Kultura / »Igralke ne želijo igrati neemancipiranih žensk«

"V zadnjem času večkrat zasledim, da igralke ne želijo igrati neemancipiranih žensk. Tega ne razumem. Mar ni ravno umetnost tista, ki razkriva razpoke v družbeni strukturi? Mar ni naloga igralca, da se potopi tudi v nemoč, v nevednost in zatiranost? Ne zato, da bi to poveličeval, temveč da bi to osvetlil. Če bomo igrali samo tisto, kar potrjuje naše vrednote, bomo ustvarili svet brez konflikta. Umetnost pa ne išče ugodja. Išče tisto, kar je v človeku pogosto prezrto in potlačeno. Igralec zame ni ambasador vrednot, temveč je iskalec. In če se odpovemo likom, ki so šibki, ujeti in zaslepljeni, potem ustvarjamo svet iluzije, kjer obstajajo le zmagovalci. S kom ali čim pa naj se potem identificiramo? Igralec je tisti, ki sme biti vse, česar družba pogosto ne želi videti. Ne zato, da bi to poveličeval, temveč da bi razkril človeško resničnost v vsej njeni večplastnosti. "

(Nataša Barbara Gračner, igralka in letošnja dobitnica Borštnikovega prstana, o tem, da je igralec tiski, ki sme biti vse, česar družba pogosto ne želi videti; v intervjuju za Večerovo prilogo V soboto)