Olfamož: Popizdaja

2025, Ente Tapes

+ + + + +

Če bi jezikovno esenco Ježka, Zajca, Bitenca in Breclja speštali v amorfno gmoto, bi se iz nje rodil Olfamož. Če bi mu ljudje prisluhnili, bi z javnomnenjskih prižnic vrgli abotne standuperje in polpismene podcasterje – na gnoj, kamor spadajo. Če bi sodobni umetniki pogledali iz svojih riti, bi sežanskega jezikovnega maga obiskovali kot orakelj, ki odgovarja na marsikaj. Dvoumno, medvrstično, samoironično, nedokončno. Žal pa je tretji album Andreja Fona, dragulj ludističnega »agit pop« kantavtorstva, praznik avant-jazz-folk bizarnosti, panegirik pesniški norosti in hudomušen družbeni komentar (od Kacina do kolesarjev, umetnih nosov in umetnosti), s svojo norčevsko lucidnostjo obsojen na margino – kraj najglobljih uvidov.