Grega Repovž

30. 5. 2025  |  Mladina 22  |  Uvodnik

Uvodnik / Država ozkih buč

V teh dneh je slovenska javnost dobila v roke enega najpomembnejših in tudi najboljših dokumentov o stanju družbe in države. A žal javnost o tem »veselem dogodku« ve zelo malo. Gre za poročilo o razvoju in kakovosti življenja v Sloveniji. Pripravlja ga vladni urad za makroekonomske analize. Čeprav je formalno del vlade, je to že desetletja zelo močan »think tank«, poln skrbnih raziskovalcev, ki ga na srečo politika pusti pretežno pri miru. A še zdaleč niso edini takšen inštitut v Sloveniji – tak skriti dragulj je na primer center za energetsko učinkovitost na Institutu Jožef Stefan, od koder prihaja dr. Marko Kovač, ki skupaj z Leo Rikato Ružić ravno v tej številki Mladine z natančnostjo, a dobrohotnostjo opisuje, kaj se je zgodilo s prometom v prestolnici. Gre za veliko razvojno coklo za celotno državo.

Vrnimo se k poročilu o razvoju in kakovosti življenja v Sloveniji. Kdor bi pogledal le povzetek, bi zlahka ugotovil, da nam gre dobro, stabilno, uspešna družba smo. A visoka vrednost tega dokumenta je v njegovih podrobnostih, ki jih v tokratnem intervjuju v Mladini razgrinja ena od njegovih soavtoric, sociologinja dr. Marta Gregorčič. Čeprav je mikavno, da bi našteli kar vsa njena opozorila, si bomo dovolili izpostaviti eno: domišljijo. Nam, slehernikom, hitečim po svojih zasebnih in službenih poteh, ne bi nikoli prišlo na misel, da je ta pojem lahko tako pomemben v analizi neke družbe – in da ima lahko tako velik vpliv. A kot pojasnjuje Marta Gregorčič, je ustvarjalnost, katere del je domišljija, temelj vsakega razvoja, vsakega naprednega, strpnega, demokratičnega razvoja družbe. Zadnja raziskava PISA, ki jo je naredil OECD in ki meri bralno, matematično in naravoslovno pismenost 15-letnikov, je potrdila, da se mladi v Sloveniji po dosežkih glede ustvarjalnega mišljenja uvrščajo na sam rep Evropske unije. »V zgodnjem otroštvu je domišljija ključna za osebni in kognitivni razvoj otroka, kasneje v življenju pa za oblikovanje njegove identitete in razvoj njegovih spretnosti. Zato je tudi naše prvo priporočilo s področja družbenega razvoja, da je treba ustvarjalnost postaviti v jedro vzgojno-izobraževalnih in družbenih procesov.«

Kako neverjetno se ta modro povzeta ugotovitev ujema z vse bolj trdovratno ozkostjo, ki iz leta v leto bolj zapira slovensko družbo, kot bi bili ujeti v neke nevidne kalupe, ki se vsako leto še malo stisnejo in nam zožijo pogled. O čem govorimo? O namakalnih sistemih na primer in zaščiti sadnih dreves pred točo. Kako je mogoče, da o koristnosti tega še vedno razpravljamo? O vetrnih elektrarnah. O odnosu do lastnine – ne nazadnje o obsedenosti z imetjem. O podnebni krizi. Šele vpogled v druge družbe nam pokaže, koliko praznine je dejansko zapolnilo v zadnjih desetletjih to državo in včasih napredni družbi zaprlo horizonte, po katerih je bila znana. V Jugoslaviji smo bili tako ponosni na svojo avantgardnost. Danes pa, kot bi bili raje malce zatohli, varni in zadovoljni v tem, kar že poznamo. Kakšen poraz.

In dober primer te čudne bojazljivosti pred spremembami je ponovni, a prvi resni poskus, da bi uredili problematiko kratkoročnega oddajanja nepremičnin prek platform, kot sta Airbnb in Booking. Zgodilo se nam je torej, kot se je vsem drugim po razvitem svetu: kratkoročno oddajanje je s trga potegnilo izjemno velik del nepremičnin, povzročilo vrtoglavo rast cen in nepremičnin ter iz stanovanj ob nizki obdavčitvi naredilo ključno naložbo za prebivalstvo in špekulante. Posledice so vidne in jasne: mlajšim generacijam, ki ne prihajajo iz premožnih družin, je to popolnoma zagrenilo življenje, jih dobesedno oropalo normalnosti in prihodnosti, ne morejo nič, ne morejo ustvarjati družin, živeti normalno, ampak so ujeti v tej zanki in bingljajo s teh prekletih vislic z glavo navzdol. Huje ne more biti. Ne vsako leto – vsak mesec je huje. Vsako leto je 5000 novih posameznikov, ki hočejo zaživeti normalno na svojem – pa ne morejo. Nič ne morejo. Ok, je lahko huje? In ustava je jasna, v 74. členu določa: gospodarska pobuda je svobodna, se pa gospodarska dejavnost ne sme izvajati v nasprotju z javno koristjo. Člen je prenesen iz nemške ustavne prakse. Zakaj smo to navedli? Ker se pri nas ves čas govori o tem, da bi bilo omejevanje kratkoročnega oddajanja lahko protiustavno. V Nemčiji ni. In zadnja se je s tem stališčem oglasila zakonodajna služba državnega zbora. Ta v prostem spisu, neverjetno ideološkem papirju, utemeljuje, da bi bila lahko regulacija kratkoročnega oddajanja neustavna in da ministrstvo za gospodarstvo ni dovolj javno utemeljilo predlaganih sprememb. Utemeljilo? Se kdo tu šali ali morda zastopa neke špekulativne interese? Koliko raziskav in dokazov pa še potrebujemo, da bo res vsem jasno, da bomo s tem ravnanjem uničili vse te mlade ljudi? Da se igramo s celimi generacijami? Kako se lahko sploh zgodi, da neka služba državnega zbora tega ne vidi? Kako je mogoča ta ozkost, da se lahko delajo, da ne vidijo tega, kar se odvija pri živem mesu pred našimi očmi? Ne verjamejo raziskovalcem in analitikom?

To je ta dobrohotna širina, ki vedno znova umanjka. Ki je v ustavi v 74. členu tako jasno zapisana, precizno, nemško precizno. A v trde glave, zaprte v svoje drobnjakarske interese, danes v Sloveniji ne pride.