Evropska politika se prebuja

Skoraj sem prepričana, da nihče ne razume, kaj trenutno preživljamo, kam tavajo naše misli in kaj občutijo naša srca – mi, Palestinke in Palestinci, še posebej iz ljubljene Gaze.

Sama ne morem več spati. Kadarkoli zaprem oči, me začno preganjati nočne more vojne. Včeraj sem se zbudila v morasti grozi. Bila sem tam, okoli mene so padale bombe in ljudje so leteli po zraku zaradi intenzivnosti bombardiranja in uničevanja vsega. Kričala sem in tekla s svojimi otroki. Ne vem, kje in kdaj sem se zbudila iz more, jokala sem od groze zaradi videnega in si še milijontič poskušala predstavljati, kaj pomeni, da moji ljubljeni živijo to nočno moro vsak trenutek.

V drugi nočni mori sem skakala od veselja, saj sem v lakoti sredi sestradane Gaze našla gajbico solate – in ko sem se zbudila, nisem vedela, kaj naj naredim.

Telefon preverjam na približno pol ure, moje srce je prepolno groze, ker ne vem, kaj prihaja. Bojim se vsakih novic, ki bi me lahko dosegle in sesule mojo izstradano dušo.

Ves čas gledam fotografije družine in prijateljev ter se sprašujem, ali ste bili, ali smo res bili tam, ali ste tam, se je res vse spremenilo zgolj v spomine in fotografije?

Ne govorim več dosti. Nimam več besed, da bi pojasnila, kako me preplavljajo in hromijo občutki zatiranja, jeze in žalosti, zmešani skupaj. Moj jezik je težak. Nočem govoriti. Niti s svojo terapevtko, h kateri sem se zatekla zaradi odvijajočega se holokavsta v Gazi, se nimam o čem pogovarjati. Vse je enako. Že desetletja postaja vse huje, dokler nismo prišli do sedanje točke. Iz nič. Nobene pravičnosti. Nobene človečnosti. Nobenih vrednot. Nobene morale. Nič. Samo mesoreznica, ki reže, in svet, ki molče gleda.

In potem tisti, ki podpirajo, kar se dogaja. Ne razumem. Izgubljena sem. Mar si res zaslužimo to? Ne. Tega si ne zasluži nihče. A zakaj potem svet sprejema, da se to dogaja nam? Zakaj? In zakaj? Zakaj? Nobenega odgovora … Dobim pa še en odgovor iz Gaze. Fotografije, ruševine, kriki, klici in vzkliki govorijo o tem, da to presega vse krivice, ki so se zgodile kdajkoli tekom zgodovine.

Vsak dan se zbudim, grem v službo, se vrnem domov, skrbim za otroke in od daleč se morda zdi, da vse poteka normalno. A če bi prevajala svoje misli vsakega trenutka, kaj čuti moje srce vseskozi … solze, ki padajo z obraza povsod – v službi, na ulici, na avtobusni postaji, doma – kako si jih brišem v tišini, ki ubija. Ko bi vsaj lahko vse to prevedla v besede, a kaj ko jezik besed in slovar tega ne zmoreta.

Preproste vsakodnevne situacije mi lomijo srce. Ljudje zjutraj, ki gredo brezskrbno kot vsak drugi dan po svojih opravkih, zaposleni in sodelavke, ki se mimobežno pogovarjajo… Zdi se mi smešno in absurdno ob iztrebljanju, ki se dogaja, a so v resnici to najbolj normalni deli normalnih življenj.

Moji psihoterapevtki sem nekoč omenila, da pogrešam to, da bi živela normalno življenje. Vprašala me je, kako si predstavljam normalno življenje. Odgovorila sem ji, da se v normalnem življenju vse to nam ne bi dogajalo, Palestinkam in Palestincem.

Kadarkoli se pogovarjam z mamo, ki je prisilno razseljena na jugu Gaze, mi naroči, naj bom močna ne glede na to, kaj se zgodi in kakšne novice me bodo morda dosegle iz Gaze. ln vsakič komaj zadržujem solze, da ne bi spolzele do nje, in čakam, da jo dosežejo pogledi drugih, ko pustim srcu, da zajoče v tišini.

Kakšen svet je to? Kateri planet? In kakšen čas je ta, ki sprejema vsa ta hudodelstva in barbarstvo?

Prijateljica mi pripoveduje, kako se počuti. In njen opis je pravi: izgubljeni smo na hladnih ulicah Evrope, nihče nas ne zazna in upošteva, tako kot nihče ne vidi mojih ljudi, ki se jih pobija vsako minuto. Kričijo. Kričijo. A ni več življenja za tiste, ki jih poskušaš priklicati.

Bolečina je še večja, ker imam dom, kjer lahko živim, hrano, vodo … in vse, kar potrebujem za dobro življenje. A moje telo in duša bolita. Tako zelo. Ni mi mar za preproste vsakdanjosti, ko je tam, v moji ljubljeni Gazi, toliko bolečine in trpljenja.

Ko sva se pogovarjala z možem, sem nenadoma zaslišala njegove besede: … ko bomo šli nazaj v našo deželo … Čeprav je to misel izrekel v daljšem pogovoru, mi je v trenutku stisnilo grlo. Prekinila sem ga s solzami, ki so prišle pred besedami: »Se bomo res nekega dne vrnili v našo deželo?« Nato mi je jok vzel glas in mojemu možu besede.

Vse je ničvredno ob kriku otroka ali ob bolečini matere ali očeta. A nič ni brez vrednosti, če zajoče lačen otrok, ki ga mama ne more nahraniti. Živimo na planetu, ki se je odločil pogledati stran ob vsem, kar se dogaja – ker se dogaja nam, Palestinkam in Palestincem. Svet si še kar drzne govoriti o pravu in pravicah. Človeški bog ne bo tega nikoli odpustil. To je moj zapis, zapis matere dežele v trenutku nepopisljive bolečine. — Wafaa Kanaan, Ljubljana