Kdo je za mir

Levica je na začetku tedna napovedala, da bo zahtevala referendum o povečevanju izdatkov za vojsko. Mediji so planili v zrak, brali smo o tem, kako prihaja sezona referendumov, poslušali, kako v zadnjem letu pred volitvami ni mogoče sprejemati pametnih odločitev, se nasmihali opoziciji, ki je trdila, da koalicija razpada pri živem telesu. Nič od tega ne drži. Zahteva za sklic referenduma ima zgolj politični pomen, morda je smiselna, Slovenija je brez resne razprave na pritisk Nata začela skokovito povečevati proračunske izdatke, namenjene za vojsko, a je izvedba referenduma praktično nemogoča.

Razlogov je več. Prvič: Levica zahteva razpis posvetovalnega referenduma. To je tip referenduma, ki ga neposredno ne zahtevajo volivci, pač pa ga razpiše državni zbor. Takšna sta bila referenduma o vstopu v Nato in EU, pa tudi štirje referendumi, s katerimi je lansko leto Golobova vlada preverjala podporo za izvedbo nekaterih političnih idej. Zanje je dobila mandat volivcev, a izvedba malce šepa. Bistveno je nekaj drugega: za razpis posvetovalnega referenduma je potrebna podpora večine poslancev in poslank. Ta ideja v parlamentu politične podpore danes nima, torej so napovedi o prihajajočem referendumu le napovedi, namenjene vtisu. Tega se zavedajo tudi v stranki Svoboda, ki je potezo Levice komentirala, češ da jih razumejo in da so razprave in soočenja v politiki vedno nekaj dobrega. Velika Svoboda je skratka pokroviteljsko pokimala mali Levici.

Drugi razlog je vprašanje ustavne dopustnosti. Ustava prepoveduje referendume o zakonih o nujnih ukrepih za zagotovitev obrambe države in varnost, a ta omejitev velja za zakonodajne referendume. Verjetno so vprašanja tipa – »Ste za to, da se več proračunskih sredstev nameni za oboroževanje Slovenske vojske?« – na posvetovalnem referendumu dopustna, a kot že zapisano, izvedba referenduma je v teh političnih razmerah le teoretična. Levica bi lahko ta vprašanja seveda vezala na kakšen zakon, denimo na kmalu potrjeno Resolucijo o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske, vendar bi njeno zahtevo za sklic zakonodajnega referenduma v nadaljnjem postopku razveljavilo ustavno sodišče. S tem ima Levica že izkušnje: v prejšnjem mandatu je dvakrat zahtevala zakonodajni referendum o vojaških izdatkih in bila zaradi odločb ustavnega sodišča neuspešna.

Zakaj torej Levica to počne? Gre za politični teater? Boj proti militarizaciji je eno osnovnih programskih načel te stranke. Njeni ministri konec maja na vladni seji niso podprli že omenjene resolucije, zdaj pa njeni poslanci zahtevajo referendum. Lahko bi zahtevali tudi več, lahko bi grozili z odhodom iz koalicije, a bi to stranki politično škodilo. Zato so ostali načelni tako, da niso načelni. Majhna stranka ima pač malo moči.

A vse morda ni zaman. Če bo njihova zahteva po referendumu pripeljala vsaj do širše javne razprave o smiselnosti oboroževanja in o tem, kako generalnemu sekretarju Nata Marku Rutteju razložiti, da odstotki BDP, ki so namenjeni vojski, niso mešetarjenje na nedeljski tržnici, bo zahteva po referendumu prinesla vsaj nekaj smiselnega, če ne, pa je zgolj nepotrebno razkazovanje mišic in lastne nemoči.

Zapisanemu dodajmo še nekaj. Levica je s tem pozivom javnost poskušala spomniti, da vseskozi nasprotuje militarizaciji. To je naredila tudi zato, ker je njen nekdanji član Miha Kordiš že maja napovedal, da bo tudi on zahteval referendum o istem vprašanju. In to počne – po Sloveniji v različnih krajih stojijo aktivisti, ki ljudi pozivajo, naj se podpišejo pod peticijo za mir. Kordiševa akcija je predpriprava za ustanovitev stranke »Mi, Socialisti!«.

In kaj si Kordiš misli o zahtevi Levice? »Čeprav je vsako zrno peska v kolesje militarizma dobrodošlo in ga Mi, socialisti! podpiramo, to akcijo sprejemamo z zadržki,« je zapisal v sporočilu za javnost. Levica pa naj bi po Kordiševem mnenju v vladi že tri leta podpirala »agresivne politike Nata«.