Tudi molk o zločinu je prav tako zločin, čeprav je cena upora visoka

Heni Erceg

30. 5. 2025  |  Mladina 22  |  Hrvaška

Televizija Al Jazeera je gledalce opozorila, da bo predvajala nelagodje zbujajoče posnetke. Toda mar ni bilo mogoče pričakovati točno takšnih? Ali pa smo mislili, da smo vse videli že ob padcu Vukovarja na Hrvaškem leta 1991 in ob tesnobni koloni Hrvatov, pregnanih iz mesta, ali ob tistih avtobusih, s katerimi so Bošnjake iz Srebrenice množično odvažali v smrt? Ali ob prizorih krvavega pokola na sarajevski tržnici med štiriletnim obleganjem Sarajeva ali ob pogledu na izčrpane ujetnike v hrvaških taboriščih za Bošnjake v Dretlju, Mostarju …? Ne, nismo, tokrat so z zaslona v nas strmele temne oči ljubke deklice v bolnišničnem šotoru. V Gazi. Stara je dve leti in tehta samo sedem kilogramov. Sedemkilogramski okostnjaček s tankimi nožicami in ročicami, ki se ga oklepa materino obupano spoznanje, da otrok umira od lakote.

Kot rečeno, smo se v naših vojnah nagledali izžetih, trpinčenih ljudi, kolon beguncev, toda v vsem tem mednacionalnem zlu se lakota ni uporabljala kot metoda za dosego »končne rešitve«, kot orodje za popolno iztrebljenje nekega naroda. Izrael pa si je prav to izbral za dokončno uničenje Palestincev, pri čemer si svet še naprej zatiska oči pred mučnimi posnetki do smrti izstradanih otrok ali piramide nagnetenih človeških teles, ki gomazijo drugo čez drugo in plezajo ob visokem betonskem zidu, da bi dosegla okence na vrhu, skozi katero se z druge strani iztegne roka in sestradani množici ponudi vrečico hrane. Le tolikšno, da jo je mogoče potisniti skoz to ozko vrzel v zidu. Ponižanje je strašno, toda lakota je še strašnejša.

Ubijanje z lakoto se je izkazalo za izvrstno metodo etničnega čiščenja nekega naroda, katerega ozemlje se je Izrael odločil v celoti zavzeti, vse to ob oportunističnem zmigovanju z rameni zahodnih birokratov ali zgolj diskretnih pripombah, da je izčrpavanje z lakoto, od katere umirajo predvsem otroci, nedopustna metoda vojskovanja. No, izraelska desničarska vlada ni potrebovala posebnih strokovnjakov za zločine nad otroki, katerih podoba nas je zadela kot nekoč davno posnetki iz Auschwitza, dovolj je bilo posnemati grozote, kakršne so Judje doživljali pod nacisti. V knjigi Jonathana Littlla Sojenice je fantastičen opis tega, kako nacistični dietetiki in nutricionisti izračunavajo, koliko gramov – da, gramov! – hrane zadostuje ujetnikom na dan, da so sposobni za delo in ne umrejo.

In tako kot so skozi vrzeli v zidovih okoli varšavskega geta judovskim ujetnikom dajali kose kruha vse do popolnega porušenja geta in odhoda Judov v koncentracijska taborišča, zdaj spet skozi nekaj vrzeli v zidu hrano dobivajo palestinske žrtve. V gramih! Niti toliko je ni, da bi deklica z začetka zgodbe pridobila potrebno težo in preživela. Mislili smo, da po Stalinu, ki je prav z lakoto pobil na milijone sonarodnjakov, da po Auschwitzu in drugih taboriščih preprosto ne bomo več gledali otroških telesc, drobcenih kot telesca ptičic, nedavno izletelih iz gnezda, in nevzdržne nemoči mater, ki vedo, da jim umirajo otroci ali novorojenčki, pravkar rojeni na ta svet.

Že tretje leto Rusija brez milosti pustoši Ukrajino, pa vendar Ukrajinci ne umirajo od lakote, lahko zapustijo domovino, nanje naletimo tudi na Hrvaškem, ne v prav majhnem številu. Toda Palestinci … Pot jih vodi naravnost v morje, zanje ni izhoda, niti jih svet ne želi. Še več, vsi protesti proti izraelskemu uničevanju celotnega naroda veljajo za protidržavno delovanje; na Hrvaškem se prav zdaj sodi študentom, ki so protestirali proti izraelskemu genocidu. Najprej so jih aretirali, potem zaprli v mračne kletke pripora, nato pa vložili obtožnice. Ker hrvaška oblast je že izbrala stran; stran okupatorja, vojaške industrije in genocidnega režima. Zato je med devetimi državami EU, ki niso podprle niti revizije sporazuma o trgovinskih odnosih z Izraelom, seveda tudi Hrvaška.

Toda molk o zločinu je prav tako zločin, čeprav je cena upora visoka. Kljub temu novinarji Haaretza v Tel Avivu pogumno pišejo o genocidu, ki ga izvaja Izrael, pretresljivo razlagajo molk večine Izraelcev o vojni, kar jim, kot pravi Orit Kamir, »jemlje pravico, da govorijo o nemških zločinih nad Judi«.

»Štirideset let se ukvarjam z raziskovanjem šoe,« piše Daniel Blatman, »in prebral sem brez števila pričevanj o strašnem genocidu nad judovskim narodom, toda množičnega pobijanja, ki ga je zagrešila judovska država in me zaradi grozljive podobnosti spominja na pričevanja iz arhiva Jad Vašema, si nisem mogel predstavljati niti v najhujših morah.« Neutrudni Gideon Levi se spominja babice in deda, ubitih v holokavstu, ko se na dan šoe oglasijo sirene, in piše: »Kako je mogoče vstati ob zavijanju siren, ne da bi pomislili na to, da so izraelski vojaki ubili 15 članov palestinske enote za nujno medicinsko pomoč in jih nato zagrebli v pesek … Kako ne pomisliti na živinorejske skupnosti na južnih pobočjih Hebrona in na nenehne pogrome, ki jih proti tem mirnim ljudem izvajajo vojaki in naseljenci, združeni v prizadevanjih, da bi jih pregnali z njihove zemlje.«

Zato, piše Levi, »ne gre za primerjavo s šoo, temveč za grozljivo svarilo, kam gredo stvari. To je prelivanje krvi, ne vojskovanje, poteka v tišini in pospremljeno z odvratno ravnodušnostjo večine Izraelcev.« Zaradi prav take odvratne ravnodušnosti sveta pa tistega sestradanega deteca morda ni več med živimi.