Little Simz: Lotus

+ + +

Little Simz je gradila konsistentno in potrpežljivo. Prvenec je izdala pred okroglim desetletjem, prej in potem nespregledljivo nizala vse razpoložljive formate – mikstejpe, kratko-, srednje- in dolgometražce. A pravo prelomnico pomeni njen četrti, ambiciozen in baročno orkestralen album Sometimes I Might Be Introvert (2021), ki zaradi kompaktne žanrske pestrosti, zbranega maksimalizma in samozavestnega rapovskega jezika pomeni začetek nekakšnega »zrelega obdobja«. Pobral je kar nekaj nagrad (tudi prestižno mercury), mladi londonski raperki pa je z njim uspel dokončni komercialni preboj in skok na vrhove britanskih lestvic. Nadaljevanje No Thank You, ki je prišlo leto kasneje, je Simz le še potrdilo kot eno glavnih zastopnic londonske glasbene renesanse, ki se v zadnji petletki z močnim tokom preliva in meandrira med obrazci jazza, novega soula in rapa.

A šesti album je spet prelomnica. Sicer drugačna. Prvič, s ploščo Lotus rimometalka prekinja dolgoletno (in nadvse uspešno) sodelovanje s producentom Inflojem, ki ga je pred kratkim tožila, ker ji ni vrnil zajetnega posojila. V delu so bili že štirje novi skupni projekti, ki pa jih je zaradi spora vrgla v smeti. Da ji izjemni studijski mojster denarcev ni vrnil, verjetno ni stvar grabežljivosti. Sklepamo lahko, da zato, ker je njegov paradni projekt SAULT finančno izjemno potraten (z enkratnim megalomanskim hepeningom so pred približno letom bojda načrtno zarili v milijonske minuse).

A nazaj k plošči Lotus. Drugi razlog prelomnosti je, da je imela Simz pred snemanjem prvič resno zagato. Ni vedela, o čem sploh hoče govoriti, kaj naj bi bila glavna tema ali rdeča nit albuma. Praznino je preprosto zapolnila s preprostostjo. Ploščo je zastavila prostodušno, tematsko introspektivno, zvočno relativno enostavno, precej organsko, bendovsko in na trenutke čisto akustično, nevarnost suhoparnosti pa rešila pragmatično. K sodelovanju je namreč povabila zajetno druščino imen raznih robov krajine popa – Michaela Kiwanuko, Obongjayarja, Mosesa Sumne ya, Y ukimi Nagano, Sampho … Lotus se torej od zadnjih založniških korakov precej razlikuje – zvočno je precej manj obtežen, čeprav ne manjka godalno orkestralnih pasov. A ne manjka niti povsem zračnih komadov (s kakšno lahkotno pesmico odveč) z akustično kitaro v ospredju, oblazinjeno le s klavirsko spremljavo.

Simz se z novim albumom ponovno izkaže kot ena najbolj karizmatičnih, prizemljenih, tehnično prepričljivih raperk britanskega miljeja, ki pa se nikakor ne zna do konca otresti občasnih navdihujoče motivacijskih puhlic.