Reči genocidu genocid

Evropa se je zdaj 80 let zgražala nad nacističnim holokavstom, 80 let je pretakala debele solze, 80 let je moralizirala, 80 let je ponavljala »Nikoli več«, toda ko že leto in pol gledamo, kako se odziva na izraelski genocid v Gazi, se lahko povsem upravičeno vprašamo: bi se ta Evropa danes na holokavst sploh odzvala? Ali pa bi pustila, da se holokavst odvrti do konca?

Zahod je zadnja leta samopomilovalno fantaziral o svojem zatonu in izginotju, toda Gaza je medtem res zašla – in izginila. Zahod je samopomilovalno fantaziral o apokalipsi, harmagedonu in koncu sveta, toda Gaza je medtem res doživela konec sveta – apokalipso in harmagedon. Zahod je samopomilovalno fantaziral o neizbežnosti tretje svetovne vojne, toda Gaza je medtem res doživela tretjo svetovno vojno – s »totalnim uničenjem« vred.

Slogan »Nikoli več«, ki so ga ponavljali po koncu druge svetovne vojne, v Gazi ne velja.

Gaza – dolga 41 kilometrov in široka 10 kilometrov – je videti tako, kot da je doživela jedrski napad. Izrael je ni le ubil, ampak jo je nadubil in preubil. Ni je le opustošil, temveč jo je nadopustošil in preopustošil. Ni je le uničil, ampak jo je naduničil in preuničil. Ni je le izničil, ampak jo je nadizničil in preizničil. In zahodna civilizacija to preubijanje, preuničevanje in preizničevanje – to »civiliziranje« Gaze – že ves čas, dobro leto in pol, gleda v živo. Če bi bil to film, bi se spraševali: kateri bolnik je to posnel? Ker pa to ni film, se že ves čas sprašujemo: kdo bo to prekinil? Kdo bo to ustavil? Kdo bo rekel konec? Kdo bo skočil vmes in rekel: dovolj je!?

Nihče noče reči, da je to genocid

V tem letu in pol smo v Gazi videli vse. Čisto vse. In vse stokrat, tisočkrat, milijonkrat ponovljeno.

Videli smo teror in torturo. Videli smo ljudi, ki tavajo, bežijo, stradajo. Videli smo prah in pepel, razbitine in ruševine, podrtije in razvaline, kršje in pogorišča. Videli smo ljudi, ki so bili ob domove, varnost, življenje, spomine, sanje, smeh in prihodnost. Videli smo nenehna obstreljevanja in razstreljevanja. Videli smo, kako so razstreljevali kompletna naselja in kompletne družine. Videli smo, kako so razstreljevali otroke, zdravnike, humanitarce in novinarje. Videli smo, kako so razstreljevali kritično (nevojaško) infrastrukturo, vodovode, kanalizacijo, šole, univerze, mošeje in bolnišnice – oh, in pekarne. Videli smo, kako so razstreljevali odpor in upor.

Bi se ta Evropa danes na holokavst sploh odzvala? Ali pa bi pustila, da se holokavst odvrti do konca?

A nihče – nihče od teh jebenih zahodnih, evropskih stebrov moči – ni rekel, da je to genocid.

Videli smo, kako so razstreljevali vse znake življenja. Videli smo, kako so razstreljevali vso palestinsko kulturno dediščino – videli smo, kako so razstreljevali spomine. Da ja ne bi ostalo nič. Da bi se ja zabrisale vse palestinske sledi – in da bi izginili vsi dokazi, da so tu kdaj živeli Palestinci.

A nihče ni hotel reči, da je to genocid.

Videli smo mrtve in ranjene, pohabljene in zlomljene – Izraelci naj bi doslej pobili že več kot 54 tisoč Palestincev (več kot 10 tisoč jih pogrešajo, več kot 125 tisoč je ranjenih), od tega 16.500 otrok (trikrat toliko pa je bilo še ranjenih, ocenjuje Unicef, ki opozarja, da ima Gaza najvišji odstotek otrok z amputiranimi udi na svetu), toda nekatere organizacije – recimo Lancet – so napovedale, da bi se lahko v Gazi število smrtnih žrtev – tudi zaradi posledic bolezni – ustavilo pri številki 186.000. In Gaza tudi izgleda tako – apokaliptično. Kot ground zero.

A nihče ni rekel, da je to genocid.

Videli smo neskončno pokopališče, dolgo 41 kilometrov in široko 10 kilometrov.

A nihče ni hotel reči, da je to genocid.

Videli smo Gazo, kako se je spreminjala v deželo duhov. Videli smo, kako je izginjala. Soseska za sosesko. Videli smo begunce in taborišča, nad katerimi je visela smrt. V vsakem trenutku. Palestinci niso bili več varni nikjer – niti v begunskih taboriščih. Izraelci, ki so sadistično razstreljevali povsem onemogle in sestradane ljudi, so na vsako begunsko taborišče narisali tarčo. Da so ga bolje zadeli. In da so poantirali: Palestinci, v Gazi niste več nikjer varni! Spokajte! Izselite se! Prosite nas, da vas izselimo!

A nihče ni hotel reči, da je to genocid.

Videli smo posnetke petletne Ward Jalal al-Sheikh Khalil, ki se prebija skozi ogenj – njena mama in njene sestre niso preživele izraelskega raketiranja šole, v kateri so spale. Video je postal viralen. Gotovo so ga videli tudi evropski politiki in diplomati – zgroženi, zaprepadeni, zaskrbljeni.

A nihče ni rekel, da je to genocid.

Videli smo nove in nove letalske in artilerijske kampanje. Zdaj so razstrelili humanitarce (uslužbence organizacije World Central Kitchen), zdaj so – v bolnišnici Al-Ahli Arab – v eni potezi razstrelili 500 civilistov. Videli smo ljudi, ki so v vsakem trenutku lahko pričakovali le najslabše in najstrašnejše in najpogubnejše (če ne tankov, ostrostrelce; če ne ostrostrelcev, strupeno vodo; če ne strupene vode, lakoto). Videli smo ljudi v velikanski pasti. Videli smo ljudi sredi permanentne vojne. Videli smo ljudi, ki so jih nenehno selili sem ter tja, tako da niso imeli niti časa za žalovanje – Izraelci so razselili 90 odstotkov prebivalcev Gaze, skoraj dva milijona. Videli smo ljudi, ki niso imeli več dostopa do hrane, vode, elektrike, šol in zdravstvene oskrbe – ljudi, ki so jih operirali brez narkoze. Videli smo podhranjene in dehidrirane otroke.

Videli smo ljudi, ki so zbirali smeti in jih prodajali za hrano. Nekateri so jedli listje in plevel. Videli smo ljudi, ki niso imeli več dostopa do civilizacije. Če jih bodo odklopili od civilizacije, tem bolje – potem vsaj ne bo nikomur žal zanje! Nihče ne bo javkal in težil! Palestinci bodo percipirani kot podljudje in neljudje!

To ni vojna kot druge – to ni vojna vojakov, temveč vojna proti civilistom. Še huje: vojna proti otrokom! Otrok v Gazi niso zadeli ponesreči in nehote, ampak so jih ciljali.

A nihče ni hotel reči, da je to genocid.

Videli smo, kako so Izraelci Palestince spreminjali v svoje »sužnje« in »človeške ščite«. Videli smo, kako so Izraelci sistematično razstreljevali polja, kmetije, nasade, sadovnjake in zimske vrtove. Videli smo, kako so Izraelci blokirali humanitarno pomoč – kako konvojev s hrano, vodo, gorivom, zdravili in drugimi življenjskimi potrebščinami niso in niso spustili v Gazo. Videli smo, kako so potem v Gazo vendarle spustili nekaj tovornjakov – za 2,2 milijona ljudi! Videli smo, kako so razstreljevali centre za razdeljevanje humanitarne pomoči – prvega junija so razstrelili 30 Palestincev, ki so čakali na hrano. Videli smo, kako skušajo Izraelci izstradati Palestince. Oficiali Združenih narodov, zadolženi za humanitarne zadeve, so celo opozarjali, da stradanje, v katerega Izraelci silijo Palestince, velja za vojni zločin in del strategije etničnega čiščenja.

A nihče ni rekel, da je to genocid.

Izraelci so cele soseske spremenili v pepel in prah. Okrog 92 odstotkov stanovanjskih stavb so porušili ali hudo poškodovali (60 odstotkov je povsem uničenih). Okrog 68 odstotkov cest so razdejali. Škoda je orjaška. Ruševin je za več kot 50 milijonov ton – odstranjevali jih bodo 15 let, če jih bo 100 tovornjakov nonstop odvažalo, ocenjujejo Združeni narodi, ki dodajajo, da bi za obnovo Gaze potrebovali 350 let.

A nihče ni hotel reči, da je to genocid.

Polovica prebivalcev Gaze je otrok, Izrael pa jo je kljub temu vztrajno in sistematično ravnal s tlemi. Ni več otrok – ni več nadaljevanja rodov! Ni več nadaljevanja rodov – ni več palestinskega ljudstva! In palestinsko vprašanje je končno rešeno!

A nihče ni rekel, da je to genocid.

Poglejte si fotografije Gaze leta 2021 in fotografije Gaze danes – ja, Gaza je že leta 2021 veljala za največje koncentracijsko taborišče na prostem (zdaj so mu dodali še »igre lakote«), toda razlika med fotografijama je vendarle razlika med rajem in peklom. Tako drastičen »poseg« je doživela.

A nihče ni hotel reči, da je to genocid.

V Gazi smo videli vojno, a povsem neobičajno vojno – še vedno jo vidimo. To ni vojna kot druge – to ni vojna vojakov, temveč vojna proti civilistom. Še huje: vojna proti otrokom! Otrok v Gazi niso zadeli ponesreči in nehote, ampak so jih ciljali. Videli smo drone. Videli smo quadcopterje za idealno pobijanje otrok. V Ukrajini je umrlo precej, precej manj otrok (»le« okrog 700). Vsakič, ko Izraelci ubijejo civilista, rečejo: to je bil hamasovec! In vsakič, ko ubijejo otroka, rečejo: hamasovci se skrivajo med otroki! Vsi Palestinci – z otroki vred – so Hamas! V Gazi ni nedolžnih, smo slišali. Pa: »Otroci v Gazi so si sami krivi!« Zato je Gazo doletela kolektivna kazen. S tlemi ni zravnana le Gaza, temveč so s tlemi zravnani tudi otroci, ki nadaljujejo rod, etnično skupnost in nacijo, in ženske, ki rojevajo otroke, ki nadaljujejo rod, etnično skupnost in nacijo. Palestince hočejo izkoreniniti. Izruvati. Eksterminirati. Končna rešitev. Endlösung. Izničenje. Vernichtung.

A nihče ni rekel, da je to genocid.

Videli smo palestinske otroke, ki niso vedeli, koliko jim je še ostalo.

A nihče ni hotel reči, da je to genocid.

»V Gazi ni več ničesar, česar ne bi zadele rakete in bombe,« je na začetku maja rekel neki Palestinec in dodal: »Pred vsem svetom sprašujem: ’Kaj je še za bombardirati?’« A Izraelci so potem mirno nadaljevali z raketiranjem in razstreljevanjem tega, kar so že raketirali in razstrelili, zadeli in zrušili. In pobili so še več in več Palestincev, ki so si – zapuščeni, pozabljeni in nemočni – tekstirali: »Ali bomo tokrat umrli?« Ob koncu maja so razstrelili devet otrok in moža doktorice Alaa al-Najjar. Vsi smo videli, kaj se dogaja. Vsi smo vedeli, kaj se dogaja.

A nihče – nihče od teh jebenih evropskih stebrov moči – ni rekel, da je to genocid.

Samorazčlovečenje Evrope

In potem se je vse to ponovilo – še stokrat! Tisočkrat! Milijonkrat! A prav zato se je ponovilo – ker temu niso rekli genocid. Da ne bo kakega nesporazuma: prav zato, ker temu niso rekli genocid, se je lahko genocid nadaljeval.

In Izrael je to ponavljal in ponavljal in ponavljal in ponavljal in ponavljal in ponavljal in ponavljal in ponavljal. S tem ponavljanjem pa je kazal, da so vsi pozivi in vsi protesti in vse peticije zaman. S tem ponavljanjem je lomil odpor mednarodne javnosti. S tem ponavljanjem je mednarodno javnost silil k vdaji. Pasivnosti. Apatiji. S tem ponavljanjem je mednarodno javnost paraliziral. S tem ponavljanjem je normaliziral genocid. S tem ponavljanjem je preprečil preprečevanje genocida.

Videli smo genocidno namero. Na odprti sceni. V živo. V live-streamingu. Nedvoumno. Izraelski politiki – recimo finančni minister Bezalel Smotrich – so napovedovali »popolno uničenje Gaze«. Obrambni minister Yoav Gallant je Palestince označil za »človeške živali«. Na spletu imate register izraelskih genocidnih izjav o Gazi. Smotrich nedavno: »Uničujemo vse, kar je ostalo v Gazi.« Če naj genocid velja za genocid, mora storilec izkazati genocidno namero. Južna Afrika je svojo tožbo proti Izraelu spisala na 84 straneh – na devetih straneh se vijejo izraelske izjave z genocidno namero.

A nihče ni rekel, da je to genocid.

Še celo nekdanji izraelski premier Ehud Olmert je rekel: »Kar počnemo v Gazi, je vojna iztrebljanja – neselektivno, nebrzdano, brutalno in zločinsko pobijanje civilistov.« A nihče ni hotel reči, da je to genocid.

Zahodni državniki in diplomati so z nami »delili« le silno zaskrbljenost. Obžalovali so. In včasih obsojali. In pozivali – k prekinitvi ognja, pogajanjem, sklenitvi premirja, trajnemu miru, ustavitvi cikla nasilja. Vse pozive smo slišali. Znova in znova. Tudi pozive k razumu.

Nismo pa slišali poziva h koncu genocida.

A zahodni državniki in diplomati so zadnji, ki bi lahko pozivali k razumu – če bi bili sami na strani razuma, bi že davno pozvali h koncu genocida. Pa niso. To smo videli. In slišali.

Ne pozabite: Meddržavno sodišče (v Haagu), ki je sicer »junaško« presodilo, da izraelska okupacija palestinskih ozemelj krši mednarodno pravo in da bi moral Izrael takoj končati z naseljevanjem palestinskih ozemelj, je odločilo le, da mora Izrael »sprejeti vse ukrepe v svoji moči«, da ne bi prišlo do genocida – kot da genocid v času izrekanja tega »nezavezujočega mnenja« Meddržavnega sodišča ne bi bil že v polnem teku in kot da Izrael ne bi že »sprejel vseh ukrepov v svoji moči«, da je prišlo do genocida.

Ko prepoznaš genocid, ga moraš končati – takoj. Nemudoma. Mahoma. Konec genocida pa pomeni absolutni, totalni konec: nobenih izraelskih »omejenih« vojaških operacij več.

Ne pozabite: tožbi Južne Afrike, ki Izraelu že od konca leta 2023 očita genocid oz. kršitve konvencije o preprečevanju in kaznovanju zločina genocida, se zelo dolgo ni hotela priključiti nobena evropska dežela (zaenkrat se ji je priključila le peščica evropskih dežel, a med njimi ni Slovenije).

In ne pozabite: Britanija, Kanada in Francija so Izraelu ob koncu maja res zagrozile s sankcijami, češ da je to, kar počne, »nesprejemljivo«, »nevzdržno«, »ogabno«, »nezaslišano« in »nesorazmerno«, toda niso rekle, da gre za genocid. Ne, besede genocid niso izrekle.

To, kar počne Izrael, je res »nesprejemljivo«, »nevzdržno«, »ogabno«, »nezaslišano« in »nesorazmerno«, kar pa naj vas nikar ne zavede – to je genocid! Genocid je tak – nesprejemljiv, nevzdržen, ogaben, nezaslišan in nesorazmeren.

A spet ne pozabite: kanadske in britanske orožarske firme Izraelu še vedno dobavljajo dele za ubijalska letala F-35. In seveda, Irska se je januarja resda pridružila tožbi Južne Afrike, a obenem še vedno dovoli, da FedEx skozi njen zračni prostor Izraelu dostavlja dele za letala F-35.

Le kako bi lahko ob vsem tem pričakovali, da bo Evropska unija vztrajala pri izročitvi izraelskega premiera Benjamina Netanjahuja Mednarodnemu kazenskemu sodišču, ki ga obtožuje vojnih zločinov in išče s tiralico? Članice EU se itak delajo, kot da nalog za Netanjahujevo aretacijo sploh ne obstaja (Netanjahu je lahko mirno in brez strahu letel skozi evropski zračni prostor), obenem pa svečano prisegajo na mednarodno pravo.

Izrael je celo sporočil, da bo za daljši čas okupiral vso Gazo. Palestinci? Kot da jih ni več. Pa Evropa? Nič. Trump je rekel, da bi Palestince preprosto preselil drugam. Palestinci? Kot da jih ni več. Evropa? Nič. Je Evropa naredila kaj, da bi preprečila genocid? Ne. Povsod je odpovedala – pri Gazi, Ukrajini in Bosni in Hercegovini. Ali Evropa sploh še obstaja? Ne. Evropa se je samorazčlovečila.

Zahodna diplomacija je s svojim brezmejnim uživanjem v diplomatski terminologiji delovala obupno komično, no, groteskno – vse je delala, da Izraela, izvajalca genocida, ki se norčuje iz Evrope in Zahoda, ne bi užalila z uporabo besede genocid. Kar je noro: paziti moramo, da ne užalimo izvajalca genocida! In zahodna politika, ki ima vedno polna usta človekovih pravic, mednarodnega prava in svetosti človeškega življenja, je res pazila, da ne bi prizadela čustev izvajalca genocida.

Kaj je izraelski genocid v primerjavi z nacističnim holokavstom?!

Ljudje so v grozi gledali, kako Izraelci razstreljujejo Gazo in palestinske otroke, v grozi pa so tudi gledali, kako zahodni politiki izraelsko početje nenehno relativizirajo. In videli so veliko relativiziranja genocida. Overdose relativiziranja.

Recimo: Izraelci so za genocid razglasili Hamasov sedmooktobrski napad na Izrael, privrženci Janševe SDS genocid vidijo v povojnih pobojih nad domobranci, Trump genocid vidi v Južni Afriki, kjer naj bi po njegovem množično pobijali in preganjali belske kmete – vsi genocid vidijo povsod razen tam, kjer dejansko je.

A to je tipično: da bi relativizirali izraelski genocid nad Palestinci (genocid, ki dejansko poteka), genocida obtožujejo druge. To se stalno ponavlja. Dan in dan. Že leto in pol. Ergo: ko kdo omeni izraelski genocid nad Palestinci, takoj vzkliknejo – kaj pa genocid nad belci v Južni Afriki? In če ne vzkliknejo, hej, kaj pa genocid nad belci v Južni Afriki, potem vzkliknejo, hej, kaj pa ubogi izraelski talci, ki so še vedno v Hamasovem jetništvu (ne pozabimo, pravi Borut Pahor, da »ta Hamas še vedno zadržuje nedolžne izraelske talce in kljub poskusom, da bi prišlo v dogovorih med Hamasom in Izraelom ob posredovanju ZDA in Katarja do nekega razpleta tega vprašanja, še vedno ni pripravljen izpustiti nedolžnih žrtev«). In če ne vzkliknejo, hej, kaj pa ubogi izraelski talci, ki so še vedno v Hamasovem jetništvu, potem vzkliknejo, hej, kaj pa grozote v Kongu, Sudanu, Etiopiji in Mjanmaru.

Reči hočejo: ljudje pač povsod trpijo, povsod se dogajajo grozote, povsod je hudo! A vsi tisti, ki se pri svojem relativiziranju izraelskega genocida sklicujejo na druge grozote, vojne in vojne zločine, so resnica zahodne politike, ki besede genocid ni in ni hotela izreči. Podton sprenevedanja vseh tistih, ki nočejo izreči besede genocid, gre že ves čas takole: saj razumem, da Palestinci trpijo, sočustvujem z njimi, toda bodimo iskreni – ne trpijo le Palestinci! Vsi imamo probleme!

Zanikovalci genocida že ves čas ustvarjajo vtis, kot da hočejo Palestinci nekakšne privilegije. Kot da hočejo posebne pravice.

Ja, podton tega njihovega sprenevedanja – podžganega z rasistično mantro, da so Palestinci sami krivi za genocid in da so palestinska življenja vredna manj od izraelskih – se že ves čas glasi: a Palestinci mislijo, da so nekaj več? Naj lepo potrpijo! Naj lepo stisnejo zobe! Naj lepo čakajo, da pridejo na vrsto! Lažje jim bo, če ne bomo govorili, da je to, kar se jim dogaja, genocid! Zato je bolje, da genocida sploh ne omenjamo! Ne za nas, ampak zanje – za same Palestince – je dobro in najbolje, da genocida ne omenjamo! Besedi genocid se izogibamo njim v korist!

Kot da se bodo Palestinci počutili bolje, če zahodna politika tega, kar jim počne Izrael, ne bo označevala za genocid. Kot da bodo Palestinci manj trpeli, če zahodna politika ne bo izrekla besede genocid. Kot da bo genocid izginil, če mu ne bomo rekli genocid.

Že leto in pol gledamo in poslušamo zahodno politiko, ki prisega na mednarodno pravo, a se obnaša tako, kot da za genocid velja to, kar je Trump rekel za covid – bo že izzvenel! Je bila pa Gaza zahodnim politikom, ki jim ne gre, zelo dober alibi: Vidite, pri nas niti ni tako hudo, kot mislite! Poglejte Gazo! Bodite veseli, da živite tu, ne pa v Gazi!

Ker pa so čakali, da bo genocid izzvenel, in ker je bil genocid tako dober alibi, je lahko Izrael mirno nadaljeval z izvajanjem genocida.

Nič, pri relativiziranju izraelskega genocida je prišla prav vsaka grozota, vsako grozodejstvo, vsaka grozovitost, navsezadnje tudi: kaj pa nacistični holokavst? Kaj je izraelski genocid v primerjavi z nacističnim holokavstom?! Le vprašajte Nemce.

Če ni genocid, potem ni treba ukrepati

Videli smo politike, ki so trdili, da ima Izrael »pravico do samoobrambe« in da so tisti, ki mu očitajo genocid, antisemiti – s tem so le legitimirali izraelsko izvajanje genocida.

Videli smo, kako je Nemčija blokirala in cenzurirala kakršnokoli kritiko Izraela, s čimer je legitimirala izraelsko izvajanje genocida.

Videli smo, kako se je predsednica evropske komisije Ursula von der Leyen izognila odgovoru na vprašanje, ali Izrael v Gazi izvaja genocid. In prav zato je Izrael lahko nadaljeval z genocidom.

Videli smo, kako je Evropska unija gledala stran in s tem Izraelu omogočila nemoteno izvajanje genocida.

Videli smo, kako so številne države – od Amerike do Britanije, od Danske do Nemčije – oboroževale in podpirale Izrael in s tem tako rekoč financirale genocid.

Izraelci so pobili toliko Palestincev, kolikor jim je Zahod pustil, da so jih pobili.

Čakali smo, da bo kdo to ustavil. Da bo kdo skočil vmes. Da bo kdo kriknil: Zdaj pa dovolj – to je genocid! A nobena skrivnost ni, zakaj niso rekli, da je to genocid – če oceniš, da gre za genocid, potem moraš ukrepati! Če rečeš, da gre za genocid, potem moraš posredovati! Na genocid se moraš fizično odzvati. Tako veleva, zavezuje in obvezuje mednarodno pravo. Since ’48.

Če pa rečeš, da to ni genocid, potem ti ni treba ukrepati. Če ni genocid, potem smo lahko le »zaskrbljeni« (nad tem, kar se dogaja). Če ni genocid, potem lahko le »obžalujemo« (to, kar se dogaja). Če ni genocid, potem lahko le »pozivamo« (h končanju tega, kar se dogaja). Zahod je iskal le izgovore, da mu ne bi bilo treba ničesar ukreniti – in da bi lahko ostal nedolžen.

Če bi hotela Evropa ustaviti genocid, bi morala genocidu reči genocid. Beseda je konj. Genocid je konj – terja ukrepanje, akcijo, dejanja. Ker pa Evropa genocidu ni rekla genocid, se je genocid nadaljeval.

Ko ugotoviš, da gre za genocid, ga moraš ustaviti in preprečiti – četudi s silo. Z vojaškim posegom. Z ločitvijo Izraelcev in Palestincev. S totalno gospodarsko blokado ter politično in diplomatsko osamitvijo Izraela.

Konec genocida ne pomeni: okej, Izraelci, odslej lahko na dan pobijete pet Palestincev, od tega le eno žensko in dva otroka!

Ko prepoznaš genocid, ga moraš končati – takoj. Nemudoma. Mahoma. Konec genocida pa pomeni absolutni, totalni konec: nobenih izraelskih »omejenih« vojaških operacij več. Nobene izraelske okupacije več. Nobenega izraelskega nadzora nad palestinskimi ozemlji več.

Konec pomeni konec. Konec genocida ne pomeni: okej, Izraelci, odslej lahko na dan pobijete pet Palestincev, od tega le eno žensko in dva otroka!

Kolega Borut Mekina me je spomnil na tole: znamenit je primer Ruande leta 1994. Več zahodnih voditeljev in uradnikov (ZDA, Francija, tudi Sekretariat OZN) se je v prvih tednih pokola izogibalo terminu genocid – govorili so o »hudih kršitvah človekovih pravic« ali »možnih aktih genocida«. Razlog je bil tudi strah, da bi formalna ugotovitev genocida obvezala k intervenciji po mednarodni konvenciji in obči moralni dolžnosti. Posledica te omahljivosti je bila nadaljevanje pokola skoraj neovirano 100 dni.

Zdaj se je Ruanda ponovila – v Gazi. Ker pa so sodobni »rimejki« in ponovitve vedno še večji, še bohotnejši in še hujši, tokratni genocid ni trajal le 100 dni. Še traja.

A nihče noče reči, da je to genocid.