Dobri človek Pahor 

Vlado Miheljak

6. 6. 2025  |  Mladina 23  |  Dva leva

»Biti dober človek! Kdo pa si tega ne bi želel?
Bili bi dobri – namesto tako surovi, a razmere tega ne omogočajo.«
— Kralj beračev Peachum v Brechtovi Operi za tri groše (v prostem prevodu)

Borut Pahor je osamljen človek. Nihče ne bi smel biti tako osamljen.

V knjižnem prvencu z obilno ejakulacijo očaranosti nad samim seboj (Zmaga je začetek; Beletrina, 2023) je Borut Pahor razkril tragično vsebino, ki se skriva za bleščečo fasado zmagovalca. Ko je jeseni 2011 razpadala njegova vlada, se je zaradi slabega počutja zatekel v ljubljanski klinični center. Adventno hospitalizacijo decembra 2011 je doživljal kot božji blagoslov. »Enako kot telo je namreč v bolnišnici začela okrevati tudi moja duša. Obdobje hospitalizacije je bilo in ostaja eno najlepših mojega življenja. …. Ko ga je bilo konec in so me veseli obvestili, da se lahko odpravim domov, sem jih prosil, ali lahko ostanem še en dan. Bili so osupli.« Si predstavljate, kako osamljen mora biti človek, ki prosi, če lahko še malo ostane? V bolnišnici!

Borut Pahor je ponižan človek. Nihče ne bi smel biti tako ponižan.

To se je vnovič potrdilo v nedeljo zvečer, ko je bil gost Jožeta Možine na nacionalki. Zaradi zavržnih izjav o Gazi je bilo medijsko spregledanih nekaj drugih izjav, prav tako šokantnih.

Ubogi, ponižani Pahor! Nikoli, še v mladosti ne, ni napravil kakšne subverzivne, nekonvencionalne poteze. Bil je slepi potnik v Kučanovi reformni partijski kompoziciji na vlaku v demokracijo. Tudi taktično modrega timinga zgodovinskega odhoda iz Beograda (kjer se je znašel kot nepomemben član Kučanovega spremstva) ni kreiral on, ampak je bila to odločitev tistih, ki jih danes imenuje »strici iz ozadja«. Prav ta odhod iz Centra Sava (ne pa nastanek Demosa!) je napovedal neizogibnost in nepovratnost odhoda iz Jugoslavije; iz države, ki je bila skupna priložnost in inspiracija, a na koncu žal skupna tragedija. In ta isti Pahor (ki jo je takrat, po pričevanjih navzočih, hotel iz Beograda pritajeno podurhati, ne pa oditi z »dvignjeno glavo«) govori danes o stricih iz ozadja kot zaviralcih družbene transformacije in demokratizacije ter opleta z ( janšističnim) pojmom tranzicijske levice, ki da ni imela resničnega namena in volje demokratizirati družbo in nastajajočo državo. Pahor je kot oportuni mladi partijski povzpetnik prespal 80. leta. Še zlasti obdobje, ko je močna levoliberalna civilnodružbena formacija vzpostavljala »tranzicijsko ravnotežje«, kakršnega drugod v deželah prehoda ni bilo. Namreč, če je pretežni del kroga Nove revije videl v demokratizaciji predvsem pogoj za končni cilj – suverenizacijo, je krog Mladine videl v suverenizaciji pogoj za končni cilj – demokratizacijo. In danes se lepo vidi demokratični potencial številnih takratnih suverenistov. Kakorkoli. Takrat se je res zgodil zgodovinski kompromis, čeprav z veliko fig v žepih. Vse ostalo so (neredko umazani) detajli novejše zgodovine. Tako tudi fetišizacija lika Jožeta Pučnika. Pahor je Pučnika označil za avtoriteto, »ki je znala povezati tudi s svojo osebnostjo, s svojo skromnostjo in ponižnostjo«. No ja, ta isti Pučnik je 16. decembra 1990 (!) na mitingu v Ljutomeru nič kaj ponižno, ampak zlovešče oznanil: »Osebno nasprotujem avtomatskemu prevzemanju zatečenega stanja z dnem plebiscita. Če hočemo v Republiki Sloveniji zagotoviti trdno socialno strukturo, bomo namreč morali uvesti nekakšna merila pri dajanju državljanstev. Ne pojdimo v navidezno demokratičnost, s katero bi si ustvarili probleme, ki jih potem ne bi mogli reševati … pripravljeni moramo biti, da dediščino jugoslovanske federacije, morda tudi na neljub način, odpravimo.« In dobro leto kasneje se je materializiral Pučnikov »neljubi način« preprečevanja »kninskega scenarija«, »mitingaške demokracije«, »naknadnih zahtev po kulturni avtonomiji«, kot se je izražal. Februarja 1992 so iz registra stalnega prebivalstva izbrisali 25.671 ljudi, kar je največji madež slovenske osamosvojitve. Morda ne nujno ali celo dokazano z neposredno spodbudo Pučnika, a tudi brez aktivnega ali vsaj pasivnega nasprotovanja takrat zelo pomembnega akterja koalicije Demos, ki je umrl januarja 2003 (!).

Borut Pahor je popolnoma brezdušen človek. Nihče ne bi smel biti tako brezdušen.

Kot rečeno, vrhunec Pahorjeve nenadzorovane ejakulacije v pogovoru z Možino je bila Gaza. Pahor ni le pritegnil Grimsu, Janši, Logarju, ampak je njihovo sprevrženo interpretacijo vzrokov za sistematično pobijanje otrok, žensk, civilistov, sestradanje in izžejanje družin, preganjanje in razseljevanje celotnega naroda še nadgradil. Torej, ni problem Izrael, ampak je krivec za njegove zločine Hamas, ker ne izpusti talcev. S tem Pahor reducira evidentne izraelske zločine na, kvečjemu, problem nesorazmernosti. Retorično se sprašuje in ležerno pritrjuje: »… ali gre tam za vojne zločine? Verjetno. Ali bo šlo celo za zločine zoper človečnost? Morda. Ampak predsednica je šla zelo daleč in je to ocenila za genocid. Jaz tako daleč ne bi šel.« No, to vemo, ne da bi Pahor izrecno poudaril.

A resnični problem Pahorja je, da se njegov čas še ne izteka. V knjigi je zlovešče zagrozil: »Če konec ni lep, pomeni zgolj to, da še ni konec.«