Imperij

zadržan

Jezusovo življenje.

Kaj je to »banalnost zla«, veste – no, Bruno Dumont, avtor filmov Jezusovo življenje, Človečnost, Twentynine Palms, Flandrija, Hadewijch in Camille Claudel 1915, pa v Imperiju pokaže, kaj je to »banalnost vesolja«, ko skušata detektiva (Bernard Pruvost & Philippe Jore) v francoski ribiški vasici ugotoviti, kdo je obglavil mlado domačinko, mi pa že vemo, da je dekle le žrtev intergalaktične vojne med »enicami«, ki jih vodi kraljica (Camille Cottin), in »ničlami«, ki jih vodi Beelzebub (Fabrice Luchini), zunajzemeljskimi bitji, ki so si telesa prebivalcev te vasi izbrali za kontejnerje svojega zakonspiriranega »končnega boja«, iztrebljenja »vseh ras razen ene«.

Ne, to ni spoiler – Imperij, prežet z repetitivnim minimalističnim absurdistanom kvaziversajskih vesoljskih ladij, laserskih sabelj, darth vadderjev in krščanske binarnosti, je namreč odbita, obešenjaška low-tech parodija Lucasove Vojne zvezd, ki je videti tako, kot bi Quentin Dupieux posnel rimejk Jezusovega življenja (s pridihom Romea in Julije), toda z lucasovskimi, holivudskimi klišeji, na katere naleti, ne naredi nič velikega, kaj šele burleskno intrigantnega ali zares subverzivnega. To, da alieni privzamejo človeško podobo ruralcev, pa je itak samoreferenčni pleonazem – Dumontovi ruralci so vedno alieni. (art)