Stefan Hertmans: Vzpon

+ + + +

Spomin hiše

Kot v časih, ko je pisanje sprožila najdba rokopisa, se Stefan Hertmans (1951), belgijski flamski pesnik, prozaist in premišljevalec aporij sodobne Evrope, zave, da biva v zgodbi – da mu zgodovina hiše v Gentu, v kateri je prebival znani nemški kolaborant in pripadnik ene od lokalnih vej SS, ponuja več, kot si lahko izmisli. Spodbujen z zgodovino hiše, ki jo v slabem stanju in za majhen denar kupi v času študentskega razgrajanja in poskusov svetovnega prekuca, se loti raziskovanja njene preteklosti. To je obsežna, vendar hvaležna naloga, saj so o očetovi politični karieri pisali njegovi otroci; sin je bil pomemben profesor in se je zavzemal za strpnost, pisatelja sta z gradivom zalagali hčeri, uspelo pa se mu je prebiti tudi v arhive, ki hranijo vsakovrstno gradivo o medvojni flamski kolaboraciji in njenem nadaljevanju do dandanes.

Gre za rekonstrukcijo zgodbe o Willemu Verhulstu in tistih, ki jih je s svojim političnim delovanjem zaznamoval. Ne le tistih, ki jih je ovajal in o katerih je njegova mreža ogleduhov in špicljev poročala njemu, ljubitelju seznamov političnih nasprotnikov in tistih, ki so se mu zamerili. Še bolj je zaznamoval svojo družino, potomci so, tako Hertmans, v zapisih marsikaj potlačili in preoblikovali spomin, da pričevanja o očetu pred vojno in po njej ne bi delovala v njegovo škodo. Zgodba, ki se je porodila iz spoznanja o prebivalcu hiše nekje na začetku tisočletja, se konča s povzetki govorov Verhulstovim sodelavcem in ljubici, ki jim negovalci tradicije in spomina namenijo veliko lepih besed, o pogumu in doslednosti, pri kateri tudi po zapornih kaznih niso popuščali. Zraven je seveda občutek, da so jim, sodelavcem nacistov, storili krivico in bili do njih in njihovega dostojanstva okrutni.

Roman poteka večslojno. V prvem planu je ogled hiše z notarjem, na ulici so protoskvoterji iz sedemdesetih let in zato je možak nezaupljiv, hišo pa poskuša kljub načetosti in zanemarjenosti prodati. Gresta skozi prostore in tam zdaj že z raziskavo oboroženi pripovedovalec rekonstruira družinsko življenje – naslanjače, na katerih so modrovali esesovci, sobo s Hitlerjevim kipom, prostor, v katerem se je moral družinski oče preobleči v civilno obleko, ker mu ljubeča druga žena ni dovolila, da bi pred otroki paradiral v uniformi. In v tretjem planu so pričevanja, napaberkovana iz spisov treh otrok, ki so šli recimo na poletne tabore Hitlerjeve mladine, ali pa ljubice, ki se rada spominja »kulturnih dnevov« med okupacijo in obiskovanja kulturnih ustanov.

Vmes so tudi rekonstrukcije, nabrano gradivo, vse pa prekrito z lazuro hotene pozabe in selektivnega spomina, vsaj pri tistih, ki so bili zraven. Hertmans se skozi gradivo, pričevanja, tudi lastne občutke ob razvozlavanju zgodbe in obiske prostorov, kjer so se dogodile posamezne epizode, pretika spretno in eruditsko, natančno in do zgodovinske resnice neizprosno.