Kdo šraufa glave?

Dve objavi, ena kot komentar k članku Kdo šraufa glave, objavljenem v Mladini št. 20 z dne 16.5. letos in druga z naslovom Pisal zakon, ki mu odpira vrata do javnega denarja, objavljenem v Večeru, dne 21.5. letos sta me spodbudila k temu pisanju. Prvi v Mladini, kjer me je presenetil slog razmišljanja osebe, čigar nepristranost v kritičnih pogledih na različne družbene pojave pri nas sem doslej postavljala visoko, in drugi, v Večeru, ki v raziskovalnem novinarskem delu nazorno razkriva psiho-dinamsko ozadje, kako je nastajal oziroma ne bi smel nastajati zakon o psihoterapevtski dejavnosti v slovenskem zdravstvu.

Ob njih bi se lahko mirno naslonila v fotelj in polemike o usposobljenosti za psihoterapevtsko dejavnost spremljala od daleč. Poklicni entuziazem, pestrost izkušenj iz neposrednega dela z ljudmi v bolnišnični instituciji, dolgoletno sodno izvedenstvo, pedagoška in raziskovalna praksa, in končno tudi ljubiteljsko literarna dejavnost, pa mi narekujejo, da se postavim v bran klinično-psihološki stroki in njenim pogledom na usposobljenost za psihoterapevtsko delo. Zlasti, ker sem v času trdih preizkušenj – več letnega omejevanja v podeljevanju dekretov za specializacijo iz klinične-psihologije, ki so ga izkazovale ideološko različno obarvane ekipe na Ministrstvu za zdravje - v neposredni praksi občutila tovrstno kadrovsko sušo, in si zaradi neperspektivnih razmer, zmede in praznine, ki se je kazala tudi v pomanjkanju dotoka novitet s področja strokovne literature, bila prisiljena poiskati vzvode za poklicno in osebno rast, oporo in spodbudo v tujem okolju – največ v avstrijskem, kasneje pa tudi kot članica in nato povabljena kot zastopnica za Slovenijo v evropskem združenju za zdravstveno psihologijo. Toliko lažje sem to storila, ker je bila sicer dotedanja popotnica tudi iz domačih logov solidna – osvojena znanja iz študija psihologije, specializacija iz klinične psihologije s poglobljeno prakso na raznolikih področjih zdravstva, s podiplomskim, vsebinsko in formalno preudarno strukturiranim izobraževanjem iz psihoterapije, v okviru ljubljanske Medicinske fakultete.

Vse to sem preživela, a si zato toliko bolj izostrila pogled na delo, ki sem ga opravljala v naši praksi.

In prav iz teh razlogov lahko danes suvereno zaključim, da je z zakonom predviden nov poklic psihoterapevta, ki kot pogoja ne postavlja končanega osnovnega študija – medicine ali psihologije ter kasnejše večletne specializacije, iz psihiatrije ali klinične psihologije, nič drugega kot spodjedanje dobro premišljenih in v praksi preverjenih standardov, dolgoletnega sistema »stopnička za stopničko« oblikovanja bližnjic in ustvarjanje videza usposobljenosti za avtonomno psihoterapevtsko delo, ki jih generirajo osebni interesi in razkriva tudi uvodoma omenjeni novinarski prispevek. Za slovensko družbo in njeno skrb za duševno zdravje njenih ljudi vsekakor korak za skoraj petdeset let nazaj.

Saj končno, tudi h kirurškemu delu ne prepustimo nekoga, ki sicer pozna ves potreben instrumentarij za to delo, ve za izražene pacientove težave in kje bi naj zarezal v tkivo, ni pa poučen, kako tam potekajo živci in žile. Kaže sicer neka nagnjenja za delo s skalpelom in prebral je celo nekaj literature. A četudi je končal ustrezni študij, se ni nikoli srečal s podobnimi primeri v praksi, se ni učil in spremljal rutiniranih kirurgov pri njihovem delu, in mu celo ni padlo na pamet, da bi moral predhodno pred posegom pri pacientu opraviti določen izbor preiskav.

Smešno, nerealno in tragično? Kar je vsakomur jasno, ko gre za obstoječe telesne težave, ostaja zavito v meglo, ko gre za duševne težave in nudenje pomoči. Kot da s prakso preverjeni standardi niso važni. Usposabljanje za svetovalno delo pač še ni dovolj za izvajanje psihoterapevtskega dela.

Zato bom zapis zaključila s kratko, a zgovorno anekdoto.

Ko sem pred mnogimi leti podiplomsko izobraževanje iz psihoterapije v okviru specializacije iz klinične psihologije zaključevala na ljubljanski Medicinski fakulteti, je bil zato potreben oddan opis opravljene individualne psihoterapevtske obravnave, sledil pa je še izpit v dveh delih. Izveden je bil pred dvema dvojicama strokovnih avtoritet – dopoldan pred prof. Milčinskim in Bregantom, in popoldan še pred prof. Kobalom in Lokarjem. Žal prekmalu preminul prof. Lokar mi je zastavil zvito vprašanje. Najprej mi je v grobem opisal primer pacientke z določenimi psihičnimi težavami, potem pa me vprašal: »No, kolegica, kaj bi vi kot terapevtka naredila v tem primeru?« Ko sem mu v trenutku odgovorila kot iz topa: »Obvezno najprej potrebno diagnostiko s standardizirano usmerjeno anamnezo,« so se mu zableščale oči in v potezah njegovega obraza so bili vidni znaki odobravanja. Meni pa je postalo jasno, da sem s svojim razmišljanjem na pravi strani.

V tem je vsa poanta in razumni, samokritični ljudje bodo razumeli, da ne moreš in ne smeš šariti po nečem, česar prej ne spoznaš. Pa naj gre za popravke v električnih napeljavah, na avtomobilu, ali kot v tem primeru, za odgovorno psihoterapevtsko delo z ljudmi z različnimi težavami.