Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

 |  Mladina 23  |  Pamflet

V deželi svetovne turistke

Od Kenije do Macesnove gorice, mimo Gaze pa do anihilacije kulturne dediščine v Ljubljani

Državna predsednica Nataša Pirc Musar je odpotovala na tedenski obisk po afriških državah. Posnetek iz Kenije jo prikazuje, kako je zaplesala v ritmu afriške glasbe s predsednikom Williamom Rutom, medtem ko je na Madagaskarju odprla osnovno šolo, kar ovekovečajo fotografski posnetki. V tej deželi misijonar Pedro Opeka že desetletja z dobrovoljnimi prispevki in z angažmajem domačinov gradi cela mesta, sedaj pa je na južno poloblo priletela s spremstvom slovenska predsednica zaradi odprtja malega šolskega poslopja z 11 učilnicami. V prihodnjem jo čaka ogled kulturnega čuda starodavnega mesta Samarkand, ko bo vrnila obisk uzbekistanskemu predsedniku Šavkatu Mirzijojevu. Ne dolgo nazaj je bila v Mongoliji, kar je opravičila z govorom o vlogi žensk v boju proti podnebnim spremembam. Z naskokom je prva turistka med predsedniki Slovenije. Ima seveda vzornika - leta 1961 je jugoslovanski predsednik Tito krenil z ladjo Galeb proti Afriki na 72 dni dolgo mirovno potovanje, spremljali so ga trije vojaški rušilci, s seboj je vzel posadko 1.500 oseb, med njimi tudi 42 godbenikov, ki so se po potrebi oblikovali v pihalne, plesne in jazz glasbenike. Nemška zgodovinarka Marie Janine Calic je to epizodo naslovila - svetovni potepuh.

 

Zakup člankov

Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?

Članke lahko zakupite tudi s plačilnimi karticami ali prek storitve PayPal ali Google Pay

Tedenski zakup ogleda člankov
Za ta nakup se je potrebno .

4,5 €

Za daljše časovne zakupe se splača postati naročnik Mladine.

Mesečna naročnina, ki jo je mogoče kadarkoli prekiniti, znaša že od 16,20 EUR dalje:

Bernard Nežmah

Bernard Nežmah

 |  Mladina 23  |  Pamflet

Državna predsednica Nataša Pirc Musar je odpotovala na tedenski obisk po afriških državah. Posnetek iz Kenije jo prikazuje, kako je zaplesala v ritmu afriške glasbe s predsednikom Williamom Rutom, medtem ko je na Madagaskarju odprla osnovno šolo, kar ovekovečajo fotografski posnetki. V tej deželi misijonar Pedro Opeka že desetletja z dobrovoljnimi prispevki in z angažmajem domačinov gradi cela mesta, sedaj pa je na južno poloblo priletela s spremstvom slovenska predsednica zaradi odprtja malega šolskega poslopja z 11 učilnicami. V prihodnjem jo čaka ogled kulturnega čuda starodavnega mesta Samarkand, ko bo vrnila obisk uzbekistanskemu predsedniku Šavkatu Mirzijojevu. Ne dolgo nazaj je bila v Mongoliji, kar je opravičila z govorom o vlogi žensk v boju proti podnebnim spremembam. Z naskokom je prva turistka med predsedniki Slovenije. Ima seveda vzornika - leta 1961 je jugoslovanski predsednik Tito krenil z ladjo Galeb proti Afriki na 72 dni dolgo mirovno potovanje, spremljali so ga trije vojaški rušilci, s seboj je vzel posadko 1.500 oseb, med njimi tudi 42 godbenikov, ki so se po potrebi oblikovali v pihalne, plesne in jazz glasbenike. Nemška zgodovinarka Marie Janine Calic je to epizodo naslovila - svetovni potepuh.

A da bi naša predsednica v miru odpotovala na turnejo, je uspela spremeniti datum komemoracije za 3.500 žrtvami povojnih pobojev pod Macesnovo gorico. Ob sebi je uspela zbrati vojaško četo, enega škofa in nekaj duhovnikov, ki so ji stali ob strani na njeni slovesnosti. Poklon žrtvam, na katerega že desetletja prihajajo sorodniki žrtev, bo tudi letos konec prvega tedna v juniju. To eskapado so komaj opazili mediji, nacionalka jo je opisala v manj kot minutnem prispevku na koncu skoraj polurnega dnevnika.

Si je predstavljati, da bi za potrebe francoskega predsednika priredili teden pred dnevom izkrcanja v Normandiji še alternativno proslavo??? No, osrednji slovenski mediji predsedničine privatizacije komemoracije ne opazijo.

Popolnoma drugačen odmev je doživel ex-predsednik Borut Pahor, na katerega se je po medijih usulo kritik in žaljivk od predsednice državnega zbora Urške Klakočar Zupančič navzdol, ki so uprizorili medijski linč, kako je lahko izrekel, da se v Gazi ne dogaja genocid. Pa Pahor sploh ni izrekel vrednostne sodbe, ampak je svoj pogled utemeljil s tem, da je tam v spopadu tudi Hamas, ki že skoraj dve leti drži v ujetništvu izraelske civiliste kot talce. In veljaki njegove matične stranke SD so se oglasili, da ga je treba nemudoma vreči v SD, a na koncu so le ugotovili, da bi to bil nonsens, ker sploh ni več član stranke, saj ji že desetletje ne plačuje članarine. Njihov najostrejši javni odziv v zadnjih treh letih ni letel na koruptivne geste ministrov in premiera, ampak na stavek, ki ga je izrekel nekdanji predsednik. Očitno bodo gradili predvolilno strategijo na pojmu genocid v Gazi. Mimogrede, ta silna čustvena energija, ki leti na Pahorja, v ničemer ne spreminja tragedije v Palestini.

Ta družbena angažiranost pa se niti v tisočinki ne ponovi ob uzurpacijah v Ljubljani. Srednjo oblikovno šolo, ki že pol stoletja domuje v Križankah, kani župan Zoran Janković izseliti in tja naseliti mestno administracijo. To niso le govorice, proti njegovim kupčevanjem z vlado v tej zadevi je nastopila celo Slovenska akademija znanosti in umetnosti. A komaj da jo je z drobno notico zabeležil kakšen medij, politiki SD, ki drugače kot da bdijo nad javnim interesom, so onemeli. Še huje, kulturno ministrstvo županu asistira tudi v njegovem projektu Tržnica, saj pri postopku izdaje gradbenih dovoljenj ne zahteva presoje vplivov na kulturno dediščino. Plečnikova Tržnica je namreč uvrščena na Unescov seznam svetovne kulturne dediščine. Tako kot pred leti pri gradnji zloglasnega kanala C0 niso opravili presoje na okolje, to vladna administracija počne tudi tu. Levica, ki vodi kulturno ministrstvo, se obnaša kot podporni aparat mestnega župana. Mesta pred samovoljo župana državni organi ne ščitijo, dominantni mediji z izjemo Dnevnika pa njegovih rabot ne problematizirajo.

Spontani bes in jeza nad Jankovićevimi mahinacijami se v pismih in širših protestih pojavijo samo v oddaljenih temah, kot je njegova izjava, da podpira srbskega predsednika Aleksandra Vučića.

Sicer pa je najbolj lucidno vest objavil ta teden mali medij pod imenom Spletni časopis, ki je v epilogu zaslužnih penzij objavil podatek, da sin velikega igralca Radka Poliča dobiva po očetu po 30 tisočakov penzijske rente na leto pri svojih dobrih 50 letih. Ta šokantna vest, da jo je medijski svet preslišal. Zakon, ki ga je hotela odpraviti SDS, je narejen kot v dobi fevdalizma, ko denarni privilegij prehaja kot renta iz roda v rod. Imena rentnikov so tu irelevantna, saj je reč skregana z zakonsko ureditvijo, po kateri moraš doseči toliko in toliko let, da lahko začneš prejemati pokojnino. In sploh v dikciji fevdalne rente, ki pokojnino določa zunaj zakonskih meril o določevanju višine pokojnine glede na plačevanje predhodnih prispevkov. A namesto zgražanja,bi tu sledila vloga na Ustavno sodišče, da presodi, ali je zakon iz 1974 sploh v skladu z ustavo! 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.