Vstop prepovedan / Oblast, če je demokratična, mora novinarjem odpreti vrata

Leta 2015 je madžarski novinar Illés Szurovecz zahteval dostop do sprejemnega centra v Debrecenu, kjer so bili nameščeni prosilci za azil, ki so vstopili na Madžarsko. Zaprosil je za dovoljenje za obisk centra, da bi lahko govoril s tam obravnavanimi tujci ter fotografiral prostore in objekte. Njegov namen je bil preveriti resničnost nekaterih resnih očitkov o neustrezni obravnavi prosilcev, ki naj ne bi ustrezala evropskim standardom človekovih pravic. Madžarske oblasti so njegovo prošnjo (pa tudi prošnje drugih novinarjev) zavrnile, sodišča pa so potrdila pravilnost oziroma zakonitost in ustavnost odločitve upravnih organov.

Zato je Szurovecz zoper Madžarsko vložil tožbo pred Evropskim sodiščem za človekove pravice, v kateri je zatrjeval, da Madžarska krši njegovo pravico novinarja do svobode izražanja iz 10. člena evropske konvencije o človekovih pravicah. Pet let po tem, ko je neuspešno poskušal obiskati migrantski center, mu je evropsko sodišče pritrdilo. Tudi njegova namera preveriti razmere v centru se je medtem izkazala za upravičeno. V nasprotju s tem, kar so zatrjevale madžarske oblasti, prosilci za azil tedaj v debrecenskem centru niso bili le nastanjeni, pač pa pridržani, pogosto celo brez možnosti vložitve prošnje za azil.

Evropsko sodišče za človekove pravice je v sodbi leta 2020 poudarilo, da je »neposredno opazovanje novinarjev, ki poročajo o zadevah znatnega javnega interesa, bistven del novinarskega raziskovanja in medijske svobode«. Ter da je javni interes za poročanje z nekaterih lokacij posebej poudarjen, »če oblasti tam obravnavajo ranljive skupine, saj je prisotnost medijev na tovrstnih lokacijah jamstvo za to, da so lahko oblasti poklicane na odgovornost«.

V Sloveniji deluje nekaj različnih, a sorodnih javnih ustanov, ki se tako ali drugače ukvarjajo s tujci, ki zaprosijo za azil. Mednje sodijo ljubljanski azilni dom s svojimi izpostavami, postojnski center za tujce, ilirskobistriški sprejemni center in tudi najnovejši, obmejni registracijski center na Obrežju. Pri slednjem govorimo o nekaj »bivalnih« in sanitarnih zabojnikih ter nekaj šotorih, vse skupaj je obdano s panelno ograjo.

Registracijski center Obrežje

Vlada je sklep o postavitvi novega migrantskega centra na območju nekdanjega mejnega prehoda Obrežje na meji s Hrvaško sprejela 18. januarja lani. Dobrega pol leta kasneje, na začetku avgusta lani, je ustanova pod imenom Center za registracijo in obravnavo tujcev začela delovati in je namenjena »obravnavi tujcev, ki nedovoljeno vstopijo v državo«, gre za prosilce za azil in tujce, ki jih ob prečkanju države prestreže policija. Še isti mesec smo na policijo naslovili prošnjo za obisk centra. V žargonu se temu reče, da smo želeli napraviti »reportažo«, in naša zgodba se s tem šele začne.

Nismo prosili za katero od informacij, ki jih ima policija, ampak smo hoteli dostop do javnosti nedostopnega prostora, kjer policija obravnava ranljivo skupino ljudi.

Začetni pogovori med (našim) medijem in policijo so bili povsem običajni – kdaj, v kakšni obliki in pod kakšnimi pogoji bi bil obisk izvedljiv. So se pa iz dneva v dan in iz tedna v teden očitneje vlekli. Telefonske klice in telefonska sporočila je nadomestila formalnejša komunikacija prek elektronske pošte in kak mesec kasneje smo od tiskovne predstavnice policijske uprave Novo mesto Alenke Drenik Rangus prejeli odgovor na prošnjo, da bi »s fotografom obiskala registracijski center na Obrežju, seveda pod vnaprej dogovorjenimi pogoji in v skladu z zahtevami z vaše strani«.

V odgovoru je tiskovna predstavnica zapisala, da »vam obiska registracijskega centra in fotografiranja ne moremo omogočiti. Gre namreč za začasen objekt, v katerem se izvajajo policijski postopki – varnostni pregledi, ugotavljanje identitete oseb, ki nedovoljeno prestopijo državno mejo, obdelovanje osebnih podatkov in drugih občutljivih podatkov, označenih s stopnjo tajnosti. Gre torej za objekt, v katerem se izvajajo policijski postopki, tujci pa so tam le krajši, nujno potreben čas (največ nekaj ur) in torej ne gre za namestitvene oziroma nastanitvene kapacitete.« K temu je dodala, da lahko načeloma omogoči »pogovor z inšpektorjem, ki bi vam pojasnil, kako potekajo postopki s tujci«.

V zadnjih letih smo sicer policijo večkrat zaprosili za dovoljenje za obisk tovrstnih objektov in bili pri tem uspešni. Oktobra 2022 smo tako obiskali center za tujce v Postojni, ustanovo za pridržanje in odstranjevanje tujcev iz države, dejansko nekakšen zapor za tujce, ki niso storili kaznivih dejanj, a se jim je država vseeno odločila omejiti svobodo gibanja. Tam nas je sprejel dolgoletni vodja centra Jože Konec in nam razkazal vse, kar smo želeli videti. Zapor kot zapor pravzaprav. Tudi v zaporih smo namreč že delali reportaže, celo intervjuje z zaporniki. Težav z dostopom – seveda pod vnaprej jasno določenimi pogoji – v ustanove, ki sodijo v ožji krog tistih najbolj zaprtega tipa, doslej nismo imeli. Niso jih imeli niti drugi mediji in novinarji, kar je samo po sebi pričakovano, saj ne gre za javne oziroma državne izpostave, ki bi bile tajne. Zato tudi zanje vsaj doslej nikoli ni veljala splošna in popolna prepoved vpogleda javnosti, ki se na najosnovnejši ravni izvaja prek medijev.

Vrhovno sodišče je upravnemu sporočilo, da novinar lahko zaščiti svojo svobodo izražanja v upravnem sporu, če mu oblastni organ onemogoča neposreden novinarski nadzor.

Marca 2023 nas je recimo vodja oddelka za državno mejo in tujce na policijski upravi Koper Viljem Toškan sprejel v sprejemnem centru za migrante v Ilirski Bistrici. To je bil v tistem času center z veliko frekvenco »obdelave« tujcev. Sprehodili smo se po ograjenem delu, kjer so se na parkirišču kopičili zapuščeni ali zaseženi avtomobili »tihotapcev« ljudi, si ogledali dodatne zabojniške kapacitete, podrobno pa so nam razkazali tudi notranjost glavne stavbe, enega izmed poslopij nekdanje vojašnice JLA. Šli smo po poti, ki jo opravijo tujci – skozi sprejemnico, kjer so najprej na vrsti slačenje, preoblačenje in popolni varnostni pregled, čemur sledijo elektronski odvzem prstnih odtisov in preostali postopek identifikacije, suhi vojaški obrok, prvi pogovor s policistom in potem počitek. Edina v tistem trenutku prisotna skupina kakih desetih tujcev ni bila na voljo za pogovor, saj so izmučeni od pešpoti čez Kraški rob dremali ali spali v sobi pod ključem. Vse te tujce so tedaj iz sprejemnega centra s policijskimi kombiji in tudi izrednimi avtobusnimi prevozi praviloma še isti dan odpeljali v ljubljanski azilni dom ali kako njegovo izpostavo. Gre torej za po nalogah enakovrstno ustanovo, kot je novi registracijski center na Obrežju.

O vsem tem smo v postopku po vložitvi prošnje za obisk registracijskega centra na Obrežju govorili s predstavniki policije. A odgovor, ki je bil v nasprotju z dolgoletno prakso, je bil presenetljivo še naprej enak. Od vodje odnosov z javnostmi na policiji Maje Ciperle Adlešič smo ponovno prejeli negativen odgovor. Pojasnila je, da novega migrantskega centra ni mogoče primerjati z nobenim od naštetih, ker ne gre za poseben center, temveč zgolj za začasno rešitev in »razširitev obstoječih prostorov policijske postaje za izravnalne ukrepe, kjer je zaradi nujnosti ustreznih obravnav postavljen začasni objekt (ki je bil prej del na PP Brežice). V teh razširjenih prostorih se izvajajo policijski postopki z osebami, podobno kot na vsaki drugi policijski postaji.« Sledil je še dodatek, da dostop nepooblaščenim osebam v policijske prostore »žal ni mogoč, saj se v teh prostorih izvajajo policijski postopki in obdelujejo varovani podatki«.

Zakaj tak dostop a priori ne bi bil mogoč in bi bil s tem ne glede na okoliščine v celoti in brez izjem prepovedan dostop medijem do policije in njenih prostorov, kjer opravlja postopke z ljudmi, je vprašanje samo zase. Kot je posebno vprašanje tudi, ali lahko policija neki migrantski center drugače poimenuje, ga recimo formalno uvrsti med policijske postaje in s tem omeji kakršenkoli novinarski dostop do tega centra. Verjetno je odgovor na obe vprašanji nikalen, saj v Sloveniji ni tajnih migrantskih centrov in ne deluje tajna policija. Poleg tega smo daljnega leta 2009 v soglasju s policijo napravili reportažo o stanju stvari v represivnem organu, pri pripravljanju katere so nas policijski šefi sprejeli na več večjih in manjših urbanih in lokalnih policijskih postajah in nam omogočili neposreden vpogled v delovanje sistema.

Pritožba kot osnovna pravica

Zakon o medijih (ZMed) sicer splošno ureja dostop do informacij za medije v 45. členu, vendar je iz njega razvidno, da med »informacije za medije« šteje le tiste, ki jih državni organ na lastno pobudo posreduje medijem, in informacije, ki jih posreduje mediju kot odgovor na vprašanje. Ne ureja pa izvajanja novinarske raziskave, ki ni pridobivanje (pisnih) odgovorov organa na vprašanja, ampak pomeni novinarjevo neposredno opazovanje na krajih ali v prostorih, kjer državni organ izvaja svojo oblast in kamor splošni javnosti sicer dostop ni dovoljen.

Glede tega tudi ni mogoče uporabiti zakona o dostopu do informacij javnega značaja (ZDIJZ), ker se ta nanaša le na informacije v obliki »dokumenta, zadeve, dosjeja, registra, evidence ali drugega dokumentarnega gradiva«. Ne prvi in ne drugi zakon ne urejata tega vprašanja. Niti ne urejata pravnih sredstev, ki bi jih prizadeti novinar lahko uporabil, če mu organ ne dopusti dostopa do neposrednega opazovanja ali ga pretirano (nesorazmerno) omeji. Toda prav za takšne primere, ko torej zakonodaja ne predvideva učinkovitega pravnega sredstva, je predviden tako imenovani subsidiarni upravni spor, ki je podrobneje urejen v zakonu o upravnem sporu. Tožbo smo na upravno sodišče vložili 15. novembra lani.

Upravni spor

V tožbi je uredništvo Mladine zatrjevalo (in še vedno zatrjuje), da je upravni spor v tem primeru edino učinkovito pravno sredstvo in da obstaja interes javnosti glede oblastnega ravnanja s tovrstnimi tujci in s tem utemeljen razlog za obisk migrantskega centra in neposredni (medijski) nadzor nad ravnanjem države. Sodišče je bilo pozvano, naj ugotovi, da je policija kršila medijsko svobodo, in naj ji naloži, da omogoči novinarski obisk centra na Obrežju.

A zahtevek je sodišče zavrglo, češ da ne izpolnjuje formalnih pogojev. V sklepu je bilo pojasnjeno, da smo imeli možnost pritožbe na oblastno zavrnitev po zakonu o medijih, a je nismo izkoristili. In ker smo to možnost imeli, v tem primeru ni dovoljeno vložiti tožbe na upravno sodišče. Če pojasnimo: preprosto niso želeli razumeti, da nismo prosili za katero od informacij, ki jih ima policija, ampak smo hoteli dostop do javnosti nedostopnega prostora, kjer policija obravnava ranljivo skupino ljudi – da bi se na lastne oči prepričali, kako se tam izvaja oblast nad ljudmi.

Vrhovno sodišče

Prepričani, da gre za odločitev v škodo medijske svobode, smo se s pritožbo obrnili na vrhovno sodišče. In prejšnji četrtek prejeli razsodbo, s katero je sodišče pritrdilo našim utemeljitvam, razveljavilo odločitev upravnega sodišča in mu zadevo vrnilo v ponovno odločanje.

Oblast, če je demokratična, mora novinarjem odpreti vrata v prostore in na območja, kjer udejanja svoje postopke in pravila.

Vrhovno sodišče v odločbi, ki jo je podpisal vrhovni sodnik dr. Erik Kerševan, upravnemu sodišču nalaga, naj o naši tožbi razsodi po vsebini in odloči o pravici do svobode izražanja, ki jo neposredno daje konvencija o človekovih pravicah. Laično rečeno, najvišje sodišče nižjemu sporoča, da novinar lahko zaščiti svojo svobodo izražanja v upravnem sporu, če mu oblastni organ onemogoča neposreden novinarski nadzor. Glede na navedeno bi sodišče zdaj moralo oblastnemu organu (v tem primeru policiji) naložiti, naj – seveda pod razumnimi in sorazmernimi pogoji – omogoči ogled migrantskega centra.

Policija bi namreč morala opraviti tehtanje javnega interesa za izvedbo novinarske raziskave v prostorih registracijskega centra Obrežje na eni strani in morebitnimi nasprotnimi pravicami in legitimnimi interesi na drugi strani. In utemeljitev njene odločitve bo poslej morala biti zares prepričljiva, upravičljiva in skladna z ustavo in konvencijo o človekovih pravicah. Odslej bo, skladno z odločitvijo vrhovnega sodišča, o takšnem zavrnilnem oblastnem ravnanju in razlogih zanj moralo presojati upravno sodišče. In nikakor ne gre zgolj za vprašanje vstopa in preveritve razmer v registracijskem ali sprejemnem centru za tujce, azilnem domu ali centru za tujce. Nikakor ne. Prav nasprotno. To bi lahko veljalo tudi za številne druge primere bolj in tudi precej manj zaprtih prostorov, kjer se izvajajo oblastna pooblastila nad ljudmi, še posebej nad ranljivimi skupinami. Pa za območja omejenega gibanja prav tako. Recimo za obisk novinarja v šoli, bolnišnici, na upravni enoti, policiji ali pa v vojašnici, zaporu, pa tudi v vodnem zajetju, čistilni napravi, na območju začasno omejenega gibanja zaradi epidemije ali obiska tujega državnika … Pač v primerih, ko je dostop splošni javnosti (in novinarjem) omejen, pri čemer ta omejitev ne more biti absolutna, če država resno misli z zunanjim, demokratičnim, praktičnim nadzorom nad svojim ravnanjem.

Če naj novinarji celovito izvajajo nadzorno vlogo, ne zadošča le obveznost organa, da posreduje nekatere podatke, v katerih resničnost je treba zaupati. Pa tudi ne zgolj vpogled v neko dokumentacijo. In ne nazadnje tudi ne omogočanje »pogovora z inšpektorjem, ki bi vam (posredno) pojasnil, kako potekajo postopki s tujci,« ali pa pogovora s tujcem v policijskem postopku, ki ga država (policija) izbere sama. Oblast, če je demokratična, mora novinarjem odpreti vrata v prostore in na območja, kjer udejanja svoje postopke in pravila. Novinar namreč v imenu javnosti neposredno vpogleduje v drobovje oblastnega delovanja, ki zadeva ljudi.