Zakaj Janez Janša, Branko Grims in Anže Logar zanikajo genocid v Gazi?

Kaj človeka v sodobnem, visoko tehnologiziranem svetu, ko lahko nekatere najkrutejše zločine zoper človeštvo spremlja tako rekoč v živo, privede do tega, da ob tem molči? Kako lahko, ko spremlja pretakanje krvi, bombardiranja civilistov, razseljene družine, sestradane, od vojne izmučene otroke, razčetverjena telesa, nepredstavljivo uničenje in nasilje – ja, genocid v Gazi –, pogleda proč? Še več, kako se lahko tako brezbrižno postavi na stran genocida ali ga celo zanika?

»Ničesar ni, kar bi lahko opravičilo jasno opredelitev do trenutnega ravnanja s civilnim prebivalstvom v Gazi. Zelo očitno je, da ga načrtno ubijajo, da mu načrtno preprečujejo človekoljubno pomoč, hrano, vodo ... To je v nasprotju z vsemi mednarodnimi konvencijami. In pika,« je bil neposreden filozof dr. Peter Klepec s Filozofskega inštituta ZRC SAZU. »Vsakršno premeščanje razprave stran od tega, kar se ta hip nedopustno dogaja, je metanje peska v oči. Če v tej situaciji molčiš, si izrazil strinjanje s tem zavržnim početjem.«

A začnimo drugje. Pri tistih, ki so se v zadnjih dneh postavili na pravo stran zgodovine. Predsednica države Nataša Pirc Musar je prejšnji teden – v luči izraelske desettedenske blokade humanitarne pomoči v Gazi, ko so iz te od vojne uničene enklave začele prihajati fotografije shiranih otrok – nagovorila poslance evropskega parlamenta. Ni nenavadno, da novinarji govore najvišjih državnih predstavnikov prejmemo vnaprej, a seveda velja govorjena beseda, zato se na dejanski govor vedno počaka.

»Lahko mi verjamete, da mi dogodki na Bližnjem vzhodu nemalokrat kradejo spanec. Kaj lahko naredi ena mala država, kaj lahko naredi Evropska unija (EU)? Včasih imam občutek, da nič ali premalo. Ja, več je v rokah ene velesile,« je povedala. »Ampak dajmo si naliti čistega vina. Dovolila si bom to izreči v evropskem parlamentu: v Gazi gledamo genocid. Gledamo ga ... in smo tiho.«

Del njenega govora, ki je v evropskem parlamentu prejel stoječe ovacije in tudi negodovanje nekaterih evropskih poslancev skrajne desnice, ni bil načrtovan. Kot je predsednica pojasnila kasneje za TV Slovenija, je šlo za »hipni preblisk«, ko je začutila, da mora povedati več, kot je imela napisano v prvotnem govoru. V evropskem parlamentu je nastopila dan zatem, ko je svet EU za zunanje zadeve potrdil revizijo pridružitvenega sporazuma med Izraelom in EU. V dnevih pred tem so številni evropski voditelji skorajda tekmovali z obsodbami Izraela in napovedovali sankcije zoper državo. V zunanjepolitičnem smislu je predsedničin govor tako mogoče razumeti kot stopnjevanje pritiska na Izrael.

V nasprotju s prejšnjimi genocidi današnja tehnologija omogoča, da v realnem času spremljamo grozote množične smrti. Danes za slepoto ni nobenega opravičila.

Med njenim govorom je bil v dvorani evropskega parlamenta tudi poslanec Matjaž Nemec, član skupine Socialistov in demokratov. »Predsedničin govor, ki ga je treba razumeti kot politično sporočilo, je bil pomemben, ker premika meje dopustnega ali celo sprejemljivega,« je povedal. »Doslej se evropski voditelji najvišjega kova v evropskem parlamentu namreč niso tako izrekali. Kljub temu da v Gazi spremljamo jasne elemente genocida.«

A vsi niso bili navdušeni nad njenim govorom. Protestirali so predvsem evropski poslanci skrajno desnih evropskih skupin Domoljubi za Evropo, Evropskih konservativcev in reformistov ter Evrope suverenih narodov; nekateri med njimi so celo zapustili dvorano. »Zdaj, v tem sklicu evropskega parlamenta, smo že vajeni podobnih ekscesov,« je povedal Nemec. »Šlo je primarno za odziv ekstremne desnice. Tudi poslanci desne sredine, s tem imam v mislih poslance Evropske ljudske stranke (EPP), so predsedničin govor v večini pozdravili.«

Celo Matej Tonin, evropski poslanec iz vrst Nove Slovenije, ki je članica EPP, je v odzivu za POP TV po predsedničinem govoru povedal, da »se v Gazi dogajajo vojni zločini« in da Izrael »uporablja lakoto kot del vojaške taktike za doseganje svojih ciljev«.

Evropski poslanci iz vrst SDS, prav tako članice EPP, pa so predsedničin govor obsodili. Branko Grims je na spletni platformi X denimo zapisal, da je predsednica nastop »sprevrgla v skrajno levičarski propagandni nastop, zaradi katerega so ji ploskali na koncu samo še skrajni levičarji«. Naslednji večer je nastopil še v oddaji Odmevi na TV Slovenija, kjer je poročila iz Gaze označil za propagando, ki jo je »treba vzeti z zelo veliko rezerve«, nastop predsednice pa označil za »neprimeren funkciji, ki jo opravlja«.

Oglasil se je tudi predsednik SDS Janez Janša, ki je na X zapisal, da je predsednica govorila »o genocidu, ki ga ni. Zato, da prikriva tistega, ki je bil. V njeni državi. Zavržno.« Ob tem pa objavil fotografijo posmrtnih ostankov žrtev povojnih pobojev izpod Macesnove gorice, ki so trenutno shranjeni v državni kostnici v Škofji Loki. Ta obtožba je bila še posebej nenavadna zato, ker je predsednica že večkrat javno obsodila zunajsodne povojne poboje in se zavzela za dostojen pokop posmrtnih ostankov žrtev.

Nekaj dni kasneje, v nedeljo, je v oddaji Politično s Tanjo Gobec na TV Slovenija nastopil še Anže Logar, predsednik Demokratov in bivši član SDS, ki je dogajanje v Gazi resda obsodil, obenem pa opozoril, da je genocid »pravni pojem«, ki ga doslej še ni uporabil noben drug predsednik vlade oziroma države in bi ga bilo treba uporabljati »v okviru mednarodnih priznanih pravnih norm«. Slovenija bi po njegovem lahko prišla v »veliko zagato«, če bo mednarodni tribunal odločil, da se v Gazi vendarle ne odvija genocid. A to je le retorična bravura. Ker to njegovo tezo lahko tudi obrnemo in rečemo: v kakšni zagati bi se lahko znašla Slovenija, če ne bi nikoli dvignila glasu, pa bi mednarodni tribunal odločil, da je vendar šlo za genocid? »Sicer pa za genocid potrebujemo tudi genocidni namen, kar pomeni, da ima država jasen namen, da pobija prebivalstvo,« je dodal Logar.

»Gre za absurdno stališče in relativizacijo genocida, v resnici gre prej za njegovo normalizacijo,« je Logarjev nastop komentiral sociolog in politolog ddr. Rudi Rizman. »Kako noče videti tistega, kar vidijo ali lahko preberejo njegove oči? V nasprotju s prejšnjimi genocidi današnja informacijska tehnologija omogoča, da v realnem času spremljamo grozote množične smrti v Gazi in na Zahodnem bregu. Danes za slepoto ni nobenega opravičila, če bi ga lahko v določeni meri sprejeli od zavezniških politikov med drugo svetovno vojno, ki so trdili, da niso vedeli za grozote, ki so se dogajale nad Judi in seveda tudi nad drugimi pripadniki narodov v koncentracijskih taboriščih, ne nazadnje tudi nad Slovenci.«

Izjave vseh treh, Janše, Grimsa in Logarja, so seveda zavržne. Bi vzeli v bran Slobodana Miloševića, kot so vzeli Benjamina Netanjahuja?

»Iluzorno bi bilo tudi pričakovati, da bodo Branka Grimsa za zanikovanje množičnih pomorov v Gazi in preganjanja Palestincev na Zahodnem bregu dočakale politične sankcije bodisi doma bodisi v parlamentarni ustanovi EU, v kateri sedi, ki je, kar je v tem primeru paradoksalno, nastala predvsem z obljubo, da se to, kar danes gledamo, ne bi več ’nikoli zgodilo’,« se je dotaknil še Grimsovega nastopa. »Vendar ne gre obupati zaradi nedelujočih sankcij. Obstajata namreč še najmanj dve moralni in na resnico oprti instanci – to sta zgodovina, ki si vse beleži in zapomni, kako so ljudje prestali test humanosti, in vest, ko bodo potomci spraševali svoje (stare) starše, na katero stran (ne)človečnosti v tej vojni so se postavili. Tega problema zagotovo ne bo imela predsednica države.«

Izjave vseh treh, Janše, Grimsa in Logarja, so seveda zavržne. Najbrž bi si na primer težko predstavljali, da bi kateri od njih med obleganjem Sarajeva, ko je bil ta podobno klavnica na prostem, kot je danes Gaza, ali genocidom v Srebrenici hodil na javno televizijo in ob podobah uničenja in smrti tako vehementno zanikal takratno dogajanje. Ali ga celo javno podprl. Bi našteti vzeli v bran Slobodana Miloševića, tako kot so vzeli Benjamina Netanjahuja?

Predsednica je za svojo izjavo kakopak imela močno dejstveno podlago. Južna Afrika je konec leta 2023 na Meddržavno sodišče v Haagu vložila tožbo, v kateri Izraelu očita izvajanje genocida v Gazi. Sodišče je nato januarja lani Izraelu odredilo sprejetje ukrepov za preprečitev genocida in zagotovitev humanitarne pomoči Palestincem – oboje je, to je glede na dogajanje v Gazi v zadnjem letu in pol očitno, izraelska vlada preslišala. Mednarodno kazensko sodišče pa je lani zaradi očitanih vojnih zločinov v Gazi razpisalo tiralico za izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja.

Amnesty International je v decembrskem poročilu zapisala, da obstaja zadostna podlaga za sklep, »da Izrael na zasedenem območju Gaze je in še naprej izvaja genocid«. Združeni narodi (ZN) so v marčnem poročilu obtožili Izrael genocidnih dejanj. Še pred tem je posebna poročevalka ZN za Palestino Francesca Albanese v poročilo zapisala, da »obstajajo utemeljeni razlogi za domnevo, da je bil dosežen prag, ki kaže na izvajanje genocida nad Palestinci v Gazi«.

Že novembra 2024 je irski parlament sprejel neobvezujočo resolucijo, da »Izrael pred našimi očmi v Gazi izvaja genocid«. Španski premier Pedro Sánchez pa se je pred dvema tednoma pridružil izjavam nekaterih članov svojega kabineta, denimo ministrici za delo Yolandi Díaz ter obrambni ministrici Margariti Robles, in Izrael označil za »genocidno državo«. Tudi nekdanji visoki predstavnik EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Josep Borrell je na začetku meseca dejal, da se v Gazi soočamo »z največjo operacijo etničnega čiščenja od konca druge svetovne vojne«. In dodal: »Vsi vemo, kaj se tam dogaja. Slišali smo izjave Netanjahujevih ministrov o ciljih, ki so jasne izjave o genocidnih namenih.« Izraelski finančni minister Bezalel Smotrič je ravno tisti teden napovedal popolno uničenje Gaze in preselitev njenega prebivalstva v tretje države. »Redko sem slišal, da bi vodja države tako jasno opisal načrt, ki ustreza pravni definiciji genocida.«

Janše, Netanjahuja in Orbána ne druži zgolj dejstvo, da so vsi samodržci z voljo do moči, druži jih tudi dejstvo, da so vsi trije izrazito ksenofobni.

»Netanjahu in drugi skrajni voditelji v njegovi vladi odkrito zagovarjajo in brutalno izvajajo politiko ’dokončne rešitve’ palestinskega vprašanja, ki spominja na druge podobne genocide v preteklosti, kot je bil otomanski genocid nad Armenci ali za časa vladavine Stalina nad Ukrajinci in drugimi narodi v tedanji večnarodni sovjetski državi,« je bil neposreden Rudi Rizman. »Stranka SDS oziroma njen voditelj pa ob tem brez kakršnihkoli moralnih ali političnih zavor, skupaj z drugimi avtoritarnimi politiki v svetu, podpira izraelskega premiera.«

Ni skrivnost, da Janša goji prijateljske odnose z Izraelom. Nazadnje ga je obiskal marca letos, ko se je udeležil mednarodne konference o antisemitizmu, imenovane Ambassadors of Truth (Ambasadorji resnice), ki je zaradi seznama gostov delovala bolj kot kongres skrajne desnice. Na dogodek so bili vabljeni predstavniki francoskega Nacionalnega zbora, Švedskih demokratov in španskega Voxa, udeležil pa se ga je tudi predsednik Republike Srbske Milorad Dodik. Janša je kot slavnostni govorec na dogodku sedel v prvi vrsti, skupaj z Jordanom Bardello, vodjo Nacionalnega zbora.

Janševa SDS je prav tako članica združbe strank, poimenovane Mednarodna demokratska unija (IDU). Gre za skupnost več kot 80 desnih, konservativnih strank, v kateri poleg ameriških Republikancev najdemo tudi Fidesz madžarskega premierja Viktorja Orbána, članica IDU pa je prav tako Netanjahujeva stranka Likud. Februarja 2024 je ta združba organizirala obisk v Izrael, na katerem se je Janša sestal s predsednikom izraelskega parlamenta Amirjem Ohanom in delom Netanjahujeve ministrske ekipe. Odšel je tudi v kibuc Kfar Aza, ki so ga 7. oktobra 2023 napadli pripadniki Hamasa, ob koncu izleta pa napovedal, da bo, ko se bo spet vrnil na oblast, »slovensko veleposlaništvo preselil v Jeruzalem«, se pravi v sveto mesto, eno ključnih jabolk spora v izraelsko-palestinskem konfliktu. To bi bila kakopak velika provokacija – kakršno si je konec leta 2017, v času svojega prvega mandata, privoščil ameriški predsednik Donald Trump.

V času svoje zadnje vlade je Janša simbolno podprl Izrael, ko je ukazal izobesiti izraelske zastave na vladno palačo, Slovenija je v času njegove vlade razglasila Hezbolah za teroristično organizacijo,na skupščini Svetovne zdravstvene organizacije pa glasovala proti resoluciji za trajno oskrbo okupiranih palestinskih ozemelj s cepivi, zdravili in medicinsko opremo. Decembra 2020 je Janša kot premier obiskal Tel Aviv, kjer se je sestal z Netanjahujem. Kot je kasneje razkril portal Oštro, se je takrat srečal tudi s predstavniki podjetja NSO, izdelovalcem vohunskega programa Pegaz, ki se da naložiti na mobilni telefon, nato pa spremljati njegove aktivnosti, sporočila, fotografije in pogovore. Že konec maja 2020 naj bi sicer predstavnike izraelske družbe Novalpina Capital, lastnice NSO, v Ljubljani sprejel takratni minister za gospodarstvo Zdravko Počivalšek, z izraelskimi obveščevalnimi strukturami pa se je konec avgusta 2021 sestal tudi takratni zunanji minister Anže Logar.

Slovenske institucije sicer niso kupile programa, vsaj teoretično pa to še ne pomeni, da Janša ali kdorkoli drug ne bi mogel uporabljati programa – denimo za vdiranje v mobilnike slovenskih novinarjev ali političnih nasprotnikov –, saj NSO svojo tehnologijo ne le prodaja, temveč zmogljivosti Pegaza daje na voljo tudi v najem. Kar pomeni, da bi zainteresirana stranka lahko Izraelcem zgolj dostavila seznam tarč, ti pa bi poskrbeli za ostalo. Ali pa bi našla zaveznika v neposredni soseščini – denimo Madžarsko Viktorja Orbána, ki je program najela že leta 2017.

V SDS vse od leta 2015 nenehno strašijo pred migranti – kot bi šlo za nove turške vpade. Grims in Janša zelo rada ponavljata teorijo zarote o »veliki zamenjavi«.

Orbán je pomemben evropski zaveznik Benjamina Netanjahuja. Aprila ga je, kljub tiralici Mednarodnega kazenskega sodišča, gostil v Budimpešti – Netanjahuja je tam pričakala rdeča preproga, sprejet je bil z vojaškimi častmi. Orbán je že takrat napovedal, da namerava Madžarska izstopiti z Mednarodnega kazenskega sodišča, saj da gre za »politično sodišče«, kar je prejšnji teden potrdil še madžarski parlament. Madžarska bo tako prva evropska država, ki se je odločila za takšen korak. Hkrati blokira sprejemanje sankcij zoper Izrael na ravni EU. Na svetu EU za zunanje zadeve prejšnji teden so evropski politiki glasovali tudi o predlogu nadaljnjih sankcij zoper nezakonite izraelske naseljence na Zahodnem bregu – Madžarska je bila neuradno edina država, ki je glasovala proti temu predlogu in tako preprečila uveljavitev ukrepa.

Socialni psiholog in politični analitik dr. Vlado Miheljak je ocenil, da je tudi v tej luči treba presojati neomajno pozicijo SDS, ko pride do Izraela. »V SDS se še kar niso povsem odločili, ali želijo ostati v EPP ali ne,« je pojasnil. »Ampak evropski poslanci SDS že predstavljajo resnico nove podobe Janeza Janše. Spremljamo nekakšno sondažo v evropskem parlamentu, kakšno bi bilo lahko bodoče pozicioniranje te stranke. Zmeraj bolj skrajno desno se premika, v smeri skupine Domoljubi za Evropo.« V tej poleg Fidesza najdemo denimo Avstrijsko svobodnjaško stranko, francoski Nacionalni zbor, italijansko Ligo in španski Vox.

Celo nemški kancler Friedrich Merz, ki je še februarja Netanjahuja vabil na obisk v Nemčijo, je v ponedeljek povedal, da ne razume več, »kaj izraelska vojska zdaj počne na območju Gaze in s kakšnim namenom. Načina, na katerega je bilo prizadeto civilno prebivalstvo, kar se v zadnjih dneh dogaja vse pogosteje, ni več mogoče upravičiti z bojem proti terorizmu gibanja Hamas.« Predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen pa dan kasneje, da izraelske »eskalacije in nesorazmerne uporabe sile proti civilistom ni mogoče upravičiti v okviru humanitarnega in mednarodnega prava«. Oba spadata v družino EPP.

Janše, Netanjahuja in Orbána ne druži zgolj dejstvo, da so vsi samodržci z voljo do moči, ki so pripravljeni razmontirati demokratične institucije, da bi dosegli svoje politične cilje – druži jih tudi dejstvo, da so vsi trije izrazito ksenofobni. Prav na izključevanju so zgradili svoj politični kapital. In na Zahodu že dolgo ni več skupine, ki bi jo bilo lažje demonizirati kot muslimane.

Antiislamski diskurz je na Zahodu globoko ukoreninjen, obstaja približno od začetka 12. stoletja. V preteklosti so ga vedno znova reproducirale različne družbene skupine, od katoliške cerkve, italijanskih renesančnih humanistov do evropskih orientalistično usmerjenih intelektualcev v času evropskega kolonializma. Veliki evropski intelektualci, od Erazma Rotterdamskega do Voltaira, so bili do islama strupeno sovražni. Zgodovinsko gledano si je Evropa v več pogledih identiteto zgradila prav na odporu proti muslimanom.

Pokojni ameriško-palestinski teoretik dr. Edward Said, profesor na Newyorški univerzi Columbia, je v svojem temeljnem delu Orientalizem (1978) zapisal, da je Arabec v filmih ali na televiziji zmeraj »povezan bodisi z razuzdanostjo bodisi s krvoločno nepoštenostjo. Nastopa kot hiperseksualni izrojenec, ki je resda zmožen bistro zapletenih spletk, v bistvu pa je sadističen, izdajalski, pritlehen. Trgovec s sužnji, gonjač kamel, menjalec denarja, slikoviti lopov – to so nekatere od tradicionalnih arabskih vlog v kinu.« Said je imel, ko je to pisal, seveda v mislih tako imenovano zlato dobo Hollywooda; od takrat se je vsaj na velikem platnu marsikaj spremenilo, a prav takšno podobo Arabcev še danes slikajo na desnici. Po 11. septembru 2001 se je zahodni diskurz o islamu in arabskem svetu še zaostril. Ameriške intervencije na Bližnjem vzhodu so tega pomagale destabilizirati in obenem utrditi podobo muslimana kot potencialnega terorista, naravnega sovražnika Zahoda, tistega »Drugega«. Tistega, ki ga je treba uničiti, preden bo ta uničil nas.

Kot je povedal Peter Klepec, je že nacistična propaganda »Jude neprenehoma enačila s podganami ter s tem zanikala, da gre sploh za ljudi. Posredno je hotela povedati, da ’zanje’ ne veljajo ista pravila kot za ’nas’, ker oni pač niso človeška bitja in je treba z njimi ravnati kruto ter brez zadržkov.« Pri sedanjem zanikanju genocida v Gazi gre za podobno logiko, »češ, oni so itak ’drugačni od nas’, so ’Arabci’, ’muslimani’, Izrael pa je zgodovinsko in politično ’na naši strani’ saj imamo skupne (demokratične in zahodne) vrednote«.

Ironično je predvsem, kot je v spisu Sionizem s stališča njegovih žrtev (1979) poudaril že Said, da so Palestinci postali žrtve žrtev, zatirani od zatiranih.

Da bi lažje razumeli, kako se je oblikovala še danes prisotna ideja o Palestincih kot teroristih in ultimativnem zlu, se moramo ustaviti pri njihovem trenutnem krvniku – pri Benjaminu Netanjahuju. Oziroma, natančneje, pri njegovem starejšem bratu Jonatanu Netanjahuju. Ta je bil poveljnik enote Sajeret Matkal, leta 1976 ubit med operacijo na letališču Entebbe v Ugandi, kjer so imeli pripadniki Ljudske fronte za osvoboditev Palestine za talce letalo, polno izraelskih potnikov. Danes velja za nacionalnega heroja, njemu v spomin pa sta Netanjahu in njegov oče, Benzion Netanjahu, prav tako skrajni desničar in sionist, ustanovila izraelsko »mislišče« Jonathan Institute, ki je terorizem – natančneje arabski terorizem, katerega prva bojna črta naj bi bil prav palestinski boj in druga protikolonialna gibanja – označil kot absolutno zlo. Obenem pa ga, v luči potekajoče hladne vojne, povezal s sovjetsko grožnjo, proti kateri je Netanjahu predlagal »protiteroristično zvezo vseh zahodnih demokracij«. To tezo sta v 80. letih prejšnjega stoletja z odprtimi rokami prevzela tudi ameriški predsednik Ronald Reagan in njegova administracija.

»Izraelu je s tem v veliki meri uspelo v zahodnem svetu delegitimirati palestinski boj za nacionalno svobodo in legitimirati svojo skrajno destruktivno uporabo nasilja proti Palestincem. Povedano drugače, palestinski odpor in včasih celo sam obstoj Palestincev je izenačil s terorizmom,« je pojasnil sociolog in politolog dr. Primož Šterbenc, docent na Fakulteti za management Univerze na Primorskem. »To v pomembni meri pojasnjuje, zakaj se Izraelu po 7. oktobru 2023 dovoljuje tako destruktivno delovanje v Gazi. Mogoče je argumentirati, da je takšno razlago v veliki meri prevzela evropska (skrajna) desnica.«

Politolog dr. Somdeep Sen denimo poudarja, kako se palestinski in ukrajinski oboroženi odpor v Evropi obravnavata različno, četudi gre v obeh primerih za boj proti okupatorju. Ukrajinski odpor naj bi bil civilizacijsko vezan na usodo Evrope, saj so Ukrajinci modrooki in svetlolasi kot »mi«, palestinski boj, boj »temnejšega ljudstva«, pa naj bi bil divjaški, iracionalen, slabo organiziran – nelegitimen.

»Kot poudarja konstruktivistična razlaga vpliva religije na izbruh nasilnega konflikta, evropski desničarski politiki, z namenom osvojitve ali ohranitve oblasti, svoje podpornike hujskajo proti pripadnikom drugih religijskih skupin,« je povedal Šterbenc. »Pri tem se lahko v veliki meri naslanjajo na intersubjektivne strukture oziroma na ’nekaj, kar vsi vedo’, to je globoko ponotranjena razlaga, da so muslimani nagnjeni k nasilju. V Sloveniji je na primer takšna intersubjektivna struktura ’spomin’ na turške vpade.«

V SDS to počnejo ves čas. Vse od leta 2015 nenehno strašijo pred migranti – kot bi šlo za nove turške vpade. Branko Grims in Janez Janša zelo rada ponavljata teorijo zarote o »veliki zamenjavi« – domnevnem načrtnem iztrebljenju belih, katoliških Evropejcev, ki naj bi jih zamenjali muslimani. To domnevno zaroto je Janša spet ponovil na sobotnem kongresu stranke. »Žal tranzicijska levica rešitev za demografski problem Slovenije in Evrope vsiljuje v obliki množičnih migracij in priseljevanju,« je povedal. »Pod krinko lažne solidarnosti z našim denarjem leva politika spreminja podobo Slovenije in s tem tudi strukturo volilnega telesa, kar je končni cilj te protinarodne politike.« Zelo podobno so v stranki nekoč zatrjevali, da bodo izbrisani, ki so jim pripadle odškodnine, postali volivci LDS.

Ni to žalosten način vrednotenja človeškega življenja, razumeti ga edinole kot politično sredstvo? Za to v resnici gre. »Zakaj skrajna desnica povsod na Zahodu podpira Izrael v tem, kar počne v Gazi? Mislim, da zato, ker v tem razume neki zgled, kako naj bi bilo ustrezno ravnati z muslimani,« je v podkastu POPkast (24ur.com) povedal sociolog dr. Gorazd Kovačič z ljubljanske Filozofske fakultete. »V tem smislu ne pričakujem, da bi tu SDS obrnila ploščo. Ker pravzaprav svojo podporo Izraelu, natanko v tem kontekstu, razume kot propagando, se pravi kot sredstvo za mobilizacijo svojih podpornikov.« Zato se tako enostavno postavijo na stran genocida ali ga še raje zanikajo – 80 let po holokavstu, 30 let po Srebrenici. V Gazi v resnici spremljamo najbolj izprijene sanje skrajne desnice.