»Levica mora govoriti o revščini in razredih, mora pa najti nove pristope, ki bodo zajeli širši spekter ljudi«

Za trenutek se je že zdelo, da ne bo prispel v Slovenijo. Na zagrebškem letališču, kjer naj bi pristal z letalom, je prišlo do nenavadnega zapleta: med pristankom je na tamkajšnji travnati površini namreč nasedlo zasebno letalo, zato so morali letališče za nekaj časa zapreti za promet. »To je bila zagotovo zarota!« se je zasmejal Édouard Louis (1992), ko se nam je vendarle uspelo usesti z njim za pogovor. In res je vse skupaj zvenelo malce ironično. Enemu najvidnejših francoskih pisateljev in intelektualcev, ki je zaslovel s pisanjem o sebi in svoji družini, o odraščanju v delavskem razredu in okolju ter razrednem nasilju – je avtor knjig, kot so Spremeniti se: metoda, Kdo mi je ubil očeta, Boji in preobrazbe neke ženske ... –, je obisk pri nas skorajda preprečilo nasedlo zasebno letalo. V Ljubljani sta ga na treh različnih dogodkih ta teden gostili Založba /*cf ter Akademija za gledališče, radio, film in televizijo.

Če politika lahko ubija, kot ste zapisali v Kdo mi je ubil očeta, kdo je potemtakem prvi na vrsti za odstrel?

Bolj ko si podrejen, bolj si izpostavljen politiki. Ko imaš privilegije, denar, diplomo, možnost potovati in tako naprej, takrat te politika manj prizadene, ker se lahko izogneš njenemu vplivu. Za podrejene pa je politika prekletstvo, ki se mu ni mogoče izogniti. V knjigi Kdo mi je ubil očeta opisujem, kako sta vladi Nicolasa Sarkozyja in Jacquesa Chiraca zniževali socialne transferje in ukinjali povračila stroškov za nakup nekaterih zdravil. Moj oče, ki je zbolel zaradi dela v tovarni, jih je zato prenehal kupovati. Oblast je bila tista, ki je pomagala poslabšati njegovo zdravstveno stanje. Vladajoči razred, razen v izjemnih okoliščinah, nikoli ni tako izpostavljen politiki.

Lastniki kapitala imajo svoja lobistična združenja, delavci sindikate. Kaj pa brezposelni, kdo zastopa njih? 

Zelo malo ljudi. Ravno v tem je problem. Moja družina je ves čas ponavljala: »Nihče ne govori o nas. Nihče ne skrbi za nas. Nihče nas ne vidi.« Zaradi občutka, da jih leva politika ne zastopa, tudi številne marginalizirane skupine mislijo, da so edini, ki jih zastopajo, fašisti oziroma skrajna desnica. Zato se mi zdi, da je reprezentacija pomembna. Čeprav je na levici na vse slabšem glasu in zmeraj bolj prevladuje ideja, da ljudi ne bi smeli zastopati, temveč bi jim morali zgolj dati glas.

In to je narobe? Nekateri bi rekli, da je to emancipatorna gesta. 

Morda se zdi tako, a je v resnici problematična. Izkušnja ni enaka resnici. Srečal sem nemalo gejev, ki jim je uspelo internalizirati homofobijo. V knjigi Spremeniti se: metoda opisujem, kako sem kot najstnik tudi sam gledal neko gledališko predstavo, v kateri pride do gejevskega prizora. Takrat sem vstal in vzkliknil: »Nočem gledati tega pedrskega sranja!« Pobegnil sem iz gledališča. Bil sem tako osramočen zaradi lastne spolnosti, da sem jo skrival pred drugimi in se hotel čim bolj oddaljiti od nje. Čeprav sem gej, sem bil takrat najmanj primerna oseba, da bi govoril o tej temi.

Ko si zatiran, lahko oslepiš. Eden glavnih učinkov razrednega nasilja in revščine je, da kot delavec ne zaznaš več lastnega položaja. Ko so moji starši govorili o revščini, so zmeraj pravili: »Je že v redu, nimamo se kaj pritoževati. Lahko bi bilo še huje.« Ne! Imeli smo se nad čim pritoževati. Naša življenja so bila krivična. A moji starši so bili tako ujeti v revščino, da je sploh niso zaznali kot problem. Sosedje, sorodniki, vsi okoli nas so bili revni, zato so to jemali kot nekaj normalnega.

Prav zato se mi zdi, da je v pozivih, naj deprivilegirani ljudje govorijo sami zase, skrito nekaj izjemno buržoaznega. Buržuji imajo dostop do razumevanja lastnega življenja, imajo potrebna orodja za to (literaturo, študij, medije ...), zato domnevajo, da jih imajo tudi vsi preostali. Ignorirati dejstvo, da delavski razred tega dostopa nima – to je primer razrednega nasilja.

Ne tvegamo, da s tem iz manjšin, iz njihove bolečine in nasilja nad njimi, naredimo spektakel? 

Problem se mi zdi kvečjemu obraten. Poglejte vse ženske, ki jih zatirajo partnerji, ljudi, ki živijo v skrajni revščini ali na vojnih območjih ... To je resnica tako velikega dela sveta, ki pa je skorajda nevidna. Zato ne verjamem, da bi kdaj lahko prišli do točke, da bi bila manjšina pretirano zastopana ali da bi postala spektakel.

Omenili ste že delavski razred. Je še smiselno govoriti o njem? Ni »delavec« zastarela beseda? Saj nihče več noče biti zares »delavec«. 

Zanimivo je tudi, da bo večina ljudi, če jih vprašaš, kateremu razredu pripadajo, precenila svoj položaj. Kako se torej spopasti z razrednim nasiljem, če ga niti tisti, ki ga trpijo, nočejo priznati? To se mi zdi ključno vprašanje.

Zaradi občutka, da jih leva politika ne zastopa, številne marginalizirane skupine mislijo, da so edini, ki jih zastopajo, fašisti oziroma skrajna desnica.

Zdaj vas moram seveda prositi, da odgovorite nanj.

Predvsem moramo vprašanje razreda spet vrniti v javni diskurz. V Vrnitvi v Reims Didier Eribon opisuje, kako so bili njegovi starši ponosni na to, da so del delavskega razreda. Takrat je komunistična stranka, svojim težavam navkljub, v delavcih vzbujala ponos. Danes pa v politiki nimamo niti diskurza, da bi se počutili priznane. Če bi to poskušali obuditi, seveda ne moremo preprosto reciklirati jezika iz 60. in 70. let prejšnjega stoletja, to se strinjam, moramo najti novega. Jezik je namreč kot sadje – sčasoma se pokvari, zgnije. Levica mora govoriti o revščini in razredih, mora pa najti nove pristope, ki bodo zajeli širši spekter ljudi.

Vsa družbena gibanja poznega 20. stoletja, od gejevskega, antirasističnega do feminističnega, so pomembno vplivala na delavski razred. Morda se sliši nenavadno, ampak moja mama se danes zaveda, kaj pomeni biti ženska. Moja sestra, ki ima 25 let, se še močneje zaveda implikacij tega v svojem življenju. Če levica ne bo znala povezati vprašanj razreda z vprašanji drugih družbenih podreditev, ne bo nikoli več nagovorila delavskega razreda, ki ga je sicer že tolikokrat pustila na cedilu.

Ne bi bilo tako ali tako najbolje, če bi stranke, kot je predlagala že Simone Weil, kar ukinili? 

Gre za simpatično idejo. Simone Weil je rekla, da ko se boriš za neke ideale znotraj stranke, pogosto na koncu pride do tega, da se boriš samo še za stranko. Nisem sicer prepričan, da jih moramo v celoti ukiniti. Nekateri pač morajo hoditi na sestanke, govoriti in razpravljati z ljudmi ... Vseeno pa je pomembno, da ostanejo tudi ljudje zunaj strank.

Zame zanimiva politična stranka je tista, ki ostane povezana z družbenimi gibanji – kot nekakšna odprta telefonska govorilnica. Jacques Derrida je podal čudovito definicijo demokracije, ko je rekel, da je demokracija nekaj, kar ni nikoli dokončano. Nikoli ne moremo reči: »Živimo v demokraciji.« Ideja demokracije, kot jo pojmuje Derrida, je prav v tem, da zmeraj ostaja odprta in se lahko spreminja.

Kapitalizem je inherentno nasilen. Zakaj nasilje, zakaj ne raje empatija, solidarnost? 

Ker je človeška organizacija zgrajena na ideji, da imaš lahko samo nekaj, česar drugi nimajo.

Smo torej nasilni po naravi? 

Mislim, da smo. Jean-Jacques Rousseau je trdil, da so ljudje rojeni dobri in jih družba pokvari. Po mojem pa se ljudje rodijo pokvarjeni, vloga družbe pa je, da te strupe odstrani. Solidarnost je družbena konstrukcija, nasilje pa je zapisano v nas. Zato moramo graditi strukture, več državnih institucij, organizacij, sistemov, ki bodo nasilje zadržali. Gilles Deleuze je zelo poetično rekel, da je pisanje filozofije boj proti neumnosti, menil je, da je neumnost normalno stanje družbe, ki ga je treba potisniti na rob. Če bi Deleuze govoril o nasilju namesto o neumnosti, bi najbrž rekel podobno.

Seveda je nasilje tudi družbeni vzorec. Če ljudi odstraniš iz nasilnih razmer, bo verjetno v družbi manj nasilja. Moja mama je bila v mojem otroštvu strašna. »Zakaj tako govoriš? Zakaj se obnašaš kot peder? Zakaj ne moreš biti pravi fant?« Ko se je osvobodila mojega očeta, ki jo je zatiral – njega pa je zatiral sistem –, ji je družba omogočila boljše življenje. Zdaj potuje, ima prijatelje, socialno varnost. Postala je druga oseba, čeprav še vedno nosi sledi preteklosti. Zato resnično verjamem v družbo. Verjamem, da je njena vloga, tako kot vloga kulture, da vzpostavlja pregrade proti nagonom nasilja.

Človečnost je pravzaprav opredeljena s tem, da se človek upira nagonom, naravi. Že starogrški filozofi so govorili o zdravi meri, samokontroli. 

Tudi vse, čemur pravimo narava, je le posledica kulture. Njuna razmejitev tako nima smisla. To pomeni, kot ste rekli, da moramo nenehno ustavljati, odrivati nezaželene pojave – vse dokler odpornosti proti njim ne ponotranjimo. Poglejte šole. Otroci znajo biti obupni. Že pri šestih letih zbadajo druge, ker niso dovolj »moški«, imajo krive zobe ali so debeli. To vedenje seveda prevzamejo od drugih, a to je že tako globoko vtisnjeno v družbo, da se zdi skorajda naravno stanje. Homofobija je naravno stanje, vgrajena je v nas.

Ne bi vendarle rekli, da smo na boljšem kot pred nekaj desetletji? 

Morda smo na boljšem kot pred 100 leti, nikakor pa ne kot pred 20 leti. Trenutno opažamo resnično protiofenzivo napredku, ki je bil dosežen v zadnjih letih. Na Madžarskem so prepovedali parade ponosa, v Ameriki je splav prepovedan v polovici držav ... Kot sem rekel, graditi moramo obrambne mehanizme proti nasilju, a če ti popustijo, se nasilje vrne. V teh fašističnih časih pa vendarle nastajajo tudi oaze upanja. Podpiram Jean-Luca Mélenchona, v Ameriki sem verjel v Bernieja Sandersa, v Veliki Britaniji Jeremyja Corbyna, resnično občudujem Greto Thunberg in vse, kar je naredila za planet in zdaj za Gazo.

Jezik je kot sadje – sčasoma se pokvari, zgnije. Levica mora govoriti o revščini in razredih, mora pa najti nove pristope, ki bodo zajeli širši spekter ljudi.

Našteli ste sicer kar nekaj političnih projektov, ki niso bili zares uspešni. 

Kadar govorimo o »Politiki« z veliko začetnico, gre zmeraj za posledico dogajanj pred 25 leti. Politika živi v nekem drugem časovnem razmerju kot vsakdanje življenje. Kar se dogaja ta trenutek v politiki, je samo odmev preteklosti. Zato se ne bi strinjal z vami. Učinek stvari, ki jih ti ljudje delajo danes, bomo morda videli šele čez nekaj let. Mélenchon je na zadnjih predsedniških volitvah dobil 21 odstotkov glasov, kar je bilo še pred leti nepredstavljivo. Če pogledamo moč skrajne desnice, se žal dogaja podobno: ko je Nacionalni zbor v 80. letih prejšnjega stoletja prvič pridobil sedeže v parlamentu, je bil to popoln šok. Na zadnjih volitvah so prejeli skoraj 40 odstotkov glasov in okoli 140 sedežev – kar se ni zgodilo še nikoli v zgodovini Francije. Gre torej za postopen proces.

Če sva že pri Franciji, kako se v to dihotomijo med levico in desnico vključujeta Emmanuel Macron, se pravi centrist, liberalec, in njegova stranka Preporod? 

Macron je prenehal biti centrist deset minut po tem, ko je bil prvič izvoljen. Vem, da ga večina sveta dojema kot liberalca, a Macron, ki nima večine v parlamentu, danes vodi državo v spregi s skrajno desnico. Izbral je tudi ministre iz najbolj konservativnega dela svoje stranke. Vzemiva notranjega ministra Bruna Retailleauja kot primer – njegova največja obsesija je boj proti migrantom, nenehno govori samo o tem. To še ne pomeni, da je enak Marine Le Pen, da ne bo pomote. Tudi če mi je bilo ob tem slabo v želodcu, sem nazadnje, v drugem krogu predsedniških volitev, glasoval zanj, da bi preprečil zmago Marine Le Pen, ki je v celoti neprištevna in resnično nevarna.

Izbrali ste torej manjše zlo? 

Tako nekako. Čeprav sem imel ob tem neprijeten občutek, kot da v resnici glasujem zanjo. Ker sem vedel, da bo Macron uničil vse, socialno državo, vse oblike pomoči, javne sisteme ... To so stvari, ki krepijo skrajno desnico. Zelo podoben občutek sem imel, ko sem glasoval za Françoisa Hollanda namesto za Sarkozyja – a potem je tudi ta razgradil socialno državo in, kar je najhuje, pripeljal še Macrona ter iz njega napravil zvezdo.

Revni postajajo vse revnejši. Moškost tukaj nastopi kot bogastvo reveža, pogosto je edina stvar, ki moškemu da občutek, da vsaj nekaj poseduje v življenju.

Kaj potem, je zmaga Marine Le Pen na naslednjih predsedniških volitvah, če bo smela na njih kandidirati, saj je bila nedavno spoznana za krivo zlorabe evropskih sredstev, neizogibna? 

Za zdaj je še prezgodaj za špekulacije. V Franciji vendarle ostaja močna tradicija tega, čemur pravimo cordon sanitaire (sanitarni kordon). Težava je v tem, da ga levica vseeno ohranja, konservativci pa vse manj. To smo videli na zadnjih parlamentarnih volitvah: v regijah, kjer se je skrajna desnica pomerila z levico, desni volivci niso množično podprli levice, kjer je šlo za boj med desnico in skrajno desnico, pa so vseeno volili za desnico. Zagotovo sicer spremljamo trend, da se tradicionalna desnica pomika vse bolj proti skrajni desnici.

Podobno se dogaja po vsej Evropi. Bi lahko Nacionalni zbor v prihodnje več pridobil z novim, modernim, nekateri francoski mediji pišejo tudi šarmantnim vodjo Jordanom Bardellajem? 

Nisem prepričan. Na zadnjih parlamentarnih volitvah, ko je Macron razpustil parlament, so z Bardellajem, ki je prevzel stranko, res dosegli veliko, a precej manj, kot so pričakovali. Drži pa, da je k temu veliko pripomogla levica, ki se ji je uspelo organizirati pred volitvami v Novo ljudsko fronto. Ni to sicer nenavaden politični paradoks?

Kaj mislite? 

Da lahko včasih prisotnost skrajne desnice postane tudi orodje, ki okrepi levico. Podobno se je v zadnjih dveh desetletjih tudi desnica krepila prek zmag levice. »Poglejte, kaj vse so naredili za geje, migrante, ženske! To moramo ustaviti.« Zmage levice so uporabili kot gorivo za svojo rast.

Kaj se lahko naučimo iz tega? 

Ena od stvari, ki jo lahko naredimo, je, da uporabimo prisotnost teh ljudi in nevarnost, ki jo pomenijo, kot orodje za boj proti njim. To se že dogaja. V Kanadi smo pred kratkim videli, kako je večinoma prav zaradi Donalda Trumpa skrajna desnica doživela poraz na volitvah. Podobno se je zgodilo v Avstraliji. In to se je zgodilo tudi v Franciji: ko je podpora skrajni desnici močno narasla, potem ko je Macron razpustil parlament, se je levica (socialisti, ekologi, komunisti) odločila za skupen nastop na volitvah. Tudi če se v vsem na levici ne strinjajo, je veliko bolje, da se ne strinjajo med seboj v parlamentu kot na ulici. Na ulici ni mogoče graditi socialne države.

Po drugi strani se mi ena ključnih težav levice danes zdi, da je večinoma reaktivna. Ves čas se zgolj odziva na to, kar ji ponudi desnica. 

Imate prav. To je ogromna razlika v primerjavi s 70. leti prejšnjega stoletja, ko je bila osredotočena na pridobivanje novih pravic – za ženske, geje in lezbijke, delavce ... Nekaj podobnega se je v Franciji nazadnje zgodilo pred približno 10 leti ob sprejetju zakona o istospolnih porokah. To je bil eden redkih trenutkov v mojem življenju, ko sem doživel, da je levica vsilila nekaj, na kar se je morala odzvati desnica, in ne obratno. Seveda se moramo tudi odzivati, moramo kritizirati, dekonstruirati narativ desnice. A pomembno je, kako pogosto to počnemo in koliko prostora namenimo svoji lastni agendi v primerjavi s prostorom, ki ga namenimo odzivom na druge.

V zadnjih 15 letih je levica postala ujetnica skrajne desnice, ki nastavi narativ, o katerem nato vsi razpravljamo. Kratek čas sem živel v Ameriki, ravno v času prve Trumpove predsedniške kampanje. Vsaka njegova najbolj neumna, rasistična opazka je pristala na naslovnici revije New York Times. Zato rad pravim, da je skrajni desnici uspelo zmagati že dolgo pred vsakršnimi volitvami, in sicer v bitki za nadzor nad miselnim prostorom. V Franciji je zelo podobno kot v Ameriki. Čim kdo izreče nekaj rasističnega ali fašističnega, to pristane na prvih straneh vseh medijev.

Seveda imamo podoben problem v Sloveniji. Kaj svetujete? 

Molk je ena ključnih strategij. Odraščal sem v majhnem kraju na severu Francije. V tamkajšnjem lokalu, kjer so se zbirali večinoma moški, je bil gospod, ki je ves dan pil rosé in izmetaval rasistične in homofobne opazke. Strategija vaščanov je bila, da nanje niso odgovarjali – pustili so ga, da je kričal v svojem kotu. Podobno bi morali početi s skrajno desnico. Pogosteje bi jo morali samo pustiti, da kriči v svojem kotu, medtem ko mi izvajamo svoje akcije.

Milijard, ki jih bodo zdaj namenili vojski, ne bi nikoli namenili gledališčem, novinarstvu, literaturi ... Ko gre za orožje, začne denar rasti na drevesih.

Nedavno je nemški filozof Dirk Quadflieg na primeru Alternative za Nemčijo sicer dejal, da s popolnim izključevanjem te skrajne stranke iz javnega diskurza lahko samo še bolj ujeziš njene volivce.

Vendar opazujemo tudi nasprotno: veliko ljudi se poistoveti s skrajno desnico prav zato, ker jo mediji tako ostro kritizirajo. Veliko učinkovitejše orodje bi bilo tem ljudem ponuditi drugačno obliko reprezentacije in vizije njihovega življenja.

To se zdi nemogoča naloga. Zakaj je ljudi težje prepričati, da bi morali bogataše bolj obdavčiti, kot pa jih spraviti na ulico, da bi protestirali proti rezom v socialo? 

Desničarska vizija družbe je lažja, saj lahko ves svoj gnev streseš na soseda ali prvega temnopoltega človeka, ki ga srečaš na ulici. Zahteva precej manj intelektualne distance. Levo razumevanje družbe pa zahteva, da svoj gnev usmeriš proti na videz nevidnim institucijam, davčni politiki in bogatašem, ki jih nikoli zares ne srečaš.

Nedavno sem doživel precejšen šok. Prvič sem obiskal Brazilijo, da bi promoviral svojo knjigo. To je bilo kmalu zatem, ko je Lula da Silva, ki je med drugim obljubljal, da bo zaščitil amazonski pragozd, zmagal na volitvah. Ko sem potoval skozi državo z avtom, kar traja ure in ure, sem ob cesti videl samo drevesa. Ni jim bilo konca. In takrat sem spoznal: ko si sredi tega, ne vidiš grozeče ekološke katastrofe. Gre torej za vprašanje perspektive.

Kako se v vse to vklaplja navdušenje mladih moških nad skrajno desnico? Prejšnji vikend je v Mariboru, drugem največjem mestu v Sloveniji, potekala parada ponosa. Obenem je potekal protest obritoglavih, večinoma niti ne polnoletnih fantov. 

Moškost je ideologija v vzponu, o tem ni dvoma. Tudi veliko politikov na desnici, ki so v zadnjem času zmagali na volitvah, je to storilo prav skozi obsesijo z možatostjo. Trump, Putin ... celo Macron, ko objavlja slike, kako boksa ali sedi z razpeto srajco. Vse to, naj se sliši še tako banalno, nosi simboliko. Vzpon moškosti je po mojem neposredno povezan s tem, kako se spreminjajo družbene strukture. Živimo v času, ko revni postajajo vse revnejši in bogati vse bogatejši. Moškost tukaj nastopi kot bogastvo reveža, pogosto je edina stvar, ki moškemu da občutek, da vsaj nekaj poseduje v življenju. Tega se spominjam tudi iz svojega otroštva. Trenutki, ko so moj oče, brat, številni moški najbolj igrali moškost, so bili pravzaprav trenutki, ko so čutili, da imajo moč. Vsaj za trenutek. To so bili trenutki, ko se niso počutili kot žrtve.

Po drugi strani svet ne postaja revnejši le ekonomsko, temveč tudi intelektualno. Zato obsesija z moškostjo ni omejena le na delavski razred. Do padca spoštovanja kulture in njenega razkroja je prišlo prav znotraj mehurčkov vladajočega razreda. Vse težje je doseči, da bi ljudje brali, kar mislim, da je takisto povezano z vzponom moškosti. Knjige ti podarijo neko notranjo globino, neko drugo bogastvo. Ta nova fascinacija z možatostjo je tako posledica sveta, v katerem živimo. In hkrati to, proti čemur se moramo boriti – proti osiromašenju sveta in za pomen kulture. To vodilnim seveda ni v interesu. Vseh milijard, ki jih bodo zdaj namenili vojski, ne bi nikoli namenili gledališčem, novinarstvu, literaturi ... Že leta nam govorijo, da za kulturo ni denarja, ko gre za orožje, pa ta začne rasti na drevesih.

Stvar postane še malo nenavadnejša, če pomislite na varčevalne ukrepe, ki so sledili zadnji finančni krizi, na saniranje bank ... 

Točno to. »Ja, nič, bomo vzeli posojila!« Zakaj ne bi vzeli posojil za kulturo? Za šolstvo? Kar naenkrat se je pokazalo, da je bilo vse, kar so nam politiki govorili, da bi uveljavili varčevalne ukrepe po krizi, ena sama laž. Denarja je očitno na pretek.

Za konec bi vas vprašal še nekaj. Po 7. oktobru 2023 je v Franciji prišlo do precejšnjega porasta antisemitizma, obenem v državi vztraja močan antiislamistični diskurz. Kako ste doživljali oziroma doživljate dogajanje ob genocidu v Gazi? 

Na začetku je bilo skoraj nemogoče kritizirati Izrael, ker si bil takoj označen za antisemita. Kar je seveda popoln absurd. Med prvimi, ki so kritizirali dogajanje v Gazi, so bili ravno številni pomembni judovski intelektualci in umetniki, denimo Judith Butler in Nan Goldin. Zdaj, ko je genocid v Gazi res popolnoma jasen in tudi vedno očitnejši, je ta pozicija postala manj kontroverzna. Celo Macronova vlada zdaj poziva Benjamina Netanjahuja, naj se ustavi, in govori o tem, da bi bilo treba priznati palestinsko državo.

Zame je celotno dogajanje sicer postalo širše politično vprašanje. Že zelo zgodaj smo namreč videli podobe porušene infrastrukture in na tisoče mrtvih, a se nismo odzvali oziroma smo se bali govoriti o tem, ker smo bili sicer označeni za antisemite. Kako daleč gre lahko pravzaprav laž in kako daleč družba v tem, da laže sama sebi?

Hannah Arendt, prav tako Judinja, bi imela o tem veliko povedati. 

Tudi njo so označili za antisemitko, ker je kritizirala Izrael! Tako da gre očitno že za staro zgodbo ... Zame je bilo najbolj presenetljivo, kako veliko nasilja so ljudje pripravljeni sprejeti in živeti z njim. Ko sem bil v srednji šoli in smo se učili o drugi svetovni vojni, sem razmišljal, kako je mogoče, da se ljudje niso odzvali ob grozotah, ki so se dogajale. Nacistično nasilje je bilo takrat vendarle bolj znano, kot bi si mislili. Nemška pisateljica Christa Wolf je v svojih spominih omenila, kako so v časopisih izhajali članki o taboriščih. Morda niso vedeli vseh podrobnosti o plinskih celicah, a niso bili v celoti nevedni. Zakaj niso protestirali? Zakaj niso nič rekli? Zakaj Nemci niso preprečili tega?

Ko sta Émile Zola in Victor Hugo pred 200 leti pisala o revščini v Franciji, ljudje res niso vedeli zanjo, Parižani niso imeli pojma o rudarskem življenju, zato so jim te knjige lahko spremenile pogled na svet. Danes pa so informacije povsod. Genocid v Gazi spremljamo tako rekoč v živo. In ljudje v resnici lahko brez problema sprejmejo nasilje, ne zanima jih, ne dotakne se jih, niti najbolj domnevno razumnih ljudi ne. Zame je bilo to res pomembno zgodovinsko spoznanje. In deloma se povezuje z vsem tem, o čemer sva govorila – z vlogo informacij. Zmeraj imamo neko idejo, da informacije spreminjajo svet. A informacije v resnici te moči nimajo. V tem smislu naloga umetnosti, nas, ki pišemo knjige, novinarjev in drugih, danes ni več, da bi ljudi česa naučili. Ključno vprašanje je, kako ljudi prisiliti, da bi uvideli nekaj, česar pravzaprav nočejo videti. To je danes ključno politično in družbeno vprašanje.