Ukradli so nam internet

Da so laži in manipulacije zavladale v javnosti, vemo že vsaj od leta 2016, ko so populistične internetne kampanje pripomogle k brexitu v Veliki Britaniji in prvi izvolitvi Donalda Trumpa v ZDA. Od tedaj se kljub ozaveščanju, razkrinkavanju, številnim kampanjam proti širjenju dezinformacij, opozorilom pred lažnimi informacijami ali teorijami zarot ter novim in novim poskusom regulacije družbenih omrežij ni kaj dosti spremenilo. Ta nova realnost je doslej najbolj koristila prav politični desnici. Morda je bil res Obama politik, ki je znal izkoristiti internet, na zadnjih volitvah v Nemčiji pa je presenetljivo njihovi Levici – Die Linke – uspelo s kampanjo na TikToku vstati od mrtvih. A statistike so jasne: v Nemčiji so na omrežju TikTok štirje od petih najbolj priljubljenih politikov člani skrajno desne Afd, v Italiji podobno, v Španiji velja njihova skrajno desna stranka VOX za kralja španskega političnega instagrama. In tako naprej. Ker je javnost vse bolj na teh socialnih mrežah, se zdi, da v številnih državah razmeroma normalna politika zmaguje le še s hudimi mobilizacijskimi napori.

Zadnji primer prihaja iz Romunije. Tam je v prvem krogu kasneje razveljavljenih predsedniških volitev zmagal Călin Georgescu, ki je trdil, da je bil pristanek človeka na Luni manipulacija, da so podnebne spremembe prevara, da pepsi vsebuje nanočipe, ki v vas vstopijo kot v prenosni računalnik, in da je Romunija država s prehodom v druge razsežnosti vesolja. Ko so bile volitve zaradi domnevnega vpliva Rusije razveljavljene, so si mnogi oddahnili, a ne za dolgo. Na ponovljenem glasovanju, ki se ga Georgescu ni smel udeležiti, se je s pomočjo družbenih omrežij v drugi krog prebil naslednji kandidat skrajne desnice, anticepilec George Simion, nekdanji nogometni huligan, ki mu politično ni škodilo, ko je eni od poslank javno zabrusil: »Posilil te bom, prasica.« Tudi v Sloveniji je podobno, da ne bo nesporazuma: Zmago Jelinčič ima na najbolj priljubljenem slovenskem družabnem omrežju (TikTok) s svojimi razpravami o črnski golazni večji doseg kot uveljavljeni slovenski mediji, kot sta N1 ali RTV Slovenija.

Zakaj je skrajna desnica v tem novem javnem okolju, na internetu, na družbenih omrežjih, precej uspešnejša, bolj propulzivna, viralna in slišana od normalnih politikov ali na primer levice? Ker imajo »prav«? V Romuniji so novinarji naredili test, ki ga sicer lahko ponovimo tudi v Sloveniji: v samo pol ure brskanja je algoritem TikTok omrežja novemu, neodločenemu uporabniku ponudil skoraj tri četrtine političnih posnetkov, ki so promovirali ali favorizirali skrajno desne poglede. V eni od romunskih nevladnih organizacij so nato naredili še korak naprej. Izmislili so si skrajno desnega, populističnega, a virtualnega kandidata z imenom Vasile Ion, ki je vsakemu volivcu ponujal dva kilograma zlata iz državnih rezerv. Da bi okoli njega aktivirali algoritme, so uporabili tri tisoč lažnih računov, ki so Iona v začetku všečkali ali ga komentirali. Posledično je omrežje lažnega kandidata ponudilo širši javnosti. V zgolj nekaj urah je njihov izmišljeni kandidat postal eden najpopularnejših romunskih politikov z nekaj milijoni ogledov.

Zakaj je skrajna desnica v tem novem javnem okolju, na spletu, na družbenih omrežjih precej uspešnejša, bolj propulzivna, viralna in slišana od normalnih politikov ali na primer levice? Ker imajo »prav«?

Podatkovni analitik Marko Plahuta, ki se je v Sloveniji ukvarjal predvsem z analizo Twitterja, je pri nas naletel na podoben vzorec. Za veliko večino objav na tem družbenem omrežju, pravi, je stalo majhno število uporabnikov, ki pa so bili večinoma simpatizerji desnih politik. In čeprav jih ni bilo skupaj veliko, je bil učinek enormen: »Na desnici so veliko bolj angažirani, so vsi bolj homogeno animirani za svojo stvar, levica ali pa vsi ostali pa so veliko bolj heterogena skupina, ki zato nima takšnega vpliva ali odmeva, ki je na socialnih omrežjih zgolj zaradi firbca in podobno. Desnica, ki je aktivna na družbenih omrežjih, ima plačljive račune. Kar recimo pomeni, da se na vse kriplje trudijo, da bi nadvladali na omrežju, na levem polu pa tega refleksa ni,« razlaga. Razlog za uspeh desnice na spletu ni nekakšna »klet«, iz katere organizirano na omrežjih objavljajo plačanci, odgovor je lahko veliko banalnejši: desnica ima večji algoritmični odmev, ker je bolj homogena in ideološko manj razcepljena. Ideološko pa je manj razcepljena, meni Plahuta, ker jih združuje in enoti en sam imenovalec. In to je kapital.

Sla po dobičku je namreč zgolj na videz politično nevtralna. Na primer: v Sloveniji imamo veliko spletnih strani, tipa Pokukaj.si ali Klip.si, katerih lastniki trdijo, da so njihovi vzgibi izključno gmotne narave in da so ideološko nevtralni. Tudi zares je na takšnih straneh objavljenih veliko banalnih, klikabilnih zgodb o mačkah, o tem, kako se pravilno lupi kivi, in podobno. A ko se ponudi priložnost še večjega zaslužka, so prav v nekaterih politično razgretih trenutkih, pred leti med begunsko krizo, takšni portali ravnali precej predvidljivo. V imenu klikov so objavljali točno določene vsebine: Na Pokukaj.si smo lahko na primer gledali video tipa »resnica o beguncih, ki mečejo proč hrano«, na Klip.si pa posnetke, kot so: »Kaj pravi Zmago Jelinčič Plemeniti o beguncih iz Sirije«, »Dvoboj slovenskih policistov na mejnem prehodu z begunci iz Sirije« in posnetke beguncev s podnapisom: »Ti posnetki pričajo o tem, da begunci iz Sirije v Evropo niso prišli iskat miru …«

Razlog za premoč desničarske ali populistične ideologije na spletu je očiten: provokativna desna vsebina generira več interakcij, zato jo algoritmi rangirajo višje. Desni narativi, na primer antiimigrantski videi, teorije zarot, čustveni slogani, izzovejo močnejše odzive, kar vse poveča njihovo viralnost in s tem profitabilnost. Algoritmi sami po sebi nimajo ideološke agende, toda ker nagrajujejo angažiranost, ne razlikujejo med pozitivno in negativno pozornostjo. Kar kaže, da je sama infrastruktura platform – nastavljena za maksimiranje pozornosti – postala nehoteni zaveznik radikalnih in polarizirajočih sporočil, ki so jedro nove desničarske propagande. To smo že ničkolikokrat videli tudi v Sloveniji: naj se normalni del politike še toliko trudi – Robert Golob s svojimi objavami na spletu in vladni urad za komuniciranje s svojimi podkasti, v katerih razlaga reforme in ukrepe –, populisti zmorejo z veliko manjšim vložkom doseči veliko večji učinek.

Devetindvajsetletna Zala Tomašič, ki je bila nedavno izvoljena v evropski parlament na listi SDS, sicer hčerka Borisa Tomašiča, direktorja Nova24TV, je aprila lani na TikToku delila podatek, da je »naša vlada zapravila več kot 5 milijonov evrov za pice migrantov«. In pripomnila: »Sem gre naš davkoplačevalski denar. Za približno isti denar so v Komendi zgradili 68 novih postelj za starostnike. To so prioritete naše vlade. Je to normalno?« Šlo je za lažno informacijo, sprva objavljeno na Nova24TV, ki so jo ovrgli v vladnem uradu za oskrbo in integracijo migrantov. Šlo naj bi namreč za okvirni sporazum, sklenjen z gostilno iz okolice, za izvajanje celodnevne oskrbe s prehrano migrantov v azilnem domu in nastanitvenem centru Logatec, pri čemer je ta obsegal pripravo, dostavo in razdelitev obrokov hrane. A Nova24TV prispevka z naslovom So slovenski davkoplačevalci migrantom plačali za 5 milijonov evrov pic ni odstranila, niti ni njenega najpopularnejšega posnetka, ki ima doslej več kot 137 tisoč ogledov, odstranila Zala Tomašič. Za primerjavo: najviralnejši posnetek, ki ga je na Tik Toku objavil Robert Golob, ima 90 tisoč ogledov.

Desnica ima večji algoritmični odmev, ker je bolj homogena in ideološko manj razcepljena. Ideološko pa je manj razcepljena, ker jih združuje in enoti en sam imenovalec. In to je kapital.

Do kakšnih bizarnih razsežnosti lahko v teh novih razmerah zrastejo sfabricirane informacije, priča še en primer iz lanskega leta, ko so si v SDS izmislili zgodbo o tem, kako namerava država v okolici Slovenskih Konjic nastaniti migrante. Zgodbo je sprva na omrežju X zapisal Peter Šart, na zadnjih lokalnih volitvah kandidat SDS za svetnika v občini Mozirje, in čeprav sta informacijo policija in notranje ministrstvo večkrat zanikala, se je ta s pomočjo političnega kurjenja razširila kot požar. Na Facebooku je kmalu nastala skupina »Konjičani odločno proti nastanitvi ilegalnih migrantov«, Bojan Podkrajšek, poslanec SDS, je nato notranjemu ministru v državnem zboru postavil poslansko vprašanje na to temo, in čeprav so na policiji ponovno vse zanikali, je skupina svetnikov SDS,  s prvopodpisanim Podkrajškom na čelu, sklicala izredno sejo o »problematiki nastanitve nezakonitih migrantov na območju Občine Slovenske Konjice«, pri čemer se je sklicevala na zapise na družbenih omrežjih. Tako so v SDS naredili problem iz dogodka, za katerega so vedeli, da ni obstajal.

SDS ni desna ali skrajno desna stranka zaradi neke ideologije, skrajno desna je v smislu, da je bolj podobna podjetju, ki poskuša ne glede na svoja deklarirana prepričanja in ne glede na metode maksimizirati učinke, pridobiti čim več »konzumentov«, to je podpornikov ali volivcev. Njihovo politično delovanje je bolj podobno marketingu kot širjenju svetovnega nazora in ta metoda se lepo ujema z divjim zahodom na internetu. Ta populistična metoda sicer ni nič novega. O dovzetnosti za laži so intelektualci razmišljali po drugi svetovni vojni, ko so v Nemčiji izumili politično propagando: »Ker lažnivec svobodno oblikuje ’dejstva’ tako, da so uporabna za ustvarjanje dobička ali zadovoljstva ali pa so zgolj v skladu s pričakovanji njegovega občinstva, ima več možnosti, da je prepričljiv, kot tisti, ki govori resnico ... Njegovo poročanje bo videti tako rekoč bolj logično, ker je iz njega dobrodušno izginil element nepričakovanosti – ena bistvenih značilnosti vsakega dogajanja,« je leta 1971 v knjigi z naslovom Laž v politiki o viralnosti neresnic napisala filozofinja Hannah Arendt.

Vprašanje je sicer bilo, zakaj laž, ki je tako simpatična, na koncu vendarle ne zmaga? Laž v politiki je nekoliko razumljiva, laž je v politiki vedno bila, če želijo politiki svet spreminjati, morajo ponuditi neresnično vizijo, je razmišljala Arendtova. Povsem drugačna pa je naloga preostalih področij, recimo znanosti ali kulture, kar so večinoma dejavnosti, ki držijo politiki ogledalo, da ta ne izgubi kompasa. A zdaj se spremembe dogajajo tudi na teh področjih. V ZDA nismo le priča napadom na akademike, k skrajni desnici se pomikata celo zabava in humor. Ameriška nevladna organizacija Media Matters, ki od leta 2004 spremlja dezinformacije v ameriških medijih – leta 2023 so na primer objavili analizo, v kateri so pokazali, da so se na omrežju X oglasi velikih podjetij, kot sta Apple in Disney, pojavljali ob vsebinah s pronacističnimi sporočili, kar je povzročilo umik oglaševanja teh podjetij s platforme – je minuli mesec objavila raziskavo o razširjenosti skrajno desnih stališč v ameriški pop kulturi. V organizaciji so analizirali 320 v ZDA najpopularnejših spletnih oddaj. Zbrali so podatke o sledilcih, naročnikih in gledanosti prek različnih platform, kot so YouTube, Spotify, Rumble, Twitch. In kaj so ugotovili?

Od 320 oddaj s skupaj 585 milijoni sledilcev je bilo 191 bolj desno usmerjenih in 129 bolj levo usmerjenih, a večina občinstva naj bi bila na desni strani. Kar 480 milijonov sledilcev je sledilo desnim oddajam ali petkrat več kot levim. Pri čemer je devet najpopularnejših med desetimi pripadalo desničarjem. V teh primerih gre za precej morbiden tip zabave. Leta 2022 je Joe Rogan, voditelj šova The Joe Rogan Experience, ki ga v omenjeni organizaciji uvrščajo na vrh novih desno usmerjenih zabavnih šovov, razpravljal o likvidaciji brezdomcev. Problematika pogovora je bil nov ukrep v Los Angelesu, kjer so zaščitili lastnino brezdomcev. Nad tem je bil zgrožen: Če brezdomcu nekaj ukradeš, greš v zapor. »Neverjetno, ampak ne bodo pa te aretirali če koga ustreliš? Morda lahko greš ustrelit brezdomce,« se je vprašal.

Na tej stopnji sicer v Sloveniji še nismo, a smo na dobri poti: ena najbolj gledanih pogovornih oddaj v Sloveniji ni produkt uredništev na RTV ali POP TV, to je danes podkast Klemna Selakoviča, spletnega vplivneža, tudi pisca knjig za duhovno rast, ki je prav zato, ker sogovornikom ne postavlja ali ne zmore postavljati kritičnih vprašanj, postal priljubljen medij za širjenje alternativnih teorij. Na primer razpredanj Janeza Janše, ki je pri njem sodeloval v dvournem samogovoru o stanju medijev v Sloveniji, pa samooklicanega psihoanalitika Romana Vodeba in njegovih seksualnih razlag delovanja moških in žensk, ali pa bančnika Blaža Brodnjaka iz NLB, ki je lahko v njegovi oddaji na široko razpravljal – ne o previsokih obrestnih merah, ki jih ima NLB, ali pa Brodnjakovi astronomski plači –, ampak o njegovih predlogih zdravstvene reforme. Pristop je očitno zanimiv, njegov podkast ima že več kot 50 tisoč naročnikov in skupaj štiri milijone ogledov.

Splet tako očitno postaja vse manj prostor kritike in vse bolj prostor statusa quo in tradicije ter zatohlosti, kraj, ki je vse bolj rezerviran za konservativno politiko, za reciklažo in tudi za populizme in manipulacije. Tudi nov razmah narodnozabavne glasbe na slovenskem internetu – kanal Folx Slovenija ima na kanalu YouTube že več kot 110.000 naročnikov – spada v to kategorijo popularizacije tradicionalnih vrednot. In ta trend, ki je posledica komercializacije klikov – ocenjujejo strokovnjaki –, se bo na spletu zgolj še nadaljeval. Če je po nekaterih ocenah že zdaj približno polovica vseh vsebin na družbenih omrežjih generirana avtomatsko, prek lažnih profilov in računalniških botov, bi lahko po oceni Europola že do konca prihodnjega leta 90 odstotkov vseh spletnih vsebin nastalo s pomočjo umetne inteligence, kar pomeni, da bo vedno težje prepoznati pristne vsebine med poplavo umetno ustvarjenih.

Splet tako očitno postaja vse manj prostor kritike in vse bolj prostor statusa quo in tradicije ter zatohlosti, kraj, ki je vse bolj rezerviran za konservativno politiko, za reciklažo in tudi za populizme in manipulacije.

Ta teden je na primer tudi poslanka Levice Tatjana Greif na Facebooku poobjavila že večkrat zanikano in ovrženo informacijo, da je bil dedek predsednice evropske komisije Ursule von der Leyen nacist in da je bil obsojen zaradi zločinov proti človeštvu. Pod zapisom Tatjane Greif so to »resnico« potrdili še bivša poslanka Levice Violeta Tomić, antropologinja Renata Šribar in seveda skupaj z njimi še Zmago Jelinčič z besedami: »Ti podatki so znani že dolgo časa, še ko je bila von der Leyen še ministrica za obrambo ZRN. Pa ni samo ona iz naci podmladka.« Še bolj strašljivo pri tem je, da nihče od sodelujočih o objavljenem zapisu ni podvomil, pa čeprav velja za eno najbolj znanih lažnih novic, ki jo je doslej razkrinkal Reutersov servis preverjanja dejstev, servis AFP za preverjanje dejstev, Euronewsov oddelek preverjanja dejstev in nemška organizacija Correctiv, ki se s tem ukvarja, pa InvestigateBel in bruseljski DisinfoLab in seveda jo je javno zavrnila tudi evropska komisija. V mednarodni bazi IFCN (International Fact-Checking Network) se vodi kot ena najbolj znanih ponavljajočih se dezinformacij. Če se niti dobro informirani poslanci ne zmorejo več ubraniti pred manipulacijam, kako lahko to pričakujemo od slehernika?

Laži in dezinformacije so že po definiciji veliko bolj viralne, a imajo neki očiten primanjkljaj. Lažnivec, je poudarila Arendtova v prej omenjeni knjigi, mora resnico zelo dobro poznati, da laže. Problem pa je, ko postane laž prevladujoča, organizirana oblika politike. Največja nevarnost laganja v politiki je v tem, da začnemo še sami verjeti svojim lažem. Fanatizem vodstva SDS to zelo lepo kaže, ali pa to kažejo izjave in dejanja ameriškega predsednika Trumpa. Ta teden je tako Trump delil objavo, v kateri piše, da je Joe Biden umrl leta 2020, nato pa je bil zamenjan s kloni, dvojniki in robotsko konstruiranimi brezdušnimi bitji … A to je znana past, v katero so se v preteklosti ujeli številni populisti in diktatorji, ki so sprva odstranili svoje kritične svetovalce, nato opozicijo in potem še vse preostale nasprotnike zunaj politike: znanstvenike, kulturnike, humoriste. Je že res, da jih je to na koncu pogubilo, a je bil izstavljeni račun zelo visok. In v primerjavi z letom 1939 danes tudi dobro vemo, kam manipulacije, dezinformacije in populizmi vodijo.

V večini EU držav ne pričakujejo, da se bo ta problem rešil sam od sebe, na primer z močjo kritičnega razmišljanja ali ljudske samoregulacije, zaradi česar se proti najbolj drznim manipulacijam aktivno borijo. Številne države imajo ustanovljene posebne oddelke za odkrivanje najhujših dezinformacij, kjer s spletnimi orodji spremljajo objave na družbenih medijih in na spletu. Angleška vladna služba za informiranje od leta 2019 zaposluje več kot 500 zaposlenih, ki delujejo izključno v boju proti dezinformacijam, znotraj EU ima na tem področju najbolj razvite institucije Francija. Njihova agencija Viginum se lahko pohvali z več uspešnimi akcijami, v katerih so sicer odkrili predvsem ruske poskuse dezinformacij. Februarja lani so razkrili mrežo 193 spletnih strani, ki so bile zasnovane tako, da so posnemale francoske medijske portale in prek njih širile proruska sporočila. Znotraj Francije pa ima francoska agencija za komunikacijska omrežja, z imenom Arcom, direktorat za spletne platforme, kjer deluje tudi observatorij za sovražni govor. Ta ima moč zapovedovanja pravil, ki jim morajo slediti družbena omrežja, lahko pa jih tudi kaznuje z globo do 20 milijonov evrov. Znana je še poljska agencija NASK, pa švedska agencija za psihološko obrambo MPF in tako naprej.

V Sloveniji na najočitnejše dezinformacijske kampanje za zdaj opozarja vladni urad za komuniciranje (UKOM) na svoji spletni strani. Njihov zadnji primer je z umetno inteligenco narejena manipulativna spletna stran slovenia. news-pravda.com, na kateri so objavljene lažnive informacije v korist Rusije – v vladnem Ukomu se že od lanske jeseni z dopisi na ministrstvo za digitalno preobrazbo in policijo trudijo, da bi to »hibridno grožnjo« umaknili, a brez uspeha. Domnevno za to v Sloveniji v času miru nimamo pravne podlage. V Ukomu so v zadnjih mesecih javnost opozorili tudi na več spletnih strani, registriranih v Afriki, ki na prvi pogled delujejo kot običajne novičarske strani, a kot vaba za klike objavljajo neresnične politične zgodbe iz Slovenije. Nekatere od objavljenih novic so sicer že na prvi pogled lažne – na primer, da je Golob ukazal rušenje predsedniške rezidence –, mnoge druge pa ne. Na primer, da se je Janez Janša odločil kandidirati za predsednika republike, da je zaradi nekega škodljivca ogrožena državna oskrba s hrano, ali pa plačana informacija, oblikovana kot naslovnica Slovenskih novic, da je Roberta Goloba aretirala policija. Lani decembra se je na omrežju X razširil video z zavajajočimi informacijami, namenjenimi migrantom, o enostavnih pogojih za vstop v Slovenijo.

Sicer pa se proti širjenju dezinformacij v Sloveniji nihče ne bori organizirano. Ne obstaja nobena skupina strokovnjakov ali institucija, ki bi dajala vladi priporočila, ki bi od ponudnikov storitev zahtevala spoštovanje pravil, ki bi snovala politike in ukrepe. V kabinetu predsednika vlade deluje delovna skupina za spremljanje dezinformacij, a v njej večinoma obravnavajo zadeve, ki jih v Slovenijo pošiljajo tuje službe. Na ministrstvu za obrambo, kjer so pristojni za hibridne grožnje, še vedno ni oddelka, ki bi v slogu francoskega Viginuma s posebnimi orodji spremljal slovenski internet in družbena omrežja. Načrt sicer že nekaj časa obstaja, a je tajne narave, so nam odgovorili z ministrstva. In potem imamo tudi AKOS, agencijo za komunikacijska omrežja in storitve, ki je v skladu z novimi evropskimi pravili, to sta od lani veljavni akt o digitalnih storitvah in akt o svobodi medijev, ki bo začel veljati avgusta letos, pridobil nove pristojnosti na področju spletnih platform.

Naj se normalni del politike še toliko trudi – Robert Golob s svojimi objavami na spletu in vladni urad za komuniciranje s svojimi podkasti, v katerih razlaga reforme in ukrepe –, populisti zmorejo z veliko manjšim vložkom doseči veliko večji učinek.

AKOS je na podlagi akta o digitalnih storitvah na primer pristojen tudi za pritožbe uporabnikov. Če je sedež ponudnika v drugi državi EU, na primer TikTok, Facebook in podobni, agencija takšno pritožbo posreduje pristojnemu koordinatorju, pri velikih spletnih platformah večinoma na Irsko. Do danes so bile tako irskemu koordinatorju posredovane tri pritožbe slovenskih uporabnikov, toda odgovorov še niso prejeli, so nam sporočili. A pritožbe niso predvidene glede vprašanj, ali je spletna platforma upravičeno posegla v vsebine svojih uporabnikov, temveč ali je platforma pri tem ravnala skladno z evropskim aktom, denimo, ali je platforma v tovrstnih primerih uporabniku ustrezno obrazložila svoj poseg in mu omogočila, da pri njej vloži pritožbo zoper njeno odločitev. Na drugi strani akt o svobodi medijev za vsebine, ki jih na spletnih platformah objavljajo mediji, prinaša dodatne varovalke, predvsem predhodno opozorilo o morebitnih posegih s strani platform. Podobno kot pri Aktu o digitalnih storitvah bo tudi v tem primeru pristojnost nad največjimi spletnimi platformami v rokah države, kjer ima njihov ponudnik sedež. Torej Irske.

In je tudi vprašanje, kako učinkoviti bodo ti mehanizmi v prihodnosti. Lani se je kar nekaj slovenskih medijev pritožilo Akosu, ker ponudniki spletnih storitev, na primer Facebook, cenzurirajo njihove do Izraela kritične vsebine, a je Facebook pritožbe elegantno zavrnil s pojasnilom, da gre v teh primerih za njihove suverene poslovne odločitve. Od avgusta bodo na družbenih omrežjih mediji v skladu z evropskim aktom o svobodi medijev sicer uživali poseben status, a bo v praksi to pomenilo zgolj, da na primer Facebook objav medijev ne bo mogel umakniti takoj, ampak po 24 urah in na podlagi predhodnega sporočila. Tako na koncu dobimo vtis, da smo v Sloveniji že obupali nad urejanjem novega digitalnega javnega prostora: nimamo načrtov, kako z digitalnim davkom pravičneje obdavčiti nove digitalne platforme, dopuščamo jim, da še naprej služijo denar s širjenjem laži in manipulacij, saj smo za ta boj domnevno premajhni. Vse to pa je in bo vplivalo na domačo politiko in družbo. Širi se vera v alternativne resnice – zadnja raziskava Slovensko javno mnenje je pokazala, da se je v zadnjih štirih letih v Sloveniji razširil podnebni skepticizem – in raste popularnost skrajnih politikov.