Vrtec kot domačija

V zadnjih letih je kar nekaj slovenskih javnih vrtcev, ki so po dolgoletnem delovanju v pretesnih in dotrajanih objektih dobili nove ali prenovljene, vsekakor pa večje, sodobnejše prostore, pritegnilo pozornost arhitekturne stroke, pa tudi širše javnosti. Pred dobrim desetletjem je precej zanimanja, na primer, požela nova enota ljubljanskega vrtca Pedenjped v Kašlju, na obrobju prestolnice, ki je – predvsem zaradi kaotične okoliške zazidave, prometne ceste in industrijskega tira – zasnovana krožno, v svojem jedru pa ima tudi krožni atrij za druženje in igro. Druga enota istega vrtca v Dobrunjah je očarala s temeljito prenovo, sploh z novim prizidkom, ki je premišljeno nadgradil prvotno arhitekturo Jožeta Dobrina, enega od pionirjev povojne gradnje vrtcev. »Projekt je umirjen, razumen in lep. To je dobra arhitektura,« so leta 2022 zapisali v Zbornici za arhitekturo in prostor Slovenije ter projektu namenili priznanje zlati svinčnik. Obilo zanimanja je požela tudi novogradnja vrtca Kočevje oziroma njegove enote Čebelica, ki je oživila nekoč degradirano zemljišče sredi mesta na jugu države. Prejela je več nagrad, leta 2023 celo Plečnikovo medaljo, najvišje nacionalno priznanje v kategoriji arhitekturne realizacije večjega merila. Povsem enako nagrado, Plečnikovo medaljo, pa je maja letos prejel še en vrtec. To je vrtec Bohinj, prav tako močno izstopajoča vrtčevska novogradnja – hkrati pa v okolju, v katerega je umeščena, namerno neizstopajoča, saj je njen čar prav v tem, da so snovalci navdih zanjo črpali v bohinjskem prostoru in njegovi arhitekturi.

Ko se pripeljemo v Bohinjsko Bistrico, največji kraj v Bohinjski dolini, ki je za marsikoga eden najočarljivejših delov Slovenije, že na njenem obrobju zagledamo vrtec, katerega svečano odprtje je aprila 2023 pritegnilo tolikšno zanimanje občanov, da so morali slovesnost za vse tiste, ki si novogradnje niso uspeli ogledati, pripraviti še enkrat. Takratna nepričakovano množična radovednost, kako je videti vrtec za vso dolino, ki omogoča delo v 11 oddelkih oziroma z okoli 200 predšolskimi otroki, ni presenetila, saj gre za res edinstveno vrtčevsko arhitekturo, hkrati pa tesno povezano z lokalnim okoljem: od daleč, umeščen med sosednje objekte, vrtec pravzaprav spominja na bohinjsko domačijo.

Sestavljen je iz treh med seboj povezanih objektov, dveh pritličnih (v enem so igralnice za mlajše otroke, v drugem telovadnica) in enega enonadstropnega (v zgornjih prostorih je prostor za večje otroke). Vsi imajo sive strehe, značilne za to okolje, imajo tudi leseni gank in napušč; z vsem tem se več kot očitno zgledujejo pri tipični bohinjski domačiji – a na neobičajen način. »Gre za njeno povečavo,« je poudarila žirija, ki je projektu podelila Plečnikovo medaljo. Objekti so precej večji od tipične domačije – pod streho je celo dodatna igralnica na prostem, kjer se otroci lahko igrajo tudi v deževnih dneh. In s to povečavo vrtec ob »dosledni izpeljavi projekta dobi svojo arhitekturno vrednost«.

Čeprav ima vrtec zaradi reinterpretacije slovenske ruralne arhitekture pridih tradicionalnega in so njegovi povečani tradicionalni elementi celo dominantni, pa je hkrati popolnoma sodobno izčiščen. Preseneti tudi, kot je zapisala žirija, »s svojo odprtostjo«. Ta se kaže že v izkušnji premišljenega dostopa – vrtec je zgrajen poleg osnovne šole, saj tudi formalno sodi pod njeno okrilje, in vmesni prostor, ki je zasnovan kot trg, ju poveže. Odprtost se kaže tudi v notranjosti, kjer zasteklitev omogoča pogled iz prostora v prostor, velika okna pa čudovite razglede navzven. Otroci so tako, četudi v vrtcu, nenehno v stiku drug z drugim in z okoljem, s hribi in gorami, pa tudi z naseljem in s tem z lokalno skupnostjo.

Novi vrtec Bohinj, ki je pred Plečnikovo medaljo prejel že kar nekaj drugih nagrad (med drugim nagrado Balkanskega arhitekturnega bienala in častno priznanje podeljevalcev mednarodne nagrade Piranesi, uvrščen pa je bil tudi med 40 projektov, nominiranih za evropsko nagrado EUmies Awards), so zasnovali štirje arhitekti mlajše generacije – slovenski arhitektki Janja Šušnjar in Ana Jerman, ki sta delovali pod okriljem studia Arrea, ter njuna kolega iz madridskega studia KAL A, Sofía Romeo Gurrea-Nozaleda in Miguel Sotos Fernández-Zúñiga. Za ureditev okolice vrtca pa sta poskrbela krajinska arhitekta Luka Javornik in Lara Gligić.

Zasnova vrtca izhaja predvsem iz tega, kdo je četverica arhitektov, avtorjev vrtca, kako razmišljajo, kaj jim je tako v arhitekturi kot življenju pomembno. Vez med njimi se je leta 2019 stkala na drugem koncu sveta, v Avstraliji. Tam je potekal masterclass svetovno priznanega in z najvišjimi priznanji nagrajenega arhitekta Glenna Murchutta, ki se ga je udeležila španska arhitektka Sofía Romeo Gurrea-Nozaleda, Ana Jerman, takrat še študentka, pa je na njem delala kot prostovoljka. V množici arhitektov sta ugotovili, da delita enake vrednote tako v arhitekturi kot življenju, zato sta vse od takrat iskali možnosti za skupen projekt; najraje v Sloveniji, kjer so javni natečaji dostopnejši. Prav skupne vrednote pa so povezale tudi slovenski del ekipe, ki se je poznal s Fakultete za arhitekturo in z delavnic, ki sta se jih udeleževali med študijem. In kakšne so te vrednote? Janja Šušnjar pravi, da je že odraščala z zavedanjem, da je treba spoštovati kulturo, dediščino in naravo, hkrati pa tudi način življenja, ki vodi v solidarnost in v katerem pomembno vlogo igra skupnost.

Enaka načela četverico vodijo tudi pri načrtovanju novih arhitektur. Obe slovenski arhitektki pa so vodila tudi k snovanju njunih pozneje nagrajenih magistrskih nalog. Janja Šušnjar se je kot študentka pridružila projektu Robida, skupini mladih, ki je samotno, zapostavljeno vas Topolove v Benečiji v sodelovanju s tamkajšnjimi prebivalci povzdignila v primer dobre prakse sobivanja na podeželju. V odmaknjeni vasici je začela raziskovati mogoče načine bivanja v zapuščenih prostorih, kar je preraslo v magistrsko delo, za katerega je leta 2019 prejela univerzitetno Prešernovo nagrado. Naloga je sicer predstavljala konceptualno podlago projekta kolektiva Robida z naslovom Vas kot hiša, ki je leta 2022 tako navdušil evropsko komisijo, da je med več kot tisoč prijavljenimi projekti iz vse Evrope prav njemu namenila nagrado novega evropskega Bauhausa – vzhajajoče zvezde. »Namen te nagrade je, da nagrajeni projekti postanejo ambasadorji dobrih praks, organizacij, skupnosti od spodaj navzgor. In tako morda prispevajo k izboljšanju bivanjske kulture,« pravi Janja Šušnjar.

Ana Jerman pa je za svoje magistrsko delo, projektno študijo z naslovom Za vse je mesto, prav tako prejela Prešernovo nagrado Univerze v Ljubljani, a tudi mednarodno nagrado BIG SEE v kategoriji Perspektivni. Izhajala je iz vprašanja, ali arhitektura lahko spodbuja odprto in vključujočo družbo: »V projektu sem izhajala iz lastne izkušnje in raziskovala možne oblike prebivanja ranljivih skupin zunaj institucij. Večkrat me je prizadelo, kako se ljudje ne znajo soočati z drugačnostjo, zato sem snovala bivalne tipologije, ki omogočajo vključenost različnih uporabnikov in temeljijo na deinstitucionaliziranem kolektivnem bivanju v neposredni povezavi z mestom. Dokazati sem želela, da mesto ne sme biti namenjeno le tržnim vsebinam in da mora biti prostorski potencial na voljo vsem prebivalcem. Pogoji bivanja v mestu morajo biti enaki za vse, ne glede na specifiko in raznolikost prebivalcev, njihovih potreb in značajev.« V magistrski nalogi se tako ni ukvarjala le z dostopnostjo in gradnjo brez ovir, ampak je razmišljala o odpiranju arhitekture in prostora, tako da lahko omogoča enake možnosti vsem, ki v njem prebivajo. »Ko vsi živimo skupaj, se namreč lahko zgodi integracija. Šele takrat je mesto vključujoče, odprto in prehodno za vse.«

Vsi ti premisleki so se torej strnili tudi pri snovanju vrtca Bohinj. Na eni strani želja, da bi otrokom ponudili karseda optimalno predšolsko izobraževanje – da bi se v vrtcu lahko kakovostno spoznavali, srečevali, igrali, da bi odkrivali različne materiale (največji poudarek so dali lesu), predvsem pa da bi znali ceniti, kar je okoli njih: čudovito naravo, sredi katere živijo. »Če neki prostor že od malega vzljubimo, ga spoznamo, se mu čudimo, bomo zanj gotovo veliko lepše skrbeli in bomo imeli do njega veliko več spoštovanja, kot če odnosa do njega nimamo,« je prepričana Janja Šušnjar. Ana Jerman ji pritrdi: »Še danes se spominjam lepih občutkov z igrišča Vrtca pod Gradom, ki sem ga obiskovala. Pozneje sem hodila na osnovno šolo in gimnazijo, ki ju je zasnoval Emil Navinšek in imata brezkoridorni sistem – da smo se lahko družili v tistih velikih avlah, je gotovo vplivalo na izkušnjo moje mladosti. Upamo, da bo tudi srečevanje otrok v vhodni avli, telovadnici, na ganku ali v letni igralnici vrtca Bohinj pustilo podobno sled. Snovali smo jih z mislijo na to.«

Hkrati pa je arhitekte vodila tudi želja, da bi bil vrtec veliko več kot le vrtec, da bi bil prostor skupnosti, srečevanja vseh občanov. »Prav z mislijo na to smo zasnovali dodatno hišo, v kateri je telovadnica. Želeli smo jo odpreti za ves Bohinj. S to mislijo je nastal tudi trg, s katerim smo vrtec povezali s šolo,« pravi Ana Jerman.

Ko je Občina Bohinj spomladi 2020 objavila javni natečaj za novi vrtec, je bil to ravno čas pandemije. Španska arhitekta še nikoli prej nista obiskala Slovenije in takrat je zaradi oteženih potovanj in prehajanj meja tudi nista mogla. Slovenski arhitektki sta tako skušali kolegoma do najmanjšega detajla opisati lokalno okolje in njegove posebnosti, v katere sta se gotovo poglobili še bolj, kot bi se, če bi v živo raziskovali skupaj.

Na koncu je bilo za vse veliko presenečenje, da je bil med kar 36 prijavljenimi projekti izbran prav njihov, in ob zglednem sodelovanju z občino so ga v razmeroma kratkem času tudi realizirali. Projekt ima zato še en dodaten razlog, zakaj je lahko zgled drugim: ne le da je izjemno premišljeno zasnovan ter ustvarjen z mislijo na dobrobit otrok in vključenost vseh v skupnosti, temveč je tudi dokaz, da je mogoče s pravo voljo velike javne investicije izpeljati učinkovito in kakovostno.