Brina Vidic / Modna oblikovalka, ki jo navdušuje preplet starinskega in sodobnega

Morda ste bili že kdaj pri prijateljici, znancu ali sorodnici, pa so v njenem ali njegovem stanovanju vaš pogled pritegnili copati. Pa ne takšni povsem navadni copati, pač pa taki v kombinaciji kraljevsko modre in zelene z izvezenimi spiralami, zlato-sivi z okrasnimi viticami, rdeče-zeleni z vzorcem čebel ali pa vinsko rdeči s črno brokatno tkanino z razkošnimi elegantnimi vzorci na vrhu. Takšni, ki so bili videti, kot bi jih lahko našli v razkošni sobani kakšnega kraljevega dvora, obenem pa nosljivi, udobni in sodobni, celo malce hudomušni. Morda so bili to ravno Papucci modne znamke Brencha, za katero stoji mlada modna in grafična oblikovalka ter kostumografinja Brina Vidic (1994), katere ustvarjanje zaznamuje zanimanje za preplet starinskega in sodobnega. V njenem modnem izrazu se stikajo sanjavost, vintage eleganca in igrivi odkloni, združeni v estetiki, ki noče biti ujeta v funkcionalnost ali trend. Copati pa – kljub temu da so eden njenih najbolj priljubljenih in »viralnih« izdelkov – še zdaleč niso edini modni kos, ki nastaja v bogati domišljiji in pod prsti mlade modne oblikovalke.

Ustvarjalnost je Ljubljančanka sprva kanalizirala skozi petje in pisanje poezije, nato pa je vpisala študij unikatnega oblikovanja na ljubljanski Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje. V tretjem letniku je enega izmed izbirnih predmetov začela obiskovati na Naravoslovnotehniški fakulteti (NTF), tam pa spoznala, da je njena velika ljubezen pravzaprav moda. Že prej je rada eksperimentirala s svojim slogom in se navduševala nad zanimivimi vintage kosi, takrat pa se je navdušila nad funkcijo in gibanjem obleke, ko vanjo oblečeš človeka; nad tem, kako neka sprva dvodimenzionalna kroj in material na človeškem telesu popolnoma zaživita.

Vpisala je še magistrski študij modnega oblikovanja na NTF in kmalu oblikovala znamko Brencha – imena se je domislila njena mama, ki je neredko tudi njena umetniška svetovalka. Sprva se je lotila predvsem oblikovanja nahrbtnikov in torbic, pri tem pa jo je prevzel »prijeten občutek, da lahko neko svojo idejo prelijem v predmet, ki ga ljudje nosijo, s tem pa ta ideja zaživi naprej – v mestu, med ljudmi, kot del njihove identitete«. Nato je začela razmišljati, za koga sploh ustvarja, v kakšnem svetu pravzaprav živi Brencha? In ugotovila, da želi oblikovati »oblačila, ki ne omejujejo, pač pa se gibljejo in premikajo s telesom«. Zaželela si je »vanje vliti občutek nežnosti, mehkobe in sproščenosti, ob tem pa premišljenosti in elegance«. Skratka, ugotovila je, da bi rada ustvarjala »oblačila za ljudi, ki se kdaj pa kdaj želijo odmakniti od hitrosti in hiperproduktivnosti vsakdana in se prepustiti trenutkom svobodne sanjavosti«.

Že od nekdaj so jo navdihovali historični slogi in ornamentacija ter čas in pozornost, ki so si ga ljudje nekoč vzeli, da so izdelali določen kos oblačila ali – na primer – umetelno izklesali cigaretnico ali kakšen drug modni dodatek. »Minimalistična izčiščenost se mi zdi dolgočasna,« pravi. »Zabavno mi je vključiti ornament ali detajl, ki pravzaprav nima nobene funkcije, ima pa estetsko vrednost, ki kosu oblačila doda novo dimenzijo, govori neko zgodbo.« Lani jeseni se je prvič predstavila na ljubljanskem tednu mode, kjer je – v rdeči, beli, modri in črni – ustvarila tudi nekaj moških kosov.

Kaj pa jo pri ustvarjanju najbolj navdihuje? »Odpraviti se v kakšno novo mesto, videti nove, še neodkrite stvari, nove ljudi. Iti v naravo in gledati, kako rasejo cvetovi, kako teče voda. V teh drobnih stvareh vidim ogromno inspiracije. Zdi se mi nujno ohranjati stik s svojo otroško stranjo – in v svetu, kjer mora biti vse racionalno, učinkovito in popolnoma premišljeno, si jaz želim ustvariti prostor za tisto, kar ni. Za igro, za čudenje, za sanje.« Tudi ustvarjalni proces skuša čim bolj dojemati kot igro, pa naj gre za vnašanje barv in vzorcev ali eksperimentiranje z materiali.

Aktivna je tudi kot kostumografinja v gledališču, kjer ji je blizu prav to, da svoje ideje vpenja v zgodbo, ki jo je postavil nekdo drug – pri tem pa je obdana z drugimi kreativnimi ljudmi. Kot grafična oblikovalka občasno oblikuje tudi plakate za koncerte in druge dogodke, vse tri prakse pa povezuje skupni imenovalec: občutek, da je umetnost način komuniciranja z okoljem. Pri tem pa so vse tri dovolj različne, da ji nikoli ne more postati dolgčas.