar, bi bili v Sloveniji v roku dveh tednov lačni. Možni kratkoročni ukrepi so sicer znani, gre za vzpostavljanje strateških zalog: »Nekatere države so pri tem zelo dobre, Švicarji imajo za primere kriz za to posebne vlake in hranilnike osnovnih živil, kot so pšenica, olje, sladkor in kava v Alpah, v Sloveniji pa smo s podrtjem Žitovih silosov v Ljubljani, kjer bo nastala nova stanovanjska soseska, tretjino teh zmogljivosti pravkar uničili.« A če bo prišlo do krize, ali ne bomo v Sloveniji jedli piščancev, ki jih pridelujemo v Perutnini Ptuj, Pivki in Panviti? »Ne,« odgovarja, v primeru motenj bi tudi piščanci hitro poginili. Razlog pa je preprost, ker je pri živalski krmi Slovenija – in podobno je s celotno EU – v skoraj 100 odstotkih odvisna od uvoza tako imenovanih koncentriranih rastlinskih beljakovin, najpogosteje v obliki soje, ki jo dobivamo iz Južne Amerike. In kaj lahko na tem področju storijo na obrambnem ministrstvu?

Na Biotehnični fakulteti, razlaga Kuhar, razvijajo domač sistem pridobivanja krmnih proteinov, s katerimi bi lahko delno nadomestili uvoženo sojo. Sistem je sila nenavaden: dovoljene stranske produkte, ki jih imenujejo biosubstrat, to so trenutno ostanki pekovskih izdelkov in zelenjavni odrezki s tržnic, dajo na voljo »reciklatorjem«, dejansko so to črvi oziroma insektne larve, ki jih, ko se na odpadkih razmnožijo, posušijo in predelajo v proteinski prah, ta pa se nato uporabi kot prehransko dopolnilo za živali. Na Biotehniški fakulteti so že sklenili dogovor z ljubljansko občino. A omejitve so pri pridobivanju surovin. Številke so take: iz trenutno dovoljenih surovin lahko na teden pridelajo 10 ton takšne krme, če bi spremenili zakonodajo in v takšna gojišča črvov (namesto v bioplinarne) preusmerili ostanke hrane iz javnih zavodov, šol in vrtcev, bi lahko na teden pridelali še dodatnih 20 ton črvičkov, torej skupaj 30 ton na teden. Morda bi še enkrat toliko dobili iz ostankov zavržene hrane od trgovcev, na primer skupaj 50 ton na teden v osrednji Sloveniji, a celotna Slovenija na teden potrebuje okoli 1600 ton teh proteinov. To je sicer zgolj ilustracija, ki kaže, kakšne so potencialne možnosti za nacionalnovarnostne investicije. V primeru krize bi bili hrana prej omenjenim insektom tudi gospodinjski bioodpadki, ki jih je več kot dovolj za gojenje kokoši.

Obrambno ministrstvo ima v lasti 816 stanovanj, ki jih doslej ni želelo prenesti na republiški stanovanjski sklad – denarja ima sedaj dovolj, zemljišč tudi, lahko si jih zgradi še več.

Na obrambnem ministrstvu imajo sicer še druge ideje, kako potrošiti denar za vojsko, ne da bi pri tem kupovali orožje. V okviru razvoja zmogljivosti za tako imenovano večdomensko delovanje naj bi v bližnji prihodnosti Slovenska vojska »v smotrnem obsegu vzpostavila, zagotovila in integrirala vesoljske zmogljivosti, kot so opazovanje Zemlje, situacijsko zavedanje v vesolju, določanje položaja, navigacijo in čas ter satelitske komunikacije«. In vojaški sateliti so lahko tudi splošno uporabni. A ne glede na to se Slovenija porabi denarja neposredno za orožje ne bo mogla izogniti. Čeprav se sliši prelepo, da bo Slovenija z »izdatki za Nato« gradila bolnišnico, kibernetsko središče, energetska vozlišča in črvičje farme, ima tradicionalno orožje še zmeraj prednost. Po Natovih pravilih mora država neposredno za orožje potrošiti vsaj 20 odstotkov denarja za obrambo, in če smo lani za nakup orožja namenili 203 milijone evrov, bo morala Slovenija – ob vsem zapisanim – za nakupe orožja v bližnji prihodnosti nameniti vsaj trikrat več, to je 600 milijonov evrov na leto.

Kaj to pomeni, je seveda jasno. Vlada je letos že sprejela sklep o nadaljevanju nakupa patrij, 106 osemkolesnikov naj bi v prihodnjih letih okvirno stalo kar 700 milijonov evrov. Kot je mogoče razbrati iz prej omenjenega novega dolgoročnega programa opremljanja Slovenske vojske, bodo nakupi orožja v bližnji prihodnosti še večji – večje bodo že rezervne sile, ki bodo po novem zgrajene po modelu bivše teritorialne obrambe, več bo profesionalnih vojakov in s tem tudi več infrastrukture za namestitev in vaje ter potrebnega orožja. Obrambno ministrstvo želi kupiti še dodatne sisteme protizračne obrambe – kot je 180 milijonov evrov drag nemški sistem zračne obrambe srednjega dosega Iris, ki smo ga že nabavili. Kupiti nameravajo nove oklepnike tipa 4x4, pa oklepnike za prehode prek minskih polj ali ovir in sisteme za daljinsko miniranje. Kupiti nameravajo novo vojaško ladjo, ali kot so zapisali vojaški logistiki: »Pripravljen bo predlog najbolj gospodarnega načina vzpostavitve zmogljivosti priobalnega bojnega plovila.«

Vojska bo seveda kupovala tudi nove helikopterje: večnamenske helikopterje in helikopterje, namenjene zgolj vojski. Kupovali bomo brezpilotne letalnike. In transportna letala. Vojska ima sedaj dve transportni letali Spartan C27J, eno stane okoli 130 milijonov evrov. In kupiti jih želijo še več, ali kot so zapisali na obrambnem ministrstvu: »Na podlagi pridobljenih izkušenj in po izvedeni analizi bo sprejeta odločitev o morebitnem povečanju skupnega števila taktičnih transportnih letal srednjega dosega enakega tipa.« In poleg tega v vojski morda niti ne izključujejo nakupa kakšnih F16 oziroma če citiramo iz dokumentov: »Pred iztekom življenjske dobe sedanjih letalskih zmogljivosti ter na podlagi pridobljenih izkušenj in izvedene analize bo sprejeta odločitev o najustreznejšem načinu zagotavljanja sodobnih zračnih zmogljivosti.« Na ministrstvu za obrambo so nas sicer opozorili, da o tem zdaj ne poteka nobena razprava, a pri idejah glede nakupa orožja vojski ne moremo zaupati.

Zakaj moramo na hitri vlak med Ljubljano in Mariborom počakati do leta 2045, kot je predvideno v trenutnem dolgoročnem akcijskem načrtu? Gre za nacionalnovarnostno vprašanje.

Ali se bo torej dejansko uresničila napoved vlade, da zaradi teh novih vojaških nakupov socialna država ne bo prizadeta oziroma da se bodo izdatki za obrambo povečali predvsem za investicije, ki bodo koristne tudi v mirnodobnem času? To vprašanje ostaja. Po nekaterih informacijah naj bi Združenim državam uspelo prepričati več članic Nata, da bodo prihodnji mesec potrdile še višji, petodstotni cilj BDP za obrambo, pri čemer bi se ti izdatki razdelili na klasične vojaške izdatke (3,5 odstotka BDP) in na projekte, povezane z obrambo, kot so vlaganja v železnice in vojaške farme (1,5 odstotka BDP). A po drugi strani je seveda treba priznati, da Slovenija na te odločitve nima vpliva. Lahko podpisujemo peticije za končanje vojne v Ukrajini in proti militarizaciji države, dejansko pa se lahko sami odločimo, predvsem kako bomo denar za obrambo potrošili. Denar za vojsko je najlažje trošiti za nakupe orožja, a tako kot je Pentagon pred 50 leti zgradil ameriško avtocestno omrežje, lahko tudi v Sloveniji ta trenutek izkoristimo za veliko drznejše ideje. Zakaj moramo na hitri vlak med Ljubljano in Mariborom počakati do leta 2045, kot je predvideno v trenutnem dolgoročnem akcijskem načrtu? Gre za nacionalnovarnostno vprašanje. In zakaj je bilo tako težko za gradnjo stanovanj na leto zagotoviti 100 milijonov evrov? Obrambno ministrstvo ima v lasti 816 stanovanj, ki jih doslej niso želeli prenesti na republiški stanovanjski sklad- denarja imajo sedaj dovolj, zemljišč tudi, lahko si jih zgradijo še več.