Garant sive ekonomije

Standardna klasifikacija dejavnosti je poseben sistem, po katerem so v Sloveniji razporejene vse dejavnosti. Ta sistem vodi državna agencija za javne evidence – Ajpes. Zakaj je to pomembno? Standardna klasifikacija vsebuje razporeditev različnih gospodarskih dejavnosti, od katerih so nekatere bolj, druge manj regulirane. To pomeni, da je za opravljanje določene dejavnosti treba izpolnjevati več ali manj pogojev, biti za določeno delo bolj ali manj usposobljen in tako naprej. So pa tudi dejavnosti, ki so povsem neregulirane in za njihovo registracijo ni treba izkazati nikakršnega predznanja. Mednje, presenetljivo, v Sloveniji sodi tudi dejavnost z oznako N69.200, ki vključuje »računovodske, knjigovodske, revizijske dejavnosti in davčno svetovanje«. In kakšne so posledice (ne)ureditve tako občutljive dejavnosti?

Ko smo nedavno o tem govorili z direktorico Zbornice računovodskih servisov pri GZS Polonco Podgoršek, je pojasnila, da zbornica združuje vsega 470 prostovoljnih članov, skupaj pa je v tej dejavnosti registriranih skoraj desetkrat več, tj. preko 4200 računovodskih servisov. »Izvajanje računovodskih storitev je v Sloveniji popolnoma prepuščeno trgu. Računovodske storitve lahko opravlja vsakdo, tudi brez ustrezne kadrovske, strokovne in informacijske podpore, brez potrebnih znanj in kompetenc,« je opozorila direktorica zbornice. Goran Lukić iz Delavske svetovalnice je tedaj dejal, da bi z ureditvijo tega področja med drugim »precej otežili, če ne celo onemogočili nezakonito izkoriščanje tuje delovne sile z Balkana. Če bi država naredila čistko na tem področju, bi odstranili možgane te operacije.«

Franc Derganc, samostojni davčni svetovalec z več kot dvajsetletno prakso, ki je nedavno predsedoval Zbornici davčnih svetovalcev Slovenije, pa opozarja, da je prav neurejenost tega področja glavni motor pregovorno obsežne slovenske sive ekonomije. »V Avstriji je recimo že 70 let ta poklic reguliran; računovodje in davčni svetovalci so tam glavno orodje države, da se davki poberejo čim bolj pravilno in da se zberejo v proračunu. Pri nas pa imamo letno za 5,5 milijarde sive ekonomije in posledično neplačanih davkov ter dodatne 3,5 milijarde negospodarno potrošenega javnega denarja, torej korupcije.«

Iz povedanega izhaja, da bi regulacija in ureditev računovodenja in davčnega svetovanja pravzaprav pomenili precejšnje pomagalo, če ne že kar zagotovilo za uspešen boj s sivo ekonomijo. In nasprotno, da je neurejeno stanje, ki ga poznamo v Sloveniji, pravzaprav zagotovilo in predpogoj cvetoče sive ekonomije. To potrjujejo tudi številke. Če Slovenija po obsegu sive ekonomije s kar 25 odstotki BDP sodi med evropske države, ki imajo s tem resne probleme, Avstrija z le sedmimi odstotki sodi med najbolj vzorno urejene (evropske) države na tem področju.

Siva ekonomija gre z roko v roki s korupcijo. Morda zato doslej nobena vlada ni pokazala zanimanja za regulacijo davčnega svetovanja in računovodenja.

Derganc pojasnjuje, da nobena država tega dela ne more zadovoljivo opraviti sama. Zadostnega nadzora ne more izvajati preko uradnih inšpekcij ali finančne uprave, saj je transakcij preveč in za to delo država nikoli ne more imeti dovolj kadrovskih in drugih virov. Prav zato bi morala država, če posplošimo, to delo nekomu »poveriti«: recimo dejavnosti z oznako N69.200. Čeprav je siva ekonomija v Sloveniji nekaj povsem običajnega in pri njej aktivno ali pasivno, namenoma ali, ker je v to prisiljen, sodeluje skorajda vsakdo, ima dejansko precej več negativnih dolgoročnih posledic kot pa kratkoročnih pozitivnih. Pomeni namreč, da se pobere premalo davkov in drugih obveznih prispevkov, zato se davki in druge obvezne dajatve višajo ter uvajajo nove. »Siva ekonomija ima pri nas proste roke. V malem gradbeništvu se fakture sploh ne izstavljajo več, tudi DDV-ja ni več,« razlaga Derganc. Po njegovih izračunih bi lahko vse prispevne stopnje znižali za skoraj 20 odstotkov, že če bi zgolj prepolovili obseg sive ekonomije in korupcije: »Si predstavljate, da se prispevki zmanjšajo za 20 odstotkov ali da se za toliko zniža DDV (davek na dodano vrednost op. p.)? Ker pa se dogaja prej nasprotno, se davčne stopnje le še dvigujejo. Tako že slišimo napoved, da bo naslednja, domnevno desna vlada dvignila DDV in bo spet najnižji sloj plačeval največ, saj je DDV, če malo posplošimo, obdavčenje revežev.«

So pa tudi številne druge negativne posledice neurejenega področja računovodskih servisov in davčnega svetovanja. Po mnenju nekdanjega predsednika Zbornice davčnih svetovalcev so to tudi idealne razmere za delovanje organiziranih kriminalnih združb, za mafijo po domače. »Kriminalne združbe lahko celo same v Sloveniji odprejo računovodski servis ali davčno svetovanje, ki potem oddaja obračune na slovensko davkarijo. Je z vidika mafije lahko še kaj lepšega? Ker je to področje pri nas neregulirano, je nemogoče izvajati tudi zakon o preprečevanju pranja denarja.« Opozarja tudi, da so na Delavski svetovalnici obravnavali računovodski servis, prek katerega so poslovali trgovci z ljudmi.

To so tudi razmere, v katerih je »zelo enostavno prati denar. Poglejte samo nepremičninski trg.« Derganc opozarja, da se v Sloveniji velik delež vseh nepremičninskih transakcij izvede z gotovino; tako potekajo predvsem največje transakcije in tudi pranje denarja. »Če bi bil naš poklic reguliran, bi morali računovodje in davčni svetovalci preveriti vsako transakcijo, zato bi bilo to precej težje.« Če bi pri nas prevzeli avstrijski ali nemški sistem, »v medijih in na plakatih tudi ne bi bilo Roka Snežiča, ki dobesedno oglašuje selitev davkov v Bosno. Oglaševanje davčnih storitev je v Avstriji prepovedano, podobno kot oglaševanje odvetniških storitev, saj je to regulirana dejavnost.«

Derganc je v času vodenja Zbornice davčnih svetovalcev glavnino truda usmerjal v ureditev razmer in lobiranje pri politiki. Skušal je odpreti razpravo s tremi vladami, a temu nobena ni bila naklonjena. Pravzaprav to počne še danes in pravi, da obupal še ni. A zakaj ni naletel na prav nič posluha za na videz zelo smiselno, pravzaprav nujno državno intervencijo? Derganc pojasnjuje, da je osnovni razlog zelo verjetno povezan s tem, na kar kažejo vse raziskave: da ni mogoče zmanjšati obsega sive ekonomije, ne da bi hkrati resno zajezili korupcijo. »Če bi vse to urejali, regulirali, bi se vse to razgalilo. In država, politika, ne želi, da bi se razgalilo, kakšno navidezno resničnost živimo,« pravi Derganc in dodaja, da so v pogovorih z Gibanjem Svoboda uspeli vsaj s tem, da je bila v koalicijski sporazum zapisana uvedba varuha pravic plačnikov davkov.

»Kriminalne združbe lahko celo same v Sloveniji odprejo računovodski servis ali davčno svetovanje, ki potem oddaja obračune na slovensko davkarijo. Je z vidika mafije lahko še kaj lepšega?«

Opozarja, da ker tega področja nimamo urejenega, kršimo tudi pravice podjetij, saj ta ne vedo, kateri med na tisoče računovodji in davčnimi svetovalci so vredni zaupanja: »Računovodje in davčni svetovalci so neke vrste zaupniki podjetij. Oddajajo namreč vse obračune za podjetja. Na tisoče je svetovalcev brez pravnih okvirov, brez znanja, brez usposobljenosti in tudi brez zavarovanja. Nujno bi bilo urediti dve stvari – regulirati področje računovodstva in davčnega svetovanja na eni strani in zavarovati pravice plačnikov davkov na drugi.«