PinkPantheress: Fancy That

+ + +

Leto 2006. Brat preigrava Need for Speed: Underground 2, sestra Sims 2, na MTV Adria se vrtijo Gnarls Barkley, Nelly Furtado in Panic! At The Disco, na televiziji se predvajata seriji The O. C. in Hannah Montana, v kinu Borat, na YouTubu s frendi gledate video Charlie the Unicorn, na trg je ravno prišel iPod z videom, mobiji Sony Ericsson in Blackberry so na vrhuncu priljubljenosti, PlayStation 3 je napovedan za konec leta, družabna omrežja so v povojih, internet pa še ni integralni del naše stvarnosti. To je časovno okno, iz katerega izhaja britanska pevka/producentka PinkPantheress (2001), ki je fascinacijo z obdobjem otroštva domiselno prevedla v ultra kompaktni pop. Z drugim mikstejpom, še enim spomenikom zoomerske obsedenosti z milenijskim doživljanjem mladosti, dokazuje, da ni le viralna muha enodnevnica, ki je na TikToku zaslovela z minuto in pol dolgimi komadi z eteričnim, androidno-dekliškim glasom, raznimi sampli ter ritmi UK garagea in drum’n’bassa.

V esenci gre za spalnično produkcijo introspektivne narave, saj kljub plesnim koreninam ni res namenjena plesiščem. V 20 minutah se zvrsti kar devet komadov – zelo punk! Najbolj briljira pri izbiri nosilnih samplov, znanih in bolj obskurnih (Underworld, Basement Jaxx, Groove Armada, Panic! At The Disco, Jessica Simpson), ki v komade vnašajo občutek nostalgije po najstniški brezskrbnosti. Njena zvočna podoba je izrazito tiktokovska, kompresirana, brez basov in puncha. V tem smislu ne sodi v leto 2006, a tja nas vleče s svojo intertekstualnostjo in različnimi popkulturnimi mežiki. Dejansko deluje kot ambasadorka tako imenovane senzibilnosti Y2K (estetike z začetka tega tisočletja) – oglejte si spot za skladbo Stateside in poguglajte dizajnerska sloga Frutiger Metro in Vectorbloom, ki močno zaznamujeta njeno sedanjo podobo.

Nostalgijo Y2K je že pred več kot desetletjem podobno uporabila Hannah Diamond, ki plošče izdaja pri založbi PC Music, a je bila njena muzika samoironična, parodična, nekakšen posthipsterski metakomentar popa. Fascinacija PinkPantheress se nasprotno zdi iskrena, nepreračunljiva, generacijsko zaznamovana. In kakorkoli imenujemo njen breztežnostni, kolažni pop izraz – pisarnacore, muzika za Zaro, glasbeni brainrot – v mladih, vsak dan futranih z različnimi nostalgičnimi reeli in obsedenih s popkulturno arheologijo, več kot očitno nekaj premika. Navsezadnje gre le za učinkovito pop orožje, ki v poslušalce manipulativno vsaja prepričanje, da je bilo odraščanje na začetku tega tisočletja pravzaprav pravljično. Celo v tiste, ki smo dejansko živeli v tem času. »Ko smo bili mi mladi …«