King Gizzard & The Lizard Wizard: Phantom Island

2025, p(doom)

+ + +

King Gizzard na novi (bojda že sedemindvajseti!) plošči zveni nekje kot Frank Zappa, drugje kot David Bowie okoli »Ziggyjevega obdobja« ali kot eden od velikopoteznih blues-prog-soft-rock bendov iz sedemdesetih let. Zaznamovan z močno orkestralno podporo. Vzorec je jasen, in četudi avstralska hiperproduktivna zasedba, ki zna sicer s slogovnimi zasuki in konceptualnimi domislicami hudo presenetiti, skoraj vedno zavzema retro pozo, jo zna skoraj vedno tudi osvežiti, aktualizirati in jo preprosto obvlada. Tudi tokrat ni nič drugače, saj je Phantom Island še ena demonstracija kompleksnega aranžiranja (tokrat zaradi vseh pihal in godal še celo bolj kot po navadi), ki zveni in teče lahkotno. Uigrano kot vedno.