Lekcija iz Trbovelj / Ko (tuji) lastniki industrijskih objektov odločajo o prihodnosti kraja

V Trbovljah, največjem zasavskem mestu z okoli 13.700 prebivalci, vlada zadnje mesece negotovost. Čeprav je aktivistični lokalni skupnosti pred natanko desetimi leti uspelo ustaviti umazano proizvodnjo v cementarni Lafarge, imajo tuji lastniki desetletje mirujočih industrijskih objektov zdaj spet v rokah škarje in platno. Odločajo namreč, komu bodo prodali megalomanske industrijske objekte ob vstopu v mesto, in s tem posredno tudi, ali bo Trbovlje znova bolj okoljsko obremenjeno. Župan in velika večina občinskih svetnikov zahteva vključitev lokalne skupnosti v odločanje in ne izključuje, da objekt odkupi občina – gre za 2,5 milijona evrov –, vendar se zdi, da imajo vodilni trboveljskega Holcima, kot se zdaj imenuje bivši Lafarge, svojo računico.

Zasavska regija je zgodovinsko zaznamovana s težko industrijo in njenimi posledicami. Po zadnjih, marca objavljenih podatkih Nacionalnega inštituta za javno zdravje (NIJZ) ostaja povprečna letna pojavnost pljučnega raka v Trbovljah močno nad povprečjem države: incidenčna stopnja, izračunana na 100.000 prebivalcev, je bila v zadnjem zajetem petletju v Trbovljah 100,26, v povprečju Slovenije pa 69,91.

Cementarna Trbovlje je začela delovati že leta 1876. Francoski Lafarge jo je prevzel leta 2002 in napovedal razvojno strategijo, ki naj bi dala prednost »modernizaciji proizvodnje, izboljšanju varnosti pri delu in skrbi za okolje«. Dejansko pa so v cementarni, kmalu preimenovani v Lafarge Cement, kot gorivo porabljali petrolkoks, to je stranski produkt nafte, ki velja za enega bolj umazanih fosilnih goriv in med drugim povzroča kisel dež. A to še ni vse: sčasoma so začeli kuriti tudi odpadke. Posledice? »Emisije benzena so se zvišale za 256 odstotkov,« je za zgodovino ostalo zapisano na spletni strani lokalnega okoljevarstvenega društva Eko krog, ki je pod taktirko Uroša Macerla, kmetovalca s kmetijo neposredno nad dimnikom cementarne, po letih bojev marca 2015 doseglo eno največjih okoljskih zmag – ustavitev delovanja cementarne.

Natančneje: Lafarge je peč za izdelavo klinkerja, glavne sestavine cementa, ugasnil 5. marca 2015, potem ko mu je to z odločbo končno naložil državni inšpektorat za okolje. Lafarge, takrat z okoli 80 zaposlenimi, je namreč pred tem več mesecev kuril petrolkoks, čeprav ne bi smel, saj je upravno sodišče že konec avgusta 2014 razveljavilo okoljevarstveno dovoljenje, ki mu je dovoljevalo rabo petrolkoksa. Tožbo zoper dovoljenje, ki ga je Lafargeu izdala državna Agencija za okolje, sta takrat z Eko krogom vložila še društvo Focus in PIC - Pravni center za varstvo človekovih pravic in okolja. Zanimiv fragment te okoljske zmage je, da je takrat Eko krogu pravno pomagala odvetniška pisarna Nine Zidar Klemenčič, razvpite odvetnice, katere storitve že več let najema tudi anhovski Salonit, po novem Alpacem, ki je z zaprtjem trboveljskega Lafargea (p) ostal edina cementarna v Sloveniji.

In kaj se je z Lafargeem zgodilo po ustavitvi proizvodnje cementa marca 2015? Kamnolom Retje - Plesko nad Trbovljami, za katerega ohranjajo koncesijo, so dali v uporabo pogodbeniku, hčerinsko družbo Apnenec s kamnolom v Zidanem Mostu so leta 2019 prodali podjetju Intercal iz Zagorja ob Savi, ki je (kot anhovski Alpacem) v lasti avstrijskega holdinga Wietersdorfer, okrog deset zaposlenih v Trbovljah pa se zadnja leta ukvarja zlasti s prodajo cementa in gradbenih izdelkov globalne skupine Holcim s sedežem v Švici, ki je od združitve s francoskim Lafargeem leta 2015 lastnica trboveljske cementarne. Prav zato se Lafarge Cement od maja 2023 tudi imenuje Holcim. Le zanimivost: največji lastnik Holcima je švicarski milijarder Thomas Schmidheiny, katerega brat je bil v Italiji kot lastnik nekdaj azbestne tovarne Eternit večkrat obsojen, nazadnje junija 2023 na 12 let zapora zaradi povzročitve smrti 392 ljudi v mestu Casale Monferrat, 80 kilometrov vzhodno od Torina, vendar kazni po pritožbenih manevrih odvetnikov nikoli ni odsedel.

Če bo prišlo do posla mimo volje ljudi in javnega interesa, bomo angažirali najširši krog občanov, dodatna pravna sredstva in druge prijeme, obljubljajo poenoteni trboveljski občinski svetniki.

Februarja letos je v Trbovljah vnovič završalo. »Tako rekoč z ulice nam je prišlo na ušesa, da imajo v Holcimu kupca za cementarno – brez vsakršnega oglasa, obvestila, povsem netransparentno,« pravi župan Zoran Poznič (SD), nekdanji minister za kulturo v vladi Marjana Šarca. Novica jih je presenetila tudi, ker je občina pred letom in pol poskušala od Holcima kupiti del objektov cementarne, in sicer za gradnjo parkirišča ob železniški postaji, vendar so jih vodilni zavrnili. Ključen odločevalec v Holcimu naj bi bil Pavel Marđonović, eden od dveh direktorjev, sicer tudi predsednik Kolesarske zveze Slovenije.

Kdo je izbranec Holcima oziroma Marđonovića? Podjetnik Marjan Šuštar, znan kot lastnik podjetja Šuštar Trans, ki se ukvarja s prevozništvom, težko gradbeno mehanizacijo, izkopi, betonarno in prodajo peska, v medijih pa se je zadnja leta pojavljal zlasti kot kršitelj okoljskih predpisov. Posebej je prah dvignil, tudi dobesedno, v občini Domžale, v naselju Študa, kjer ima zemljišče. »Delovanje in aktivnosti podjetja Šuštar Trans so med krajani sprožile precejšnje razburjenje, kar je vodilo do množičnih zahtev za ukrepanje,« so nam potrdili z domžalske občine. Poleg velikega povečanja tovornega prometa je občinski inšpektorat ob ogledu lokacije ugotovil več nepravilnosti, na primer nelegalno gradnjo mostu prek vodotoka Mlinščica, odlaganje večjih količin gradbenih odpadkov brez dovoljenj, odlaganje gradbenih odpadkov na kmetijska zemljišča in nasipavanja na območju poplavne nevarnosti. Časnik Delo je septembra 2022 poročal, kako je Šuštarjevo podjetje v Študi brez upravnih dovoljenj postavilo okoli 300 metrov visoko betonsko ograjo in »za povrh še prestavilo nekaj metrov vodotoka«. Pred štirimi leti je Šuštar tam sprožil tudi postopke za gradnjo kompostarne oziroma »ekološkega centra« za obdelavo komunalnega mulja, vendar mu ni uspelo. Okoljsko ministrstvo mu je avgusta 2022 zavrnilo izdajo gradbenega dovoljenja za »ekološki center«, kjer bi na leto predelal 30 tisoč ton komunalnega mulja in uporabil 20 tisoč ton lesnih sekancev. Šuštarja zanimajo tudi odpadki, leta 2021 je odprl podjetje Šuštar Ekološki center in ga registriral tudi za zbiranje in odvoz nenevarnih odpadkov ter ravnanje z njimi.

Če za vodilne trboveljskega Holcima ni pomembno, kaj potencialni kupec cementarne dela v drugih občinah ali kaj točno bo delal v Trbovljah – morda tudi, ker sami tam ne bivajo – direktor Marđonović ima stalno bivališče v Ljubljani –, pa je to za občino Trbovlje odločilno.

»Nikakor ne bomo dovolili večjih tveganj za onesnaženja in za zdravje,« pravi Poznič. V Holcimu naj bi jih takoj opozorili, da gre pri prodaji cementarne za odnos med dvema gospodarskima družbama, a da lokalne skupnosti nima kaj skrbeti, saj se ne bo dogajalo nič spornega. »Vendar ko te enkrat piči kača, se začneš bati tudi vrvi – velikokrat upravičeno,« dodaja Poznič. Podjetnik Šuštar naj bi na območju cementarne vzpostavil skladišče lesne biomase in skladišče gradbenega materiala, februarja je za Mladino napovedal tudi pridelavo kamene moke: »To bo zaprt sistem, ne bo vplivov.«

Že te napovedi po mnenju Pozniča napovedujejo bistveno večje količine izkopa apnenca iz kamnoloma od sedanjih in več tovornjakov na cestah. »To ni skladno z načrti te skupnosti, vizijami Zasavja. Ravno začenjamo graditi novo cesto, ki je del infrastrukture verjetno največje industrijsko-obrtne cone v nastajanju v Sloveniji, Lakonce, ki bo na območju nekdanjega rudniškega kompleksa v Trbovljah. Tam bo nastalo to, čemur rečemo Novo Trbovlje, podjetje iz panog prihodnosti, ki delujejo po visokih okoljskih standardih,« pravi Poznič. Občina je za vzpostavitev cone Lakonca prejela 9,4 milijona evrov iz sklada za pravičen prehod EU. Prav tam naj bi zrasel tehnološki park Mesto akrobatov, ki ga kot »prostor skupnih storitev in izdelave fizičnih izdelkov« spodbuja zlasti trboveljsko tehnološko podjetje Dewesoft. Projekt je mesec pred zadnjimi lokalnimi volitvami podprla bivša županja Trbovelj Jasna Gabrič, ki je z Juretom Knezom, lastnikom Dewesofta, sklenila pismo o nameri. Dewesoft je za Mesto akrobatov dobil odobrenih 4,2 milijona evrov na nedavnem razvpitem razpisu agencije Spirit, ki ga je minister Matjaž Han po razkritju »afere Von Horvath« konec februarja razveljavil in obljubil ponovitev razpisa v treh mesecih. »Mi torej imamo smer in ta niso dodatni tovornjaki, dodatni izkopi apnenca, dodatni izpusti,« strne Poznič in doda, da bi lahko občini in Zasavju pomagala država, zlasti ministrstvo za naravne vire, namreč s tem, da ob izteku ne bi podaljšalo koncesije za izkop v kamnolomu nad Trbovljami. »S hrastniškim županom sva bila že dvakrat pri ministru Novaku, ker bo zdaj zdaj koncesija potekla, ampak sva naletela na gluha ušesa.«

Občini Trbovlje bi lahko pomagala država, tako da ministrstvo za naravne vire ne bi podaljšalo koncesije za izkop v kamnolomu nad Trbovljami. A minister Novak tega noče slišati.

In kaj je sledilo razkritju dogovarjanja Holcima s podjetnikom Šuštarjem?

Nekatera lokalna podjetja so ob razkritju, da Holcim očitno prodaja industrijski objekt, izrazila interes in Holcim je zanje organiziral ogled prostorov. Jasno je postalo tudi, da ima občina predkupno pravico. »A potem se ni zgodilo nič skoraj dva meseca, do 25. aprila, ko smo torej tik pred prvomajskimi prazniki na občino dobili predlog pogodbe na 150 straneh,« pove župan Poznič. V pogodbi je bil določen 15-dnevni rok za uveljavitev predkupne pravice, občina bi morala v nekaj dneh plačati desetino kupnine in nato v 30 dneh celotno kupnino, ki po naših informacijah znaša 2,5 milijona evrov. »To za nobeno občino kot organizacijo lokalne skupnosti seveda ni izvedljivo, saj se ti roki ne dajo ujeti. Potreben je sklep občinskega sveta, treba je zagotoviti denar; če bi potrebovali posojilo, pa moramo dobiti dovoljenje finančnega ministrstva.« Tako, za občino neizvedljivo uveljavitev predkupne pravice je za Holcim po naših informacijah pripravila ljubljanska odvetniška pisarna Jadek Pensa. Pogodba vsebuje še več nenavadnosti, na primer da bi cementarska peč in mlin ostala v lasti Holcima in da bi Holcim kar 20 let ohranil predkupno pravico za odkup objekta.

Take določbe lahko kažejo, da švicarski lastniki pred desetletjem zaprte cementarne resno računajo, da se bo politično ozračje v Sloveniji obrnilo in bodo lahko spet zagnali proizvodnjo cementa. Za koncern Holcim, ki je imel lani 28 milijard evrov prihodkov – to je enako 42 odstotkom celotnega lanskega bruto družbenega proizvoda Slovenije, »čakanje« v Sloveniji na obrat pač ni pomemben strošek.

Kakšno je stanje zdaj? Občina Trbovlje predkupne pravice ni uveljavila, saj so pri pregledu pogodbe ugotovili, da del dokumentacije manjka, in zahtevali dopolnitve, nekatere določbe naj bi bile nezakonite. Do tega torka opoldne na občini niso prejeli ne dopolnil ne pojasnil. Župan napoveduje, da bodo postopke peljali dosledno, z uporabo vseh pravnih in drugih sredstev, nakupa s strani občine pa ne izključuje.

Vmes je postalo jasno, da je v občinskem svetu Trbovelj visoko soglasje, da se prepreči netransparenten vstop Šuštarju ali podobnim investitorjem brez zavez. »Odločno nasprotujemo prodaji Cementarne Trbovlje zasebni družbi brez predhodne jasne vizije, varovalk in vključitve lokalne skupnosti,« so prejšnji teden zapisali v skupnem sporočilu za javnost župan ter 16 članov svetniških skupin SD, SDS, NSi, Levice, Liste DNK in tudi samostojni svetnici. A med podpisniki ni svetnika Gibanja Svoboda. »Če bo prišlo do posla mimo volje ljudi in javnega interesa, bomo angažirali najširši krog občanov, dodatna pravna sredstva in druge prijeme, da skupaj z lokalnimi organizacijami in civilno družbo takšno netransparentno prodajo odločno preprečimo.« V Levici, ki jo v občinskem svetu zastopa Primož Sitar, ob nastalem stanju zahtevajo, da lastništvo cementarne prevzame občina ali država ter da se vzpostavi ustrezen model razvoja občine. In sicer takšen, je razumeti, ki ne bo odvisen od zasebnih lastnikov podjetij – na koncu tudi od tega ne, ali bo Jure Knez nekoč prodal Dewesoft.

V Holcimu nam ni uspelo priklicati nikogar. Se pa nam je oglasil podjetnik Marjan Šuštar in povedal, da je zanj »zadeva dogovorjena, pogodba sklenjena«. Potrdil je, da je v kamnolom nad Trbovljami že pripeljal svoj stroj, a da z njim še nič ne dela. To je skladno z neuradnimi informacijami, da je Holcim svojemu prejšnjemu pogodbeniku, ki je izvajal manjše izkope v kamnolomu, že pred tedni onemogočil vstop v kamnolom, varnostniki naj bi zamenjali ključavnico. Na vprašanje, ali je s kom povezan, ali kdo stoji za njim, je Šuštar odgovoril, da ne. Denar ima, njegovo podjetje Šuštar Trans je zgolj lani imelo skoraj 25 milijonov evrov prihodkov in 1,5 milijona čistega dobička.