Roland Schimmelpfennig: Črtica med dnevom in nočjo

+ + + +

Iskanje izgubljenega imena

Nemški dramatik in pripovednik Schimmelpfennig (1967) je že v prejšnjih delih, pri nas poznamo predvsem dramska, prepletal realno in podtalno. Dogajanju na površju je primešal neulovljiv in nedoločen podzemni tok, ki ga sproži dopoldansko nalivanje s konjakom, recimo v Arabski noči, ali pa ne nedoločna obljuba večne ljubezni v Ženski od prej. Tudi tokrat; Tommy je suspendirani policist, ki mu preti zapor, ker je preveč not’ padel, namesto da bi lovil preprodajalce mamil, se z njimi druži in zadeva in igra namizni tenis. Pri svojem delu je sicer uspešen, pač čisti in zapira v drugih združbah. Med enim preveč vnetih divjanj na intervencijo pa zbije fanta in potem išče njegovo ime, zaman. Nihče ga ne pogreša.

Potem ponovitev, mrtvo dekle hrbtno v poročni obleki v kanalu. Zgodba, ki se začne nekje v Siriji in nadaljuje med berlinskimi Turki. Ali pa se začne, ko se neki drug fant preobleče v materino obleko in oče ubije boga v njem. Ali pa se začne, ko je Tommy še redno tekel s svojim dekletom in spoznal japonskega risarja, očaranega s Hokusaijevimi akvareli gore Fudži, in sta potem oba pristala v podpodju, risar zdaj kot tetovator, ki je opremil hrbte nenavadnemu triu, ki se sklene poročiti.

Schimmelpfennig svojo zgodbo plete in pelje iz različnih koncev, preplete uporabnike in dilerje, bivše vzhodnonemške miličniške batinaše, ki se ne znajdejo v legalnih delovnih razmerah, vse pred kuliso multikulti pisane in neulovljive klubske scene. Tommy in njegovi se namreč bolj izgubljajo kot kratkočasijo na rejvih, kjer si nudijo skozi nos in na žlico in v grlo, zraven napol službeno zatavajo na imenitne zabave z ostrigami in nobleso, v elitne vinoteke s cenami buteljk po dogovoru, med alternativne bivalne skupnosti in v zanemarjene zanikrne sobice. Zaradi vsega použitega ima Tommy privide, ki so bolj moreči kot lucidni, globinsko nespečnost in utrujenost, njegova preiskava je bolj blodnja skozi različne urbane prostore, provizorična zatočišča za preplet konzumacijskih in plesnih, bivalnih praks.

Črtica med dnevom in nočjo, tanka črta, ki loči normalnost od tistega onkraj in obenem bela sled pod žiletko pred nazalno inhalacijo, je predvsem ekskurzija v berlinsko klubsko in altersceno, med živahno brbotanje bivalnih praks, med novo izgubljeno generacijo in njene starejše kolege, kolikor se niso preselili na peščene indijske obale. In je zgodba o blodečem posamezniku, ki se je na tem prizorišču še dodatno izgubil. Schimmelpfennig svojo zgodbo dodobra preplete, imamo klobčič, ki se ne odvija, temveč vozla in vase vsrkava lastno mehko in nedoločljivo obrobje. Pred nas postavlja policista z obeh strani kriminala, ki ga bolj kot črka zakona držijo pokonci črtice in nerazložljivi gon, da bi stvari poimenoval, da bi jim našel ime in morda pri tem nekako našel tudi samega sebe.