Kaj tiči v ozadju odpovedi delovnega razmerja Frideriku Klampferju?

Filozofu Frideriku Klampferju, donedavnega predavatelju na mariborski Filozofski fakulteti, je bila marca vročena odpoved delovnega razmerja. Formalno naj bi bil za to kriv birokratski zaplet – potekla mu je habilitacija v naziv izrednega profesorja, vlogo zanjo pa je, ob zagotovilih, da s tem ne bo težav, oddal precej pozneje, kot narekujejo pravila. Dober delodajalec bi v tem primeru najbrž poskrbel, da zagato reši ... Vendar kafkovski proces, ki je sledil in še poteka, Klampferju, tudi glasnemu kritiku dekana Darka Friša, daje misliti, da vodstvu fakultete ni bilo nikoli do tega.

Zdaj mu teče odpovedni rok, uradno bo na fakulteti zaposlen do julija. »Nato pristanem na zavodu za zaposlovanje,« je povedal. Pripadati bi mu morala še visoka odpravnina. »Trenutno delam v knjižnici, kamor so me prerazporedili in kjer seveda ne morem nič pametnega početi, ker za to nisem usposobljen.« Še zmeraj bi lahko denimo recenziral in pisal članke, pripravljal konference, če že ne sme predavati. »To mi daje vedeti, da vodstvu ni v interesu, da bi kariero naprej gradil kot predavatelj in raziskovalec, temveč je šel njegov premislek v smer, kako poskrbeti, da bom to vmesno obdobje čim manj moteč.«

V proces zoper njega se je nazadnje vmešal rektorat mariborske univerze. Filozof je namreč 17. marca oddal popolno vlogo za habilitacijo, a je ta za pet tednov poniknila v predal. Zaplet naj bi bil nastal zaradi domnevnih nepravilnosti v postopku, kot je med pregledom ugotovil rektor Zdravko Kačič. Kaj to dejansko pomeni? »Namesto da bi me izvolili (ali pa ne) na junijski seji, bo moja vloga prišla na vrsto pri pristojnih organih šele septembra,« je pojasnil Klampfer. Stvar se zdi sumljivo prikladna. »S tem se mi je ’de facto’ onemogočilo, da bi dobil naziv pred iztekom odpovednega roka.«

Ker ni šlo drugače, išče pravico po sodni poti. Univerzi je bila predlagana mediacija, a se zanjo v rektoratu niso odločili. Kot so pojasnili za Večer, ker je stanje nespremenjeno in delavec ne izpolnjuje pogojev za zasedbo delovnega mesta. Zanikali so tudi, da naj bi bili načrtno zadrževali njegovo vlogo za habilitacijo.

Podporo so mu doslej izrekli številni študentje in sodelavci, sindikat, s pismom podpore so se odzvali v Slovenskem filozofskem društvu, na Klampferjevem oddelku in oddelku za filozofijo ljubljanske Filozofske fakultete ... Njegova odpoved pa je sprožila tudi razprave o smiselnosti zbiranja točk z objavami na način, kot ga narekujejo pogoji za habilitacijo v naziv – o logiki »objavljaj ali umri«, kot je to poimenoval filozof in Klampferjev sodelavec Boris Vezjak.

»Predavatelj, če rečem z Aristotelom, postaja boljši predavatelj z dejavnostjo predavanja, ne pa z dejavnostjo objavljanja znanstvenih člankov. Tega bi se univerze morale zavedati, ko pride do primerov, kot je Klampferjev,« je o tem razmišljal Tadej Troha, predstojnik Filozofskega inštituta ZRC SAZU. Je Klampfer zato, ker v zadnjih petih letih ni dovolj objavljal, že popolnoma neprimeren za univerzitetnega predavatelja? Je to razlog, da se mu oddelek, ki kadrovsko že tako ali tako ni v najoptimalnejšem stanju, preprosto odreče? »Odgovor je zame očiten: seveda ne. Univerza je, jasno, avtonomna, a z avtonomijo pride tudi večja odgovornost – do študentov, do javnosti in do prihodnosti vede. Odpoved je v taki situaciji izrazito nesorazmeren in kratkoviden ukrep. Ni čudno, da dobimo vtis, da so v igri še drugi motivi.«