Lučka Neža Peterlin / Dramaturginja, ki raziskuje mikropercepcijo kot obliko političnega odpora

Na letošnjem Tednu slovenske drame je za dramsko besedilo Jagnje prejela nagrado za najbolj izstopajočo mlado dramatičarko. »Kot posebno kvaliteto besedila prepoznavamo njegovo umeščenost v neurbani svet, naravo, okolje, ki nagovarja preko nečloveških živali. Obenem pa je v njem možno brati tudi izpovednost, kritično držo, stališče in iskanje sebstva,« je v utemeljitvi zapisala žirija. Ljubljančanka Lučka Neža Peterlin (1998), ustvarjalka na področju scenskih umetnosti, ki trenutno končuje magistrski študij dramaturgije in scenskih umetnosti na ljubljanski Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo, pravi, da je bil poglavitni izziv besedila poskus ekocentrizma v dramski pisavi – poskus, da bi naravo postavila v središče. »Gledališče je praviloma vedno antropocentrično, zato sem želela napisati nekaj, kar sledi percepciji živali, rastlin ali gliv – ne človeka. Seveda je to paradoks sam po sebi, ker sem to pisala kot človek z lastno kognicijo, toda kljub temu sem hotela vzpostaviti neki več-kot-človeški pogled,« pravi.

Kot posebno odliko besedila je žirija poudarila tudi jezik, ki s svojo minimalističnostjo in hkrati izjemno nasičenostjo »izrazito izstopa v letošnji selekciji«. Sama svoj slog opiše kot »šparoven«, negostobeseden, tehtno odmerjen. Ne mara balasta, vsaka beseda mora imeti svojo težo, smisel, namen. »Morda se to povezuje tudi z naravo, kjer gre za močno atmosfersko, vizualno, skoraj sublimno prisotnost brez potrebe po jeziku. Nima jezika, kot ga razumemo mi, in to mi je izredno privlačno in navdihujoče.«

Bolj kot klasična dramska besedila ali tradicija gledališča jo je vedno privlačila kolektivna umetnost. Zase pravi, da ne mara biti v ospredju, tudi umetnost vidi kot prostor povezovanja in ustvarjanja skupnosti. Zanima jo združevanje različnih medijev – prepletanje odra s filmom, glasbo, vizualno in performativno umetnostjo. Hermetična zaprtost v samo gledališče ji hitro postane utesnjujoča.

Kaj pa jo pri ustvarjanju najbolj navdihuje? V svetu megalomanije in mitizacije globalnih fenomenov jo zanimajo detajli, majhne sublimnosti in grozljivosti, ki lahko razkrijejo veliko večje kompleksnosti resnice. »Velikokrat me navdihnejo neke prezrte pojavnosti – neko tiho vztrajanje, način bivanja, ki je hkrati krhek in močan,« pravi. Navdih najde v presežnosti narave ter tudi v obrobnih položajih in načinih bivanja – v vsem tistem, kar ni v središču pozornosti; naj bo to svet živali, narava, marginalizirane skupnosti ali pa preprosto ljudje, ki živijo drugače, tišje.

Trenutno jo zanima predvsem dokumentaristika kot način umetniškega delovanja, ki ruši razlike med tistimi, ki govorijo, in tistimi, ki so prikazani – kako umetnost lahko postane orodje za redistribucijo glasu in prostora, zlasti za tiste, ki so zaradi spola, razreda ali drugih sistemskih razlogov iz njega izrinjeni. Ključno pa je, kako to prevesti v umetniško formo brez izkrivljanja ali apropriacije in z etično odgovornostjo ter politično jasnostjo. Konec aprila je bil v ljubljanski Osmozi premierno predstavljen njen avtorsko-režijski prvenec Now, Suddenly, I Was A Creature of Vice, dokumentarni performans v produkciji Zavoda Maska, ki temelji na intervjujih z resničnimi ženskami, ki jim je skupna izkušnja spolnega dela. »To področje me zanima, ker verjamem, da spolno delo lahko deluje kot žarišče upora sistemu – način obstoja, ki je pogosto na robu družbeno sprejemljivega,« pravi. »Zanima me tudi, zakaj hitro in trajno stigmatizira – zakaj pri nobenem drugem delu stigma ni tako neizbrisna.«

Deluje tudi kot producentka, kar dopolnjuje njeno zanimanje za zakulisno dinamiko in ustvarjalne procese. Prek različnih funkcij znotraj umetnosti zavestno deluje proti ustaljenim hierarhijam dela in kapitalistični logiki vidnosti. Čeprav pogosto izhaja iz narave, tišine in robnih pozicij, pa to ni estetizirani umik, temveč politična gesta. Njeno delo razgrajuje antropocentrične, kapitalistične in patriarhalne strukture zaznavanja in reprezentacije, ne išče odgovorov v spektaklu, temveč v mikropercepciji, etiki odnosa in raziskovanju sistemskih neenakosti. Ne želi »dati glasu« – želi omogočiti razmere, v katerih se lahko glas sploh zasliši. Tako lahko radikalna nežnost deluje kot oblika upora – ne kot umik, temveč kot razkroj hegemonije.