Luka, Tadej, Anže kot trojanski konji

Predsednik uprave nekdaj največje državne banke NLB Blaž Brodnjak, že leta eden najglasnejših borcev za nizke davke, zlasti za menedžerje, je na nedavni Delovi poslovni konferenci Šport 2025 postregel z novim predlogom.

»Če se pogovarjamo resno, da je šport sidro nacionalne zavesti in ključni ambasador Slovenije v svetu, potem moramo sprejeti sistemske ukrepe na to temo, ki naj šport davčno povsem razbremenijo! Za športnike v aktivni dobi na profesionalni ravni – pavšal deset procentov in čao!« je predlagal in predlog nadgradil z dodatkom: »Popolna davčna amnestija na denar, ki ga Luka, Tadej in ostali vrnejo v Slovenijo! Naj pridejo s svojimi milijardami v Slovenijo in vlagajo v Slovenijo. … Zdaj od njih nimamo nič, ker živijo v Monaku, Dubaju … pa še vidimo jih ne v slovenskih vaseh in mestih. Dajmo, obdavčimo jih z desetodstotnim pavšalom in bo od Tadejevih 10 milijonov ostal milijon tu, ne v Dubaju, in Tadeja bomo videli po ulicah Komende pa Primoža tam v Kisovcu pa Anžeta na Jesenicah ali kje že … v Hrušici. To so okolja, kjer naši otroci živijo, naši otroci morajo te heroje videti v živo, ne na televiziji.«

Brodnjak je tokrat nekoliko prilagodil svojo siceršnjo tezo, da naši nacionalni »talenti« – mednje uvršča tudi menedžerje, kot je sam – odhajajo v tujino predvsem zaradi visokih davkov v Sloveniji. Jasno namreč je, da so šli Dončić, Pogačar, Roglič in Kopitar v tujino zaradi optimalnega razvoja svojih izstopajočih darov in poklicne športne kariere.

Da sta Pogačar in Roglič pristala v Monaku, ni nič kaj nenavadno, saj je ta mestna država z ničelnimi davki priljubljena davčna oaza med svetovnimi prvaki zlasti v individualnih športih. Tam so rezidenti recimo italijanski tenisač Jannik Sinner, britanski kolesar Chris Froome, nizozemski prvak Formule 1 Max Verstappen, srbski teniški as Novak Đoković. V Monako torej množično bežijo rekordno plačani vrhunski športniki iz različnih držav in davčnih sistemov, ne le športniki iz naše »oaze utopičnega socializma«, kot je Brodnjak pred dvema letoma orisal Slovenijo, če ne bo s »kapico« za socialne prejemke razbremenila najbolje plačanih. Med te sodi tudi sam, lani je v NLB prejel 1.012.914 evrov bruto ali 423 povprečnih bruto plač.

Zadnje dni se v odgovor na Brodnjakov govor vrstijo tudi opozorila, da Dončić in Kopitar zdaj nikakor nista v davčnih nebesih, saj sta igralca klubov iz Los Angelesa in plačujeta davke, podobne tukajšnjim. Konkretneje, upoštevajoč zvezni davek, državni davek v Kaliforniji in poseben davek za športnike naj bi bila tam efektivna stopnja okoli 53 odstotkov bruto zaslužka, kot izhaja iz spletnih virov.

Tokratni Brodnjakov predlog nikakor ni novost, prav tako ne čustveni način, na katerega ga je predstavil: v govoru je povedal, da je socialni demokrat, vnuk Maistrovega borca, da mu je počilo srce zaradi izjav premiera Goloba, gospodarskemu ministru Hanu med občinstvom pa se je zahvalil, ker je »branik kmečke pameti v vladi«.

Marsikdo v Brodnjakovem predlogu sicer športnike vidi le kot »trojanske konje« za uzakonitev ugodnejše obravnave vseh najbolje plačanih, kar interesne skupine menedžerjev poskušajo že leta. Davčni strokovnjak Ivan Simič, ki je za časa Janševih vlad vodil davčno upravo, recimo predlaga davčno reformo, s katero naj bi se uvedel šesti dohodninski razred za davčno osnovo, višjo od milijon evrov, z desetodstotno davčno stopnjo.