Stereolab: Instant Holograms on Metal Film

+ + + + +

Retrofuturistični avantpop veterani iz Stereolaba, vselej spreminjajoče se zasedbe, osredinjene okoli vizionarskega tandema britanskega kitarista Tima Gana in francoske pevke Laetitie Sadier, so bili vselej precej pred časom.

Bendova zmogljivost igrivega spajanja navidezno nekompatibilnih žanrov in estetik – od kozmičnega krautrocka prek (neo)psihedelije do dream popa, vintidž psihedelije šestdesetih let, »čakalniškega« lounga, brazilskih ritmov, jazzovskih vplivov, pionirskega postrocka, še bolj pionirske indietronice, očarljivega francoskega popa in še marsičesa – na vrhuncu njegove ustvarjalne poti, torej v devetdesetih letih, enostavno ni imela tekmeca. No, razen morda benda Broadcast. In še danes, 33 let po izdaji prvenca (in po 15-letnem diskografskem zatišju), zveni enako edinstveno in v hipu prepoznavno kot prej.

V tistem času je bil inovativni bend na londonski sceni svojevrstna anomalija. Nikoli se ni uklanjal trendom, zato pa je bil tudi pogosto nerazumljen – niso ga razumeli kritiki, predvsem pa ga niso razumele množice. V glasbeno zgodovino se je zato zapisal kot precej robna, pravzaprav kultna zasedba, ki je bila deležna pozornosti predvsem med glasbenimi sladokusci, a čeprav nikoli ni našla prostora pod mainstreamovskimi žarometi, je njen vpliv nezanemarljiv: navdihnila je nekatere največje veljake na sodobni alter sceni, vztrajno so jo semplali nekateri najpomembnejši beatmakerji v zgodovini hiphopa, bendov magnum opus Dots & Loops (1997) pa je našel mesto na marsikaterem seznamu najboljših plošč vseh časov.

Instant Holograms on Metal Film je Stereolabova prva plošča po 15-letnem diskografskem zatišju. Album sicer ne dosega veličine mojstrovin, kot so Dots & Loops, njegov predhodnik Emperor Tomato Ketchup (1996) ali tudi denimo bendov prvenec Peng! (1992), a to še zdaleč ne pomeni, da ni odličen. Tovrstne vrnitve na sceno so načeloma recept za spodrsljaje, ki lahko pustijo trdovraten madež na veličastnih opusih, v nekoliko bolj posrečenih primerih se izkažejo kot odvečna fusnota v diskografiji, a Stereolabova 12. dolgometražna plošča ne sodi v nobeno od teh kategorij. Tim Gane in Laetitia Sadier zvenita, kot bi preprosto nadaljevala tam, kjer sta leta 2009 (k sreči le začasno) končala skupno ustvarjalno pot.

Album, kot je bilo pričakovati, odlikujejo nepredvidljivi aranžmaji, drzen eklekticizem, topli zvoki vintidž synthov, čvrsti krautrockovski motorik groovi in žametni glas Laetitie Sadier, ki z leti ni prav nič oslabel. Kakor vselej pa se pod prijetno zvenečo in navidezno lahkotno fasado skriva izrazito angažirana vsebina: besedila, ki ostajajo politično ostra in pronicljivo družbenokritična, se na trenutke berejo skorajda kot posodobljeni marksistični manifest za 21. stoletje.