Ne omenjaj božjega imena po nemarnem!

Vlado Miheljak

27. 6. 2025  |  Mladina 26  |  Dva leva

»Ko sem bil še predsednik, sem nekoč izjavil na podlagi svoje ocene slovenskega političnega prostora, da Slovenija potrebuje žlahtno konservativno stranko. Seveda sem bil takoj popljuvan. … in še vedno mislim enako, da Slovenija to potrebuje … ker bi se moralo prej govoriti o ekstremni desnici kot o desnem polu slovenske politike …«
— Milan Kučan ugotavlja, da smo čakajoč na žlahtno konservativno stranko dobili ekstremno desnico (v podkastu Moč politike, Delo, 13. 8. 2023)

»Kar se tiče gospoda Tonina … Lahko gremo stavit, da je zelo malo možnosti, da bo Tonin vodil NSi na naslednje volitve, tako da se bomo pogovarjali z drugimi ljudmi.«
— JJ je Toninu pojasnil, kdo je pooblaščeni in ekskluzivni božji zastopnik za Slovenijo

»Kar se tiče Janeza Janše – lahko gremo stavit, da je zelo malo možnosti, da bo po naslednjih volitvah predsednik vlade.«
— Matej Tonin je po nemarnem omenjal ime božjega izbranca

Ne vem, ali je Janša odprl penino ob napovedi odhoda Tonina z vrha NSi, zelo verjetno pa je zadovoljno rekel: »No, tudi to smo rešili!« Že res, da je Janša ponovno kadroval v NSi, a Tonin se je dejansko odstavil sam. Že večkrat sem omenil, da je životarjenje krščanskih demokratov v deželi, kjer se večina prebivalstva prepoznava kot katolike oziroma so vsaj krščanskega izvora, pravi čudež. A začelo se je dobro, najprej so na prvih volitvah leta 1990 (še po starem skupščinskem sistemu) nepričakovano dosegli najboljši rezultat koalicije Demos. Potem so uspeh ponovili na volitvah v DZ 1992 in dosegli 14,51 odstotka glasov ter s SLS, ki prav tako nagovarja krščansko-ljudsko volilno telo, celo presegli zmagovito LDS! Tudi leta 1996 sta stranki ponovili uspeh, le da je bila takrat precej boljša SLS. Zdelo se je, da bo krščansko-ljudska opcija po združitvi SKD in SLS (15. 4. 2000) postopoma prevzela politično pobudo v državi. A se je zgodilo ravno obratno. Zaradi kadrovskih norčij in prerivanj so v rekordnem času razdrli združeno stranko. Razdružena frakcija krščanskih demokratov, preimenovana v NSi, je zaradi popolne podreditve Andreja Bajuka Janezu Janši postopoma kopnela in na koncu presahnila. Skupaj sta SLS in NSi na volitvah 2008 padli pod 10 odstotkov, slednja pa je (s 3,4 %) celo izpadla iz parlamenta. Po Bajukovi katastrofalni zapuščini je Ljudmila Novak oblikovala novo politiko NSi, prekinila slepo služenje Janši, stranko leta 2011 spravila nazaj v DZ in potem ob Janševih agresivnih obleganjih hrabro nastavljala hrbet za preživetje stranke. Umik Ljudmile Novak leta 2018 se je zdel kot velika priložnost za zagon nove generacije krščanskih demokratov. In do takrat malo znan, mladi, družboslovno izobraženi politik Matej Tonin se je zdel pravi obraz za preoblikovanje stranke v žlahtno konservativno stranko, kot je nekoč izrazil pričakovanje stric Kučan. Pa se je kmalu pokazalo, da si je Matej oblekel preveliko Ljudmilino kiklo. Deloval je ob napačni predpostavki, da bo do neke mere avtonomno ter z za kanček zmernejšim slogom ponavljal Janševo politično agendo in tako popeljal krščanske demokrate na pota stare slave. A priložnosti ni izkoristil, saj je s svojo ekipo počel res šokantne stvari. Denimo, popolnoma brez talenta za družbeno analizo in dojemanje sodobnih standardov regulacije družbe in države je agitiral ne le proti pozitivni diskriminaciji zanemarjenih in posledično nesporno problematičnih »dolenjskih Romov«, ampak je v kampanji za evropske volitve celo premaknil svoj diskurz v sfero nacionalističnega šovinizma in populizma, kakršnega lajnajo skrajni desničarji: »Noro …

Vlada predlaga, da bi v slovenskih šolah država tujim otrokom plačevala tečaje za učenje albanščine, srbščine in drugih jezikov nekdanje Jugoslavije ... Nobene potrebe ni, da na naše stroške ‘utrjujejo’ znanje albanščine ali srbščine. Nova Slovenija zato zahteva posvetovalni referendum.«. (Facebook, 5. 3. 2024) Ja, Matej Tonin, res noro! Če je to krščanskodemokratska pozicija v prvem kvartalu 21. stoletja, potem se postavlja smiselno vprašanje, zakaj bi ljudje volili bledo in na pol dorečeno NSi, če lahko izberejo pikantni original. Torej SDS. A dodatni problem NSi je, da se je okrog Tonina oblikovalo jedro (Vrtovec, Dimic, Čadonič Špelič, Cigler Kralj, Reberšek ...), ki ne odpira možnosti za oblikovanje sodobne krščanskodemokratske formacije, ampak zgolj nekoliko bolj zmerno (če sploh) sledi radikalnemu populizmu Janeza Janša. Po odhodu Tonina bodo izbrali nekoga (slej ko prej Vrtovca), ki bo lahko zaobšel njegovo lahkotno napoved, da z Janšo ne bodo vstopili v koalicijo. In vse kaže, da bo po volitvah naslednje leto NSi spet na robu preživetja.

In Tonin? Verjetno bo odložen na smetišče politične zgodovine. A z dobro popotnico. Po samo petih letih evroposlanskega mandata bo prejel pokojninski dodatek, ki je večji, kot je pokojnina velike večine slovenskih upokojenk in upokojencev po 40 letih garanja. Ležerno ga je zaslužil, medtem ko je med drugim agitiral proti pokojninskim dodatkom za zaslužne umetnike. Pač, krščanskodemokratski etos!