Kršitev proste odločitve volivcev

Volitve (in referendumsko glasovanje) v Sloveniji, vsaj kar se tiče njihove najosnovnejše oblike – pravice svobodne odločitve, ali glasovati in za koga –, sodijo med vzornejše ureditve predstavniške demokracije. Država je ravno prav majhna, da ima vsak glas razmeroma veliko težo in da so hkrati možnosti zlorabe manjše kot v večjih sistemih. Le enkrat je bilo glasovanje razveljavljeno in se je moralo ponoviti, a to ni bilo zaradi neposrednih posegov v aktivno volilno pravico ali nepravilnosti pri preštevanju glasovnic, ampak ker je koalicija pod vodstvom dr. Mira Cerarja napačno uporabila javna sredstva za referendumsko kampanjo. Na nedavnem referendumu o pokojninah kulturnikov pa se je to spremenilo. Člani in simpatizerji SDS v volilnih odborih naj bi bili na dan glasovanja pregledovali volilne imenike, ugotavljali, kdo je že prišel na referendum in kdo ne, in potem pozivali k udeležbi tiste, ki se glasovanja še niso udeležili, pa bi se ga po mnenju stranke očitno morali. Pri tem se postavlja več vprašanj o pravici do proste odločitve volivcev in o tajnosti glasovanja, poraja se dvom o prej zapisani dogmi o poštenosti slovenskih ljudskih glasovanj. So bila pri tem storjena tudi kazniva dejanja zoper volilno pravico? Kdo naj zanje odgovarja? In kako naj se v prihodnje tovrstno početje prepreči?

O tem je na seji volilne komisije, ko je ta ugotavljala končni izid referendumskega glasovanja, spregovoril njen član Marjan Jarkovič, ki je bil vanjo imenovan na predlog Svobode, to delo pa je opravljal že tudi v preteklosti na predlog drugih političnih strank. Državna volilna komisija je namreč na dan glasovanja prejela prijavi dveh volivcev, ki sta zatrjevala, da so ju v času glasovanja člani SDS opozorili, da se še nista udeležila referenduma in naj to vendarle storita. »Sam sem potem poklical nekaj znancev, za katere vem, da so člani različnih volilnih odborov, in so mi vsi potrdili, da je bilo to, kot kaže, navodilo in da so predvsem pozno popoldne preverjali volilne imenike in klicali ljudi. Ne morem z gotovostjo trditi, a slišal sem, da naj bi bili tako klicali celo Pavla Ruparja, ki pozno popoldne tudi še ni oddal glasu,« pojasnjuje Jarkovič in dodaja, da je bil v preteklosti že kdaj kak tak primer, da pa se je »to početje zdaj preveč razpaslo«. Jarkovič: »Drago Zadergal, ki je že dolga leta član volilne komisije na predlog SDS, je tam razlagal, da to ni nikakršen problem in da se je to v preteklosti že dogajalo in da kako lahko kdo dokaže, da je to počela ravno SDS.« Jarkovič to vidi kot zlorabo osebnih podatkov, kot nezakonito početje: »Ne smeš uporabljati članov volilnih odborov za strankarske namene. Tam so zato, da skrbijo, da so volitve zakonite in da je neki demokratični nadzor nad tem procesom.«

Kdor je prebiral volilne imenike in pozival točno določene volivce na volišče, je »na drug nedovoljen način« zagotovo »vplival« na volivca, »da glasuje«.

Navodilo državne volilne komisije

V uradu informacijske pooblaščenke dr. Jelene Virant Burnik so prejeli »eno prijavo zaradi suma nezakonite uporabe telefonske številke posameznika za namene pošiljanja SMS-sporočila na volilni dan s pozivanjem h glasovanju na referendumu«. Prijavitelj je sicer pozneje prijavo umaknil, a informacijska pooblaščenka je ne glede na to uvedla inšpekcijski postopek po uradni dolžnosti, ker se osebni podatki skladno s temeljnim načelom varstva podatkov lahko obdelujejo »le za izrecne in zakonite namene, za katere so bili ti zbrani, in se ne smejo nadalje obdelovati na način, ki ni združljiv s temi nameni. Namen obdelave podatkov iz volilnih imenikov je omejen na izvedbo volitev, kar ne vključuje npr. tudi preverjanja, kdo še ni glasoval, in pozivanja teh ljudi h glasovanju.«

Na inšpektoratu za notranje zadeve pojasnjujejo, da niso prejeli nobene tovrstne prijave, »zato ni bilo potrebe po obravnavi takih primerov kot prekrškov ali naznanilih kaznivih dejanj«. Dodajajo pa, da ima glede domnevnih nepravilnosti predstavnikov volilnih odborov »pristojnost za nadzor in ukrepanje državna volilna komisija. Ta ima izrecno zakonsko pooblastilo za usklajevanje dela volilnih komisij volilnih enot in okrajnih volilnih komisij ter daje strokovna navodila v zvezi z izvajanjem volilne zakonodaje in nadzoruje njihovo delo.«

Verjetno prav zato državna volilna komisija prijav ni mogla prezreti. Direktor Igor Zorčič pojasnjuje, da so prejeli dve prijavi in prijavitelja pozvali, naj konkretizirata prijavo s podatkom, na katerem volišču naj bi se bila zloraba zgodila. To je storil le eden od njiju in »v volilnem okraju Žalec 2 smo potem od tamkajšnje volilne komisije zahtevali pojasnila. Dobili smo odgovor, da so pridobili izjave članov volilnih odborov in da ni bilo nobenih nepravilnosti.« Je pa državna volilna komisija do tega zavzela stališče, še pojasnjuje Zorčič: »Dogovorili smo se, da bomo v prihodnje, ko bomo pred glasovanjem izdali navodilo za delo okrajnih volilnih komisij, vanj izrecno zapisali to, kar bi moralo biti samoumevno, da se volilni imeniki uporabljajo le za zakoniti namen, ne za kaj drugega.«

Uradnih prijav tega početja je bilo torej le za vzorec. Kar je razumljivo, saj so pozive, naj se referenduma udeležijo (in glasujejo proti zakonu) prejeli posamezniki, ki jih SDS tako ali drugače šteje za »svoje«. Bodisi so člani, simpatizerji ali pa vsaj podporniki stranke, ki so v preteklosti že izkazali naklonjenost kateremu izmed njenih projektov, recimo s podpisom te ali kake druge referendumske pobude ali kaj podobnega. Prav zato, ker gre za specifično bazo, ki je tudi sicer ena najzvestejših, je težko pričakovati, da bi se ljudje množično obračali proti svoji intimni politični opciji, četudi je koga takšen poziv na volišče vznejevoljil.

Le prekršek ali tudi kaznivo dejanje?

Da gre za nezakonito početje, ni dvoma. Vprašanje pa je, kako nezakonito. Zagotovo gre za zlorabo osebnih podatkov in s tem povezane prekrške. Gre, pravno gledano, še za kaj več? Za katero izmed kaznivih dejanj zoper volilno pravico in volitve? Mogoči bi bili vsaj dve. Recimo kaznivo dejanje »kršitev tajnosti glasovanja«, za katero je določeno, da »kdor kakor koli prekrši tajnost glasovanja pri volitvah ali glasovanju«, se kaznuje z denarno kaznijo ali zaporom do pol leta. Če to dejanje stori uradna oseba – in član volilnega odbora v tem primeru to zagotovo je –, pa je predvidena kazen do dveh let zapora. Še posebej bi v tem primeru lahko šlo za kaznivo dejanje »kršitev proste odločitve volivcev«. Za tako dejanje se z zaporno kaznijo kaznuje, »kdor koga s silo, resno grožnjo, podkupovanjem, preslepitvijo ali na drug nedovoljen način prisili ali nanj vpliva, da pri volitvah ali glasovanju glasuje ali ne glasuje ali da ne glasuje veljavno ali da glasuje za ali proti določenemu predlogu«. Zdi se, kot da so izpolnjeni vsi pogoji. Kdor je prebiral volilne imenike in pozival točno določene volivce, ki še niso glasovali, na volišče, je »na drug nedovoljen način« zagotovo vsaj »vplival«, če že ne prisilil volivca, da »pri volitvah ali glasovanju glasuje«.

Dr. Samo Bardutzky s katedre za ustavno pravo na Pravni fakulteti v Ljubljani ne vidi nikakršnega dvoma, da gre za protipravno ravnanje, ni pa prepričan, da gre tudi za kaznivo dejanje. Pojasnjuje, da so na začetku naštete različice storitve kaznivega dejanja – sila, resna grožnja in preslepitev – »precej hude, tako da si težko predstavljam, da bi se dalo ’na drug nedovoljen način’ razlagati široko, tako da bi bilo zajeto tudi ravnanje, ki ste ga opisali. V kazenskem pravu je treba navadno slediti dokaj ozkim razlagam.« To je morda res, a hkrati določba »na drug nedovoljen način« govori zgolj o nedovoljenem načinu, nikjer ni določeno, da bi moralo iti za prej omenjenim »podoben«, »podobno hud« ali »podobno zavržen« način.

Predstojnik katedre za ustavno pravo na ljubljanski pravni fakulteti dr. Saša Zagorc pa pojasnjuje, da za takšne primere pravo ponuja tri različne oblike sankcij, volilno, prekrškovno in kazenskopravno. Volilna sankcija bi v takem primeru lahko bila razveljavitev glasovanja na posameznem volišču ali pa celo razveljavitev referenduma v celoti in njegova ponovitev, če bi bilo to ravnanje množično in bi lahko vplivalo na referendumski izid. Prekrškovna sankcija je mogoča po zakonu o varstvu osebnih podatkov, saj so podatki iz volilnih imenikov namenjeni točno določenemu namenu in nikakor temu, da se na podlagi teh podatkov izvaja volilna kampanja. Najhujša sankcija pa je kazenska.

Člani volilnih organov ne smejo vabiti h glasovanju – še zlasti, kadar tudi prisotnost na volišču vpliva na to, ali so izpolnjeni pogoji za uspeh referenduma ali ne.

Zagorc, ki je sicer prispeval komentar kazenskega zakonika prav v tem poglavju in tudi točno za to kaznivo dejanje, priznava, da »tedaj in sicer nisem nikoli niti pomislil na možnost, da bi člani volilnih odborov počeli kaj takega. Teoretično bi rekel, da inkriminacija kaznivega dejanja kršitve proste odločitve volivcev zajema tudi to stanje, ko volilni organ povabi nekoga na glasovanje s tem, da je preverjal, kdo je glasoval in kdo ni. Člani volilnih organov morajo biti nevtralni in ne smejo vabiti h glasovanju, še zlasti, ko tudi prisotnost na volišču vpliva na to, ali so izpolnjeni pogoji za uspeh referenduma ali ne.« Zagorc še dodaja, da je sicer kazniva vrednost takega ravnanja majhna. A le, ko govorimo o posamičnih primerih: »Če pa bi šlo za večjo skupino ljudi, ki bi to počela, če bi torej kdo sistematično pregledoval volilne imenike in vabil izbrane posameznike na volitve, bi to lahko bil tudi razlog za razveljavitev referenduma in je nekaj zavržnega že samo po sebi.«

Kdo so člani volilnih odborov

Zakaj je vse to pomembno? Če želimo to razumeti, potrebujemo najprej nekaj statističnih podatkov. Od osamosvojitve imamo v Sloveniji v povprečju referendum na leto, glede na pogostost državnozborskih, predsedniških, evropskih in lokalnih volitev pa v povprečju na leto tudi ene volitve. Povprečno dvoje glasovanj na leto torej. Tako lahko dvakrat na leto poteka preverjanje, kdo je glasoval, in s precejšnjo verjetnostjo tudi, za koga ali proti komu.

Kdo pa so člani volilnih odborov? Na letošnjem referendumu je skupaj to delo opravljalo več kot 19 tisoč ljudi. Dve tretjini skupnega stroška referenduma, ki je bil 6,7 milijona evrov, je bil prav strošek njihovih nadomestil. Posamezni član volilnega odbora (na enem volišču so skupaj štirje) je prejel dobrih 80 evrov neto. Predsednik in njegov namestnik pa slabih 100 evrov.

Med političnimi strankami, ki so prispevale dobro polovico odbornikov, jih je daleč največ »delegirala« SDS (3587), sledijo NSi (2144), SD (2094), Gibanje Svoboda (1776) in Levica (743). Če pogledamo z vidika parlamentarnih strank, jih je opozicija (5731) imela občutno več od koalicije (4613). A v resnici je tehtnica še precej bolj nagnjena v korist sedanje opozicije. Slabo polovico odbornikov prispevajo lokalne skupnosti, torej občine, večino teh pa »nadzirajo« SDS in nekaj drugih manjših strank z desnice prek »svojih« županov in občinskih svetov. Temu primeren je potem tudi svetovni nazor (ali celo strankarska pripadnost) članov volilnih odborov, ki jih predlagajo lokalne skupnosti.

Kdo so zares člani volilnih odborov? V manjših krajih in enako v večjih naseljih so to sorodniki, prijatelji in sosedje strankarskih veljakov, simpatizerji in člani strank – edinole kandidati sami, ki na posameznih volitvah kandidirajo, ne morejo sedeti v katerem izmed volilnih odborov. Dobršen ali pa kar prevladujoč del teh volilnih odborov ostaja vsa leta in desetletja enak, saj nekateri člani v njih vztrajajo skorajda vse življenje. Med seboj se večinoma že dobro poznajo in seveda drug z drugim komunicirajo, tudi o volitvah.

A tokrat ni šlo zgolj za povsem človeško komunikacijo med zdolgočasenimi člani volilnega odbora o tem, da iz nekega zaselka gorskih kmetij vedno glasuje prav vseh 17 volivcev, da sicer družbeno aktivnega Jožeta še nikdar ni bilo na volišče ali da iz družine Novakovih Marija zmeraj zamuja in glasuje zadnja. Šlo je za nekaj več. In kaže na to, da vsaj člani volilnih odborov iz SDS načrtno vpogledujejo v volilne imenike in vsaj za svoje ali svoje potencialne volivce preverjajo, ali so se udeležili posameznega glasovanja, recimo referenduma. Predvsem pri slednjih tako preverjajo, ali in kateri »njihovi« člani, simpatizerji in privrženci so jim zares zvesti in kateri ne. To pa lahko ima zelo pomembne posledice za vse, ki na referendumu niso glasovali (ker to pomeni, da zagotovo niso podprli SDS), ne le za volivce, ki jih stranka šteje za svoje. Predvsem je to lahko težava v manjših lokalnih okoljih – ta pa so v Sloveniji, kjer je kar 210 občin, v veliki večini.

V Sloveniji je okoli 3000 volišč, pravzaprav je v vsaki vasi ali malo večjem zaselku vsaj eno. V lokalnem okolju pa člani volilnega odbora osebno ali na videz poznajo vsakega volivca ali pa vsaj večino. In v volilnih imenikih je mogoče preveriti, kdo se je udeležil nekega glasovanja, recimo referenduma o pokojninah vrhunskih umetnikov, ter s tem izkazal zvestobo politični stranki, v tem primeru SDS. To lahko prinaša nekatere posledice tudi, če odmislimo vpliv na vsakokratno glasovanje.

Predvsem v lokalnem okolju, kjer res vsak vsakega pozna, člani odbora lahko te podatke »zbirajo« na sedežu lokalnega odbora posamezne stranke. Vzemimo, da večina v občinskem svetu, župan in torej tudi občinska uprava, prihaja iz SDS ali pa z njo vsaj simpatizira. Takšnih primerov na podeželju res ni malo. Ti občinski veljaki in funkcionarji imajo v rokah usodo splošnih javnih zadev in povsem konkretnih zadev konkretnih ljudi. Odločitev teh organov je lahko takšna ali drugačna – lahko je hitra in za posameznika ugodna, lahko pa je negativna ali pa zgolj počasna, lahko se izgubi v birokratskih in tudi sodnih mlinih. Govorimo o tem, ali je neko območje ali posamezna parcela zazidljiva ali ne, neka dostopna pot urejena ali ne, komunalna infrastruktura dostopna ali ne, izdano to ali ono soglasje občine ali ne in še na stotine temu podobnih, za posameznika zelo pomembnih vprašanj. Ti organi lahko posamezniku življenje olajšajo ali pa zagrenijo in pravzaprav nič ne more odtehtati tovrstnih krivic, tudi če morda po dolgih letih posameznik po pravni poti doseže priznanje, da so mu bile protizakonito kršene nekatere pravice v upravnih in drugih podobnih postopkih. Vse to pa je, v tem primeru vsaj za volivce, katerih naklonjenost SDS pričakuje, hud pritisk, da se volitev ali referenduma udeležijo, kadar politična stranka to želi. Ali pa da se ga ne, kadar si tega ne želi.