Grega Repovž

6. 6. 2025  |  Mladina 23  |  Uvodnik

Uvodnik / Zdaj vemo

Malo verjetno je, da bi slovenski gospodarstveniki, z najbolj agresivnim in neprijetnim med njimi vred, predsednikom uprave NLB Blažem Brodnjakom, spregledali padec ameriškega poslovnega čudežnega dečka Elona Muska. Ta je danes ponižen in že ve, da si je zelo verjetno za vedno zaigral kariero, predvsem pa je poslovno uničil družbo Tesla, ki je bila še včeraj vodilno podjetje na svetu – v očeh kupcev in konkurentov. Takšnega padca prodaje, kot se je zgodil Tesli in še kar vztraja oziroma se poglablja, tako velike družbe preprosto ne morejo preživeti – oziroma se morajo tako grobo prestrukturirati, da tekmecev nikoli več ne morejo ujeti. A ni v težavah le Tesla: Muska danes obremenjujejo še več milijard težka posojila za podjetja, ki jih je zavaroval s Teslinimi delnicami.

Ker njihova vrednost upada, upniki zdaj zahtevajo kot jamstvo dodaten delež v podjetju Tesla. Da, govorimo o tem Musku, ki je bil še na začetku tega leta najbogatejši človek, ki ga nič ne more ustaviti in ki bo odslej kreiral ves svet. Vse to smo morali zapisati, da bi prišli do naslednjega: kdo točno je tisti, ki je zlomil Muska? Kdo je tisti, ki je s tem v veliki meri pristrigel peruti tudi ameriškemu predsedniku Donaldu Trumpu? Volivci. Volivci po vsem svetu. Še huje: informirani volivci, ki verjamejo v demokracijo in človekove pravice. V Ameriki so to volivci Demokratov, po svetu pa levoliberalni volivci. To so volivci, ki vedo, da je prišlo do podnebnih sprememb, hkrati pa so dovolj premožni, da si kupujejo električne avtomobile. Zoprno naključje, ki pa bi ga Musk moral poznati.

Musku se ni zgodila politika, kot danes velja v splošni javnosti, ampak se mu je zgodila ekonomija, zakoni trga, vse to, o čemer ves čas tudi toliko govori. Lahko se nam zdi čudno, da Musk tega ni vedel in upošteval, glede na svojo domnevno izjemnost, a če bi kdo naredil film, v katerem bi neki poslovnež naredil tako napako, da ne bi upošteval političnih stališč lastnih kupcev, bi film ocenili za slab, neprepričljiv – ker pač noben poslovnež ne bi bil tako neumen, sploh pa ne domnevno najboljši poslovnež na svetu. Drži sicer, da so bili kupci avtomobilov Tesla potrpežljivi, mirno so prenašali Muskovo skrajno nastopaštvo na Twitterju oziroma omrežju X. In kar se je zgodilo, je neverjetno. Že petina kupcev lahko s svojim odhodom ogrozi vsako podjetje. Muskove izdelke pa je zapustilo več kot polovica verjetnih potrošnikov po vsem svetu. In to zato, ker je napadel njihove vrednote in – uporabili bomo kar besedno zvezo skrajne desnice – njihov način življenja.

Zmaga volivcev sveta je v tem smislu ne le velika – ampak kolosalna. In že ima posledice. Od prvih podatkov o upadanju prodaje družbe Tesla se nobeden od tehnomilijonarjev več ne oglaša in eden za drugim so se izločili iz vseh političnih dogodkov, na katerih so se še pred nekaj meseci drenjali, enkrat ob enem, drugič ob drugem političnem skrajnežu, ki jim je obljubljal davčna nebesa in manjšo moč države. Klofuta Musku je bila pregroba, preveč uničujoča, da ne bi tudi preostali predstavniki kapitala takoj dojeli sporočila in moči globalne demokratične javnosti – ob čemer je prišlo s tem še spoznanje, da so prav ti volivci po vsem svetu hkrati najpomembnejši kupci in odjemalci storitev teh podjetij, naj je to še tako »narobe svet«, za te volivce in tudi za ta podjetja, pa čeprav sploh ni tako nelogično. Drugače rečeno: četudi je teh volivcev morda v kakšni državi le 40 odstotkov, so to hkrati volivci, ki so svoje politične odločitve pripravljeni prenesti tudi v potrošniške odločitve. Pri Musku so pokazali, da glasujejo tudi, ko uporabljajo plačilno kartico. In ne samo to: pokazali so, da so tako močni, da lahko s tem uničijo tudi najbogatejšega človeka na svetu. Da, prav to.

A to ni sporočilo le ameriškim multimilijonarjem in tehnovelikanom, ampak tudi preostalemu kapitalu po vsem svetu – ki se, zaradi obljub o nizkih davkih in manjšem državnem nadzoru, tako rad brati s skrajno desnico. To ni nič novega, videno je bilo že velikokrat, ne nazadnje tudi ob vseh velikih vojnah. A v globaliziranem kapitalizmu majhnih nakupov, v katerega se je spremenil svet, imajo volivci nenadoma novo moč – na ravni držav in na ravni celotne zemeljske oble. Kot potrošniki, ki lahko volijo tudi s svojimi potrošniškimi odločitvami. In to velja tudi za Slovenijo. Če so se torej slovenski poslovneži odločili – kar izkazujejo stališča njihovih organizacij –, da bodo podpirali ponoven vzpon skrajno desne SDS na oblast, ker računajo, da jim bo to poplačano z davčnimi odpustki, je to sporočilo volivcem – potrošnikom, da naj to upoštevajo pri uporabi plačilnih kartic. Ker deluje.

Ob tem pa mora biti nekaj jasno. Delodajalske organizacije v rokah drži peščica ljudi, ki še zdaleč ne predstavljajo vseh slovenskih podjetij, malih, velikih, podjetnikov in obrtnikov. Pri podjetjih pa je drugače. Če na primer Blaž Brodnjak, ki vodi NLB, izkazuje podporo ponovnemu vzponu skrajnih politikov na oblast, je ta ideološka opredelitev predsednika uprave za volivce tudi poslovna odločitev te banke in njenih lastnikov in nadzornikov. In ko bo prišel čas, bodo volivci – komitenti – lahko tudi pokazali svojo moč, zdaj ko so videli, kaj so popolnoma nepovezani svetovni volivci naredili Musku. In morda ta čas sploh ni več tako daleč.