Namesto opravičila Pahor še poglobil svoje zanikanje genocida

Sprva sploh ni želel komentirati, toda v intervjuju za POP TV je bivši predsednik republike še poglobil spornost svojega stališča o genocidu v Gazi

Sprva sploh ni želel komentirati, toda v intervjuju z Anžetom Božičem je bivši predsednik republike dan kasneje še poglobil spornost svojega stališča o genocidu v Gazi. Namesto opravičila ali omilitve je za POP TV intenziviral svoje argumentacijsko nevzdržno mnenje, ki služi predvsem prikrivanju etične praznine in potencialnemu opravičevanju izraelske politike. Njegovo zanikanje genocida, podprto z abstraktnim razlikovanjem med de iure in de facto, je »oplemenitil« še s sklicevanjem na pravico do svojega mnenja v demokraciji!

Njegov nastop pri Jožetu Možini na TV Slovenija sem že podrobno komentiral. Hkrati slovenska vlada, ki zdaj v enem delu močno kritizira Pahorja, razkriva svojo hinavščino z oklevanjem glede priključitve k tožbi Južne Afrike proti Izraelu – očitno zato, ker se je lažje priključiti ogorčenosti množic. Tokrat predvsem tistih na levi sredini, saj tema genocida žal na novo polarizira politične tabore. K temu naj dodam, da najširša javnost, čeprav burno reagira na Pahorjeve nevzdržne izjave, kaže presenetljivo malo občutljivosti za politične argumentacijske manipulacije, tokrat pa se je zaradi čustvene involviranosti ob genocidu odzvala bolj intenzivno. Vse to zahteva resno kritiko.

De iure vs. de facto – čakanje na sodišče kot izgovor

Pahorjev osrednji argument, da genocida ni, dokler ga ne potrdi sodišče, je intelektualno šibek in moralno nesprejemljiv. Za POP TV je zdaj razširil svoje začetno izvajanje: genocida v Srebrenici ni bilo do leta 2017, ko je Mednarodno sodišče za vojne zločine na območju nekdanje Jugoslavije obsodilo Ratka Mladića. Toda genocid v Srebrenici se je zgodil leta 1995, ko je bilo sistematično pobitih več kot 8.000 ljudi. Po tej logiki holokavsta ne bi smeli imenovati za to, kar je, dokler nürnberški procesi niso potrdili nacističnih zločinov. Ali res potrebujemo sodno odločitev, da prepoznamo grozote pred našimi očmi in jih poimenujemo s pravim imenom?

Pahorjeva argumentacija temelji na formalistični zmoti sklicevanja na zakone, ki predpostavlja, da tudi moralna resnica obstaja le znotraj pravnih odločitev. Konvencija Združenih narodov o preprečevanju in kaznovanju genocida iz leta 1948 jasno opredeljuje genocid kot dejanja, storjena z namenom uničenja določene skupine ljudi. Ko se v Gazi odvijajo sistematični poboji, razseljevanja in uničevanje infrastrukture, potrebne za preživetje, ni treba čakati na sodbo, da prepoznamo genocidne prakse. Pahorjevo vztrajanje pri de iure sodbi je poskus distanciranja od moralne odgovornosti in, kot sem že opozoril, avtomatično prikrita podpora izraelski strani.

Pravica do mnenja kot izgovor za zanikanje

Druga zmota iz njegovega intervjuja za POP TV je sklicevanje na pravico do svobode izražanja v demokraciji. Bivši predsednik je povedal, da ima kot posameznik pravico reči, da genocida ni. Sklicevanje na svobodo izražanja ali govora ni vedno pravilno. Evidentno ni takrat, ko trdimo kaj nepravilnega ali na nepravilen način. Morda širimo laži. Ni takrat, ko govorimo proti človekovim pravicam in ni absolutno dano takrat, ko gre za zanikanje zgodovinsko potrjenih zločinov, kot je genocid v Srebrenici, kajti za Pahorja do leta 2017 tudi genocida v Srebrenici sploh ni bilo!

Niti ni pravilno, ko nekdo relativizira očitne grozote, kakršne se dogajajo v Gazi do tega trenutka. Zanikanje genocida ni zgolj mnenje, ampak dejanje, ki omalovažuje trpljenje žrtev in spodkopava njihove pravice. Skratka: ko nekdo pod zastavo svobode govora napada pravice drugih, v tem primeru takih, ki trpijo in umirajo, se je sklicevati nanjo, pa še to v demokraciji, resnično perverzno!

Sklicevanje na demokracijo je dodatno oholo in cinično. Kot sem zapisal: »Predsednik je bil in ostaja sramota slovenske politike.« Če lahko on v imenu demokracije relativizira genocid, ali lahko potem tudi mi rečemo kaj takega? Sklicevanje na svoje mnenje običajno vodi splošni, v tem primeru pa tudi moralni relativizem, saj so potem vsa mnenja obravnavana kot enakovredna, ne glede na dejstva ali posledice. Kot nekdanji predsednik pa Pahor nosi precej večjo odgovornost, saj njegove besede močneje vplivajo na javni diskurz in oblikujejo stališča mnogih.

Slovenska vlada in njena hinavščina

Urška Klakočar Zupančič je v svoji kritiki na račun Pahorja zagrešila klasičen ad hominem: »Verjamem pa, da ste si zelo všeč, ko se pogledate v ogledalo. Žal nas zgodovina ne bo sodila po lepoti. Ta je nepomembna in minljiva. Tudi vi boste to spoznali.«

Gledanje v ogledalo pač nima relevance za to, kar je izjavil. Morda si je Pahor všeč, morda je narcisoiden in se rad gleda v zrcalce, ampak povezave z genocidom takšne značajske lastnosti pač nimajo. Žal pa predsednica parlamenta ni komentirala, zakaj slovenska vlada, ki ga zdaj vsaj deloma kritizira, vztraja pri svoji dvoličnosti.

Naša država se ni pridružila tožbi Južne Afrike proti Izraelu pred Mednarodnim sodiščem (ICJ), ki obravnava genocidne prakse v Gazi. Takšna pasivnost je v nasprotju s kritikami Pahorja in kaže na pomanjkanje moralne načelnosti. Če vlada resnično obsoja zanikanje genocida, zakaj takoj ne podpre tožbe, ki naslavlja istovrstne kršitve mednarodnega prava?

Najbrž se je lažje priključiti splošnemu ogorčenju, ki je v tem primeru pravilno, in na ta način prejeti nekaj javnomnenjske podpore zase, sama pa noče ukrepati v skladu z deklariranimi vrednotami. Če želi Slovenija biti moralni zgled, bi morala aktivno podpreti mednarodna prizadevanja, namesto tega pa nekateri namigujejo, da Pahor morda izključen iz stranke SD, pa še to pretežno le zato, ker je menda pozabil plačevati članarino!

Čustveno ogorčenje in selektivna občutljivost javnosti

Trenutno ogorčenje množic zanesljivo izhaja iz čustvene reakcije na zanikanje genocida, v precej manjši meri pa zaznave argumentacijskih zmot. Kot opažam, so ljudje veliko manj občutljivi na Pahorjeve manipulativne strategije, kot sta opisani pravni formalizem ali zloraba svobode govora, ki jih uporablja za relativiziranje grozodejstev v Gazi. Končno mi je z manipulativnimi taktikami uspelo deset let pleniti široko podporo množic in zasesti stolček predsednika republike.

Po eni strani obstaja selektivna občutljivost zaradi čustveno pristranskega razmišljanja, kjer se burno reagira na čustveno nabite izjave, kot je zanikanje genocida, s čimer se manj pozornosti posveča intelektualnim manipulacijam, ki podpirajo te izjave. Po drugi je še huje, ko se odločimo analizirati politiko v celoti, kjer je argumentacijske občutljivosti še precej manj. Povedano na kratko: ljudem se pretežno fučka za slabe argumente politikov, čeprav so v njihovo škodo.

Moralni relativizem na truplih nedolžnih

Čeprav je čustveno ogorčenje tokrat upravičeno, bi morala javnost enako ostro obsoditi politične retorične trike tudi v drugih primerih. Takrat, ko prikrivajo moralno praznino ali ko gre za usodo države v širšem smislu.

Pahorjevo ravnanje presega argumentacijske zmote – je moralno zavržno. Kot sem zapisal: »Če zganja moralni relativizem na truplih nedolžnih otrok, pa najbrž česa bolj moralno zavržnega v življenju skoraj ni mogoče storiti.« Njegovo vztrajanje pri pravnih finesah in demokratičnih pravicah, da bi upravičil zanikanje genocida, je etično docela nesprejemljivo. Toda tudi slovenska vlada s svojo pasivnostjo prispeva k moralni eroziji. Kritika Pahorja brez konkretnih dejanj, kot je podpora tožbi proti Izraelu, ostaja pretežno prazno moraliziranje. Javnost pa, čeprav ogorčena, svoje čustveno ogorčenje usmerja bolj v površinske obsodbe, namesto da bi se soočila z globljimi intelektualnimi in etičnimi problemi, ki jih Pahorjeve izjave razkrivajo.

Državljanke in državljani moramo zahtevati več: od bivšega predsednika opravičilo in umik spornih izjav, od medijev popoln bojkot njegove pojavnosti, kadar nima česa za povedati, od vlade aktivno podporo mednarodnim prizadevanjem za pravico, od javnosti pa poglobljeno razpravo o moralnih in intelektualnih posledicah takšnih stališč. Dokler se to ne zgodi, ostaja sramota slovenske politike žal še kako živa.

**Avtorjev komentar je bil najprej objavljen na spletnem blogu IN MEDIA RES**