Grega Repovž

13. 6. 2025  |  Mladina 24  |  Uvodnik

Uvodnik / Čas je!

»Ljudje pogosto mislijo, da aktivizem pomeni le protest, obrambo ali kritiko. In seveda smo desetletja porabili za to, da smo začrtali vse, kar je narobe. Vemo, kaj je narobe. Ne vemo pa, kako to popraviti. To je tisto, kar me zdaj zanima – majhna, smiselna popravila našega družbenega tkiva.«
— Chus Martínez, filozofinja in umetnostna zgodovinarka, kuratorka 36. grafičnega bienala Ljubljana

Nismo si mislili, da bo Greti Thunberg spet uspelo pognati Evropejce na ulice mest in prestolnic. Protesti se dogajajo že ves teden, ta konec tedna pa evropskega »Ne genocidu« ne bo mogel nihče več ignorirati. Evropa je postala besna – zato ker smo zagledali drobno lučko na koncu tunela. In kako je to naredila Greta Thunberg: z majhno, a zelo smiselno akcijo. Pokazala je, da je mogoče narediti razpoko, da je mogoče ustavljati Izrael.

Greta Thunberg ni bila sama. Na jadrnici Madleen organizacije Freedom Flotilla Coalition je bilo 12 ljudi iz Francije (Baptiste Andre, Omar Faiad, evropska poslanka Rima Hassan, Pascal Maurieras, Yanis Mhamdi, Reva Viard), Nemčije (Yasemin Acar), Nizozemske (Marco Van Rennes), Španije (Sergio Toribio), Švedske (Greta Thunberg), Brazilije (Thiago Avila) in Turčije (Şuayb Ordu). Ta pisana družba je dejansko predstavljala svoje države. V Izraelu so to začutili. Vedeli so, da se nanje ne morejo nasilno odzvati. Vedeli so, da jih gleda ves svet. Benjamin Netanjahu je začutil, da ga je mlada Greta Thunberg s prijatelji spravila v past – in karkoli je naredil, je bilo nemogoče propagandno obrniti v prid Izraela. Majhna, smiselna akcija.

Greta Thunberg ni sama. Ta teden je slovenska pobuda MyVoiceMyChoice, ki jo upravlja Inštitut 8. marec, njeno prvo ime pa je Nika Kovač, na ravni celotne Evrope začela zbirati podpise, s katerimi želi pritisniti na Evropsko unijo, da suspendira trgovinski sporazum z Izraelom. Inštitut 8. marec ni edini, ki je ob napovedi odplutja jadrnice Madleen začutil, da je to prelomni trenutek, ko vsak droben in večji pritisk šteje, da se zlomi podpora Izraelu. Ker za to gre: Izrael genocid izvaja le zato, ker nobena država ne izvede nobenih sankcij zoper njega. Ker lahko še vedno normalno posluje. Ker lahko Izraelci še vedno normalno potujejo. Ta teden je v severni Afriki sprva majhna pobuda Globalni marš v Gazo nenadoma prerasla v največji mirovni pohod proti Rafi. V Kairo z vsega sveta prihajajo aktivisti, zdravniki, odvetniki, člani človekoljubnih organizacij. Po evropskih mestih so razglasili največje proteste doslej – v prestolnici Evrope bodo ljudje v rdečih majicah izrisali črto, ki je ne dovolijo prestopiti, protesti pa potekajo vsak dan. Zelo veliki protesti potekajo tudi v Izraelu, na ulicah Tel Aviva že nekaj dni lahko opazujemo ulične spopade s protestniki, ki lastno državo obtožujejo genocida nad Palestinci. Dejansko so Izraelci in tudi Judje, ki verjamejo v človekove pravice, v grozljivi stiski. In zelo veliko jih je, ki so prav tako nemočni kot mi vsi.

Kot pravi Chus Martínez: za majhne in smiselne akcije gre. Torej te, ki jih lahko izvede vsak izmed nas, ki nimamo moči Grete Thunberg ali Nike Kovač. Vsak izmed nas lahko napiše grafit. In vsak lahko na družbenih omrežjih objavi svojo izjavo. Vsak lahko. Kot pravi Dejan Pušenjak v članku o jadrnici Madleen: Dvanajst ljudi je 95 let po Gandhijevem pohodu za sol izpričalo, da je z odlično domišljeno akcijo mogoče zaustaviti celo Izrael. A nas je desetine milijonov, ki mislimo enako, ki hočemo, da se genocid nemudoma neha, ki imamo dovolj ubijanja. Vsak izmed nas lahko prispeva majhno dejanje – skupno pa bo ogromno, kolosalno. Ne moremo se delati, da genocida ni, niti da nimamo nobene moči – imamo jo. Vsak shod je priložnost. Vsako družbeno omrežje je priložnost. Pritisk na politike in podjetja lahko ustavi ta genocid – prav zato, ker živimo v kapitalizmu in parlamentarnih demokracijah. Prestrašiti moramo politike v lastnih državah in v Evropski uniji. Spraviti jih moramo v kot.

Ta genocid poteka v našem imenu, zato je pomemben glas vsakega izmed nas. Zahtevamo, da se takoj uvedejo sankcije zoper Izrael. Zahtevamo, da se takoj ustavijo letalski poleti med Slovenijo in Izraelom. Zahtevamo takojšnje prenehanje sodelovanja na vseh področjih med Slovenijo in Izraelom. Dovolj je. A stvari so se dejansko že premaknile z mrtve točke. S tem, ko je predsednica republike Slovenije Nataša Pirc Musar jasno povedala, da v Izraelu poteka genocid, je namreč naredila prvi korak. Drugega je naredila vladajoča koalicija, ko ji je prikimala in jo podprla. Ko politika ugotovi, da se nekje dogaja genocid, se je po konvenciji Združenih narodov iz leta 1948 obvezana odzvati. Še več: kot v tokratni Mladini natančno popisuje Borut Mekina, je meddržavno sodišče v sodbi »Bosna in Hercegovina proti Srbiji« že leta 2007 zapisalo, da dolžnost preprečiti genocid nastopi, ko se država zave ali bi se morala zavedati resnega tveganja, da bo do genocida prišlo: »Takrat mora uporabiti vsa razumno razpoložljiva sredstva, ki so ji na voljo, v mejah mednarodnega prava, da to prepreči.« S tem, ko so politiki slovenske vlade prikimali mnenju predsednice republike, je prišel trenutek, ko je njihova dolžnost preprečiti genocid. To je zdaj formalna obveza. Rekli ste, da veste, torej ste dolžni ukrepati.

Ne le za politike, ampak tudi za nas slehernike. Nas, ki hočemo, da »Nikoli več« velja in da velja povsod. Vsaka gesta, vsak korak, vsak klik in vsaka napisana beseda ali slika – vse šteje.