Svet Evrope poziva Slovenijo, naj posebej zaščiti hrvaški, srbski in nemški jezik

Svet Evrope se je v svojem šestem poročilu o Sloveniji osredotočil na izvajanje zaščite manjšinskih jezikov. Državi predlagajo, naj dodatno zaščiti hrvaški, srbski in nemški jezik ter s tem izboljša zaščito teh treh manjšinskih skupnosti. Slovenija se že desetletja brani, da njen ustavni koncept zaščite manjšin temelji na »avtohtonosti«, in ker sta kot avtohtoni priznani le italijanska in madžarska manjšina, sta le ti dve upravičeni do posebne zaščite. Preživeti koncept, ki (narodnostne) manjšine razlikuje na podlagi avtohtonosti, sicer država uporablja tudi na drugih področjih, recimo glede romske manjšine. Do romskega svetnika so upravičeni le Romi v občinah, kjer naj bi bila njihova poselitev avtohtona, ne pa drugje. Na ta način so, med drugim, brez formalnega stika z nehumanimi občinskimi oblastmi tudi ribniški Romi, kjer zadnja leta spremljamo največje napetosti med romsko manjšino in večinskim prebivalstvom.

A vrnimo se k pozivu sveta Evrope. Tudi tam pravijo, da je koncept avtohtonosti preživet, saj na ta način brez manjšinskih pravic ostajajo mlajše, a večje, pogosto tudi največje manjšine. In v Sloveniji so po mnenju sveta Evrope to Hrvati, Srbi in Nemci. 

Nemci? Nemška »manjšina« v Sloveniji šteje nekaj sto ljudi in s tem sodi med (naj)manjše jezikovne skupnosti. Če že, bi izpolnjevala pogoj avtohtonosti, saj so kočevski Nemci več stoletij živeli na slovenskih tleh, a to se je dejansko prekinilo, ko so se Kočevarji med drugo svetovno vojno skupaj z nacisti umikali proti severu in zapustili ozemlje današnje Slovenije. Kakorkoli, dovolj o nemški manjšini in zaščiti nemškega jezika, saj se ta v zahtevah mednarodne skupnosti pojavlja zaradi pritiskov avstrijske države in ne samoniklo iz številčne narodnostne manjšine, ki je, kot rečeno, danes le še mit.

So pa na drugi strani že desetletja v Sloveniji prisotne velike manjšine s svojimi maternimi jeziki in tudi njihov prispevek k družbi je velik – ne zgolj v kulturnem smislu, pač pa tudi v čisto materialnem. A vendar nimajo (nobenih) dodatnih pravic, niti glede rabe jezika ne. Med temi je daleč največja skupnost tujih delavcev (in njihovih družin) iz BiH (150 tisoč delavcev), sledita Srbija in Kosovo s po 16 tisoč delavci ter Hrvaška in Severna Makedonija s po okoli 10 tisoč delavci. Vse ostale »manjšine« so precej manj številčne, zato bi se bolj primeren vrstni red sveta Evrope glede zaščite jezikovnih pravic verjetno moral nanašati na bosanski, srbski, albanski – točneje kosovski – in hrvaški jezik.

Del politike je že vsaj desetletje naklonjen dodatnim zaščitam manjšinskih pravic (najprej jezikovih in potem drugih) narodnih skupnosti iz bivše Jugoslavije, a ta postopek teče zelo, zelo počasi. Tako počasi, da se zdi, da bodo te manjšine kmalu postale upravičene do dodatne zaščite že na temelju avtohtonosti. V določenih primerih gre namreč za manjšine, ki so tu prisotne že iz daljnih časov prejšnje države in s tem tudi precej dlje kot pol stoletja.