Zakaj RTV Slovenija in POP TV promovirata Branka Grimsa?

So stališča evropskega poslanca iz vrst SDS v primeru nastopa predsednice res vredna kakršne koli pozornosti, da jim je sledilo povabilo?

Kaj točno počne evroposlanec Branko Grims v prestižnih pogovornih terminih v množičnih medijih, kot so »Odmevi« ali »24ur zvečer«? So njegova stališča v primeru nastopa predsednice res vredna kakršne koli pozornosti, da jim je sledilo povabilo? Še več, govorimo od dveh njegovih nastopih v razmiku nekaj minut – v obeh je v studiu sedel skupaj z evroposlancem Matjažem Nemcem, ki ostudni retoriki političnega veterana stranke SDS žal ni bil kos.

Kontekst njunega komentiranja poznamo: odmeven nastop predsednice Nataše Pirc Musar, ki je nagovorila poslanke in poslance Evropskega parlamenta, bila ostra zaradi premalo učinkovite politike EU in dodala, da na Bližnjem vzhodu spremljamo genocid – in smo tiho. Njen nastop so evropski poslanci nagradili z redko videnim dolgotrajnim aplavzom in stoječimi ovacijami, čemur je Grims nato oporekal. Dan kasneje se je v istem studiu POP TV takšnim dvomom pridružil še dr. Bogomil Ferfila.

V zapisu bom grajal medijsko odločitev o takšnem povabilu, kjer se zdi, da želijo odločevalci uravnoteževati naše stališče do vsakodnevnih masakrov in genocida: sta s tem RTV Slovenija in POP TV promovirali ravno takšen pristop? Prepričan sem, da ja!

Retorika preusmerjanja pozornosti

V oddaji »24ur zvečer« je Petra Kerčmar 22. maja letos gostila oba poslanca in namenila prostor celi vrsti Grimsovih neokusnih in nesočutnih izjav, posejanih z vrsto retoričnih manipulacij. Vse so bile predvidljive. Pretežno se je evroposlanec že poprej spravil na predsednico in ji očital politikantstvo, ideološko levičarstvo in pri tem oporekal, da je v dvorani sploh prišlo do kakšnega širokega aplavza. Vse le zato, ker je omenila genocid, kar se je evroposlancem v Bruslju nenadoma zazdelo revolucionarno dejanje – najbrž to pove marsikaj o političnem stanju v EU. Svoje nesočutno izvajanje je nato končal z minimiziranjem ploskanja:

»Žal je gospa Pirc Musarjeva včeraj ravnala politikantsko in je izkoristila nastop, v katerem bi lahko lepo predstavila Slovenijo, naše razvojne možnosti, pričakovanja, ki jih imamo od Evropske unije, pač je namesto tega naredila cel traktat levičarski del ideologije, izkoristila to za levičarsko propagando in pri tem na koncu požela ogorčenje, vsaj dveh tretjih v dvorani, ki niti vljudnostno ni več zaploskala, kar je izjemno pomenljivo.«

Govoril bi o slovenskem genocidu

Sledil je kup argumentacijskih manipulacij. Zatekel se je v napačno sled (red herring) preusmerjanja pozornosti na »lasten genocid«, s katerim bi se morali ukvarjati: »Zaradi tega, ker o tem jaz govorim, da smo imeli genocid in da je še danes tu negativen odnos, nečloveški odnos, neevropski odnos, priča tistih tri tisoč trupel v vrečah, ki stojijo zdaj v enem skladišču.«

Ker se je ustrašil, da bo ena napačna sled premalo, je poskušal omiliti težo razprave z drugimi, tudi z vzvišenim sklicevanjem na težave v Sloveniji: »Zelo lepo bi bilo, če bi se levičarji s toliko energije, kot se ukvarjajo z reševanjem drugod po svetu, ukvarjali s svojim lastnim narodom in pa seveda z dejanskimi problemi Slovenije.

Na trenutke je njegova mizerna taktika delovala že tragikomično, sploh ko je uspel predlagati, da se namesto z genocidom in iskanjem miru ukvarjamo s podjetništvom kot vrednoto: »Pot do našega miru pa je pot, da pogledamo stvari za nazaj, jih uredimo, in potem da se posvetimo razvoju in sprejmemo podjetništvo kot vrednoto.«

Predsedničini smrtni grehi

Še huje je bilo nekaj minut prej v Odmevih z Rosvito Pesek. Tam je Grims uporabil skoraj enak naštudirani repertoar, minimiziral je ploskanje in znova poskušal preusmerjati razpravo z grobimi menjavami teme: »Ampak dajmo se nekaj razumeti, saj ne gre za Palestino v tem primeru, gre za Slovenijo, mi živimo v Sloveniji in bi se morali ukvarjati s Slovenijo.« K temu je napaberkoval celo paleto misli o našem zaostajanju.

Vrhunec je verjetno dosegel, ko je bojda levičarski predsednici, ki bere ideološke traktate, ker omenja genocid, odčital smrtne grehe:

»Ona je vmes rekla, če je kdo noče, naj gre kar ven in podobno, pa je gostja bila v instituciji. Tako da to je odraz napuha in napuh je eden od glavnih grehov. Treba je pa vedeti, da tak napuh levičarjev nas strahovito veliko stane.«

Ko je radikalni evroposlanec s svojo krščansko pridigo začel rahlo najedati celo živce Rosvite Pesek, ga je ta poskušala ustaviti z namigom po nekaj empatije: »Koliko jih bo moralo še umreti, gospod Grims, da bo Evropa rekla, tega je pa konec?«

Klavnice ljudi ga ne ganejo

Pričakovali bi, da bo vsaj za trenutek pomislil na tisto, kar razumemo pod pojmom sočutje in človečnost ob slikah grozeče morije. Vendar se brezdušno ni dal motiti: »Treba je zločinske organizacije odstraniti, ker drugače miru ne bo. In še enkrat vam povem, ne gre tukaj za Palestino, vi bi se vsi radi s Palestino ukvarjali. Ukvarjajmo se s Slovenijo in s tem, da smo tu imeli genocid.«

Zdaj torej vemo: kadar Grimsu pokažete slike razmesarjenih trupel, ga ne gane popolnoma nič. Rešitev nima in noče imeti, saj ne vidi težave. Še več, predsedničin nastop da je povzročil »razvojno škodo Sloveniji«, kajti naša odgovornost je najprej do slovenskega naroda.

Toda v čem je elementarna težava? Arzenal neokusnih, trapastih, neempatičnih in sovražnih odzivov poslanca, ki se druži z desničarskimi ekstremisti, se sploh ne bi smel zgoditi. Ker vsakodnevne grozote in umiranje zanj niso nobena težava; vse, kar počne Izrael, je zanj legitimno, in takšna je tudi klavnica, kot temu pravi kirurg slovenskega porekla Tomo Potokar, ki rešuje življenja v Gazi.

Skratka, za Grimsa so klavnice nujne. Očitno le zato, kot mislijo nekateri izraelski politiki, ker so Palestinci živali, ne ljudi. Ne, ukvarjajmo se s svojimi travmami, starimi 80 let, zato raje glejmo proč ob vsakodnevnem masakru!

Lažno uravnoteževanje

Toda uredniki »Odmevov« in »24ur zvečer« so se raje odločili, da podležejo napačnemu principu uravnoteženega poročanja. S tem so odprli dilemo odgovornosti novinarstva. Naj naštejem, kaj je z njim narobe.

Princip, ki so mu sledili ob povabilu, je več kot jasno lažen. Lažna uravnoteženost pomeni, da novinarstvo zgrešeno verjame v predstavitev mnenjskih plati dveh strani – tokrat o predsedničinem nastopu. Toda če je ena od teh moralno nevzdržna, in Grimsova je zagotovo takšna, postane sklicevanje na takšno načelo nesprejemljivo. V bistvu je enako sprevrženo kot vse, kar pravi radikalen poslanec, ki je v Bruselj s sabo pripeljal asistente, za katero je dokazano, da se družijo s slovenskimi ekstremističnimi skupinami, ki imajo telesa potetovirana s svastikami!

Pri tem se uredniki in novinarji težko sklicujejo na dejstvo, da so želeli zgolj pridobiti nasprotna mnenja o nastopu Nataše Pirc Musar, saj njegov nastop implicira, da bo eno od mnenj zanikalo genocid. Razen tega je svoje stališče Grims poprej že razgalil na družbenih omrežjih in so ga morali poznati, v spremljajočih prispevkih pa so ga celo navajali.

Na kratko: če posredno zagovarja genocid v Gazi, zanika množično trpljenje otrok, mater in drugih civilistov, opravičuje nesorazmerno nasilje ali zavrača mednarodno pravo, potem njegovo stališče ni zgolj eno od mnenj, temveč predstavlja zagovor zločinov proti človeštvu. Moramo takšnemu dati medijski prostor? Ne, opraviti imamo z grozljivo medijsko legitimacijo krvavih in neetičnih ravnanj pod krinko nepristranosti!

Logika tabloidnosti

Bati se moramo, da je povabilo Grimsu sledilo še eni nesprejemljivi medijski motivaciji, ker slutimo, da ni bilo v funkciji informiranja javnosti, ampak ustvarjanja gladiatorske situacije, kjer bo ob pričakovanem kresanju mnenj prišlo do povečanja gledanosti. Radikalni evroposlanec je zagotovo primeren »material« za kaj takšnega s svojimi grobimi hujskaškimi pamfleti, nad katerimi smo lahko zgolj ogorčeni, njegovi pristaši pa na drugi strani navdušeni.

Novinarsko nevzdržno je igrati na karto afektov, jeze, besa in šoka, ki sicer poganjajo psihološko logiko družbenih omrežij, ob tem pa resno in profesionalno analizo dogajanja nadomeščati s senzacionalističnim spektaklom, ki se tokrat baha s tem, da se moramo ob trpljenju v Gazi raje ukvarjati s podjetniškimi idejami doma. Pa ja ne morda z domačo orožarsko industrijo, ki bo Izraelu najbolj v pomoč pri maksimizaciji žrtev?

Normalizacija ekstremnih stališč

Konec koncev se s povabili Grimsu in podobnim v medijih normalizira vtis, da so stališča v tiho podporo genocidu običajen del legitimne in smiselne javne razprave, s čimer se akterjem podeli institucionalna avtoriteta. Takšne odločitve so sprejete na podlagi relativizacije etičnih meril, kar sesuva osnovne profesionalne standarde novinarstva in norme sprejemljivega v javnem diskurzu.

S tem se mediji posredno ali neposredno odpovedujejo vlogi preverjanja dejstev, ki jih dopuščajo zgolj skozi neko lažno uravnoteženo soočanje mnenj, od katerih naj bi resnica bila nekje na sredini – kar je seveda zmotno. Dodatno se na ta način pasivizira tudi vlogo novinarstva, ki ničesar ne rabi raziskati, ampak se lahko zadovolji z vabili tistim, ki menijo, da je Zemlja ploščata, da moramo ženskam pravico do splava prepovedati, da bi LGBTIQ+ skupnosti odvzeli nekaj pravic in jih zaprli v koncentracijska taborišča, pa tudi, da ob dolgoletnem masakru v Gazi pač gledamo proč in se raje ukvarjamo z biznisom in svojimi nacionalnimi težavami. Žal smo lahko prepričani, da bo tudi tokrat Društvo novinarjev Slovenije (DNS) molčalo. Mi pa ne bi smeli: zahtevati moramo boljše medije!

Povabilo dvema evroposlancema, od katerih eden posredno ali celo ne zagovarja genocid v Gazi, ne more biti uravnotežena razprava, saj zamenjuje argumentirano soočenje s političnim in moralnim relativizmom. S tem novinarstvo ne opravlja več svoje javne vloge, temveč postaja oder za normalizacijo nečlovečnosti in legitimacijo genocida. Če želi novinarstvo aktivno bežati od etične odgovornosti do resnice in mu ni mar za nedolžne žrtve genocida, mora skoraj nujno k sebi povabiti Grimsa! Na nas pa je, da temu rečemo »Ne, hvala!«. Se bo kdaj zgodilo?

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**