Saj bo minilo

Janko Lorenci

6. 6. 2025  |  Mladina 23  |  Kolumna

Razmerje med premierom in predsednico ni ljubeče. Je majhen problem, ki ne more zrušiti vlade, povzročiti recesije ali zanetiti vojne s kako sosedo. Na razmere v Sloveniji pa nekoliko lahko vpliva.

Robert Golob in Nataša Pirc Musar (NPM) nista neposredna tekmeca, oba spadata v isti ideološko-politični, liberalni tabor. Njun včasih speči, včasih vroči konflikt je predvsem prestižne narave. Glavni povod za napetost med njima se zdi predsedničina nastavitev Bobnarjeve. Pametno ni bilo ne to, da je Golob Bobnarjevo odslovil, ne to, da jo je predsednica postavila za svojo svetovalko, čeprav je dobro vedela, da bo druga stran zato slabe volje.

Napetost se vleče in v permanentnem trku sta se očitno znašla dva zajetna ega. To bi ostalo brez posledic, če se njune pristojnosti ne bi ponekod križale, bile stvar obeh. To velja zlasti za predstavljanje Slovenije v tujini in nekatere kadrovske zadeve (guverner, ustavni sodniki …), ko kandidate predlaga predsednica, dokončno imenovanje pa je v rokah zakonodajne oziroma izvršne oblasti. Če goni vsak svojo, nastane pat položaj, funkcije pa so nezasedene. Tu nekje smo zdaj.

Kakšna sta pravzaprav ta dva v sporu?

Predsednica Pirc Musar je kot velika večina predsednikov pred njo naš anketno najbolj priljubljeni politik. Nekaj naklonjenosti ji je prinesel položaj, nekaj avtoritete si je pridobila z dobrim nastopanjem in jasnim izrekanjem o tem in onem. Je demokratka, njena ekološkost in socialnost se zdita bolj modni in pridobljeni šele s položajem. Po malem je populistka, ki pozorno spremlja prevladujoče javno mnenje in mu v glavnem sledi. Že zato, ker ima alternativnost, čeprav rahla, pri nas nizko ceno. To dokazuje majhna priljubljenost Levice. Njeno podporo je NPM pred izvolitvijo izrecno odklonila.

Na dogajanje ima seveda bistveno manjši vpliv kot Golob, trudi se za večjega, in to jo sili v veliko, za nekatere pretirano aktivnost. Vsekakor je izjemno ambiciozna. Z Golobom se tako bode tudi zato, je posumil nekdo, ker bi ji bolj kot on na oblasti ustrezal Janša, saj bi v njegovi vladavini kot predsednica, ki trdno stoji za demokracijo in pravno državo, prišla bolj do veljave. A takega makiavelizma ji ne gre pripisati.

Golob ni priljubljen kot Musarjeva, gotovo tudi zato, ker je lahko vsak predsednik (predsednica) v besedah svobodnejši, naprednejši, bolj ljudski kot premier, saj mu dobrih namenov ni treba potrjevati z dejanji. Vendar je šef vlade in ta čas najmočnejše stranke v državi v nasprotju s prejšnjimi novimi obrazi obdržal kar visoko podporo volivcev. Tudi on je po malem populist, ki strašno rad impresionira in lahkotno siplje obljube, kar se vedno obrne proti njemu. A pozitivno jedro njegovega mandata je težko zanikati: ta koalicija se je lotila nekaterih že dolgo potrebnih sprememb (zdravstvo, pokojnine, skrb za stare …) in ima pri tem bolj kot interese lobijev pred očmi javno in skupno. To zahteva nekaj poguma in gledanja čez plot enega mandata. Po dolgotrajnem drsenju v privatizacijo vsega počez gre za pogojno prelomen zasuk. Kaj bo koalicija spravila skupaj do konca mandata, bomo videli, toda če bo premier spet Janša, se bo kolo zasukalo nazaj v privatizerstvo, dušenje demokracije in slabše življenje večine.

Postavimo našo predsednico in premiera v širši kontekst. Trump, Netanjahu, Putin, Orbán … dobesedno dušijo svoja prebivalstva. Tudi Merz, Macron, Melonijeva … rojakom niso v veliko korist, prej nasprotno. Skratka, voditeljev, velikih ali vsaj pozitivnih, povsod obupno manjka. Tudi Golob in NPM nista velika voditelja, vsak po svoje pozitivna pa sta.

Musarjeva je svoje napravila že, ko je premagala Logarja in končala Pahorjevo nasmejano dvoličnost in spravaštvo. Golob je delni reformator, ki ostaja toliko uspešen, da je drugi mandat zanj dosegljiv. Scela sta – za naše razmere in primerjalno – kar koristna, sposobna in ne čisto standardna politika.

Sprta pa delata škodo sebi in vsej levi sredini. Torej v korist Janše, kadrovske nesreče te države. Gre za butast spor, ki kaže, da trebuh, domnevni sedež čustev, premaguje glavo, domnevni sedež razuma.

Razmerje med premierom in predsednico ne bo odločalo o izidu volitev, ne splošnih ne predsedniških. Nekoliko pa nanje lahko vpliva, češ zakaj bi človek volil nekoga iz leve sredine, ki se med seboj nenehno ravsa in prička. V sporu lahko več izgubi Golob, saj bo drugi mandat dosegel bistveno teže kot predsednica svojega. Že to mu narekuje, naj stisne zobe, premaga ego in prikima njenemu guvernerskemu ali sporazumno dogovorjenemu kandidatu. Tisti, ki bo v tem dvoboju popustil, ga izgubil, bo v bistvu zmagal, saj bo pokazal več odgovornosti.

Kakorkoli, položaj obema narekuje kompromise in sodelovanje. Vse drugo je zunaj pameti in odgovornosti. Obema je lahko v tolažbo tudi tak razmislek: smolo sva imela, najini funkciji sta se časovno in deloma vsebinsko prekrili, v prisilnem zakonu sva, trpiva, a saj bo prej ali slej minilo. Potem se bova morda celo pogrešala.