4. 7. 2025 | Mladina 27 | Kultura | Portret
Boštjan Antončič / Plesalec, eden ključnih članov svetovno priznane plesne skupine Rosas
"Najbolj me boli, da se manipulira z nevednostjo – nepoznavanje umetnosti postaja politično orodje"
© Katja Goljat
Dva junijska večera zapored smo ga lahko ujeli na letošnjem Spider festivalu, mednarodnem festivalu plesa in performativnih umetnosti v produkciji društva Pekinpah, ki je na začetku poletja potekal v senci drevesnih krošenj v ljubljanskem parku Tivoli. Ujeli zato, ker je v Celju rojeni mednarodno uveljavljeni plesalec in koreograf Boštjan Antončič (1980) že dve desetletji član svetovno znanega bruseljskega plesnega kolektiva Rosas, ki ga vodi znamenita plesalka in koreografinja Anne Teresa De Keersmaeker. Danes je eden najpomembnejših članov skupine in z njo redno gostuje po vsem svetu, zato so njegova gostovanja na domačih tleh vedno posebna in dragocena – še zlasti, ko potekajo pod milim nebom, v dialogu z naravnim okoljem.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
4. 7. 2025 | Mladina 27 | Kultura | Portret
© Katja Goljat
Dva junijska večera zapored smo ga lahko ujeli na letošnjem Spider festivalu, mednarodnem festivalu plesa in performativnih umetnosti v produkciji društva Pekinpah, ki je na začetku poletja potekal v senci drevesnih krošenj v ljubljanskem parku Tivoli. Ujeli zato, ker je v Celju rojeni mednarodno uveljavljeni plesalec in koreograf Boštjan Antončič (1980) že dve desetletji član svetovno znanega bruseljskega plesnega kolektiva Rosas, ki ga vodi znamenita plesalka in koreografinja Anne Teresa De Keersmaeker. Danes je eden najpomembnejših članov skupine in z njo redno gostuje po vsem svetu, zato so njegova gostovanja na domačih tleh vedno posebna in dragocena – še zlasti, ko potekajo pod milim nebom, v dialogu z naravnim okoljem.
Tistega petkovega večera je na peščeni promenadi pod Plečnikovim avditorijem v Tivoliju domačemu občinstvu predstavil solo performans BERNABO, ki je nastal znotraj večjega koreografskega dela En Atendant. Koreografija Anne Terese De Keersmaeker je bila prvotno ustvarjena za starodavni celestinski samostan v Avignonu, kjer je prizorišče – kamnita tla, pesek, drevesa in odprt pogled v nebo – usmerjalo k izčiščeni plesni govorici, osredotočeni na najosnovnejše elemente: hojo, dih, fizično prisotnost telesa. Ko je Michel François scenografijo za En Atendant pozneje priredil za gledališče, je izvirno prostorsko doživetje subtilno prenesel na oder, tako da je čez njegovo površino potegnil eno samo, natančno začrtano peščeno črto. Črto, ki jo je tokrat utelešalo tivolsko sprehajališče in ki se, v koreografiji, ki učinkuje skoraj kot obred, počasi briše zaradi plesalčevega gibanja.
Boštjan Antončič se je v ples zaljubil že zgodaj. Začel je s športnimi plesi, ko pa je izgubil soplesalko, se je pridružil Plesnemu forumu Celje pod vodstvom Goge Stefanovič Erjavec. Tam se je seznanil s sodobnim plesom in prvič začutil, da je del nečesa večjega, nekakšne plesne družine. V Ljubljani je začel plesati v projektih Matjaža Fariča, nato pa ga je pot zanesla v Salzburg, kjer se je izpopolnjeval na eksperimentalni plesni akademiji. Kmalu zatem je izvedel za avdicijo plesnega kolektiva Rosas in se odločil poskusiti srečo. Po naporni petdnevni avdiciji je presenečen izvedel, da mu je uspelo – nato pa je dobil paket s kupom videokaset, da bi se bolje seznanil z Rosasovimi deli. »Morda je bila prav to prednost – ker nisem bil tako seznanjen z njihovim delom, nisem imel velikih pričakovanj, prišel sem z odprtostjo, željo po učenju in predvsem z neko sproščenostjo,« pripoveduje.
Rosas, kjer je edini Slovenec (svojčas je s kolektivom sodeloval še Matej Kejžar), ga je izoblikoval kot plesalca in kot človeka. Ogromno se je naučil o ustvarjalnem procesu, o disciplini in delu v skupini. In še vedno se uči. Rad gostuje po različnih mestih in državah; biti vključen v predstavo, s katero lahko nastopa več kot stokrat po vsem svetu, se mu zdi prava dragocenost, saj lahko svoj nastop s ponavljanjem le še razvija, preobraža, nadgrajuje. Poleg tega pa se vse prepogosto dogaja, da se predstave, v katere je vloženih ogromno truda, časa in energije, odigrajo le dvakrat ali trikrat, kar se mu zdi resnična škoda.
Belgijska sodobnoplesna scena je dolgo veljala za eno najživahnejših in najprodornejših v Evropi. Vzpon v osemdesetih in devetdesetih letih, ki ga je med drugim zaznamoval tudi kolektiv Rosas, je temeljil na močni institucionalni podpori – država je prepoznala vrednost umetniškega dela kot dolgoročne naložbe v družbeni in intelektualni kapital. A tudi v Belgiji se, kot pravi Antončič, danes vse bolj borijo za obstanek. V času, ko je oblast prevzela desna vlada, se sistem, ki je desetletja omogočal stabilno ustvarjalno okolje, počasi razkraja. »Varčuje se, reže, zmanjšuje podpora,« pravi. »Najbolj me boli, da se manipulira z nevednostjo – nepoznavanje umetnosti postaja politično orodje. V Belgiji in tudi pri nas.«
Gib in ples mu pomenita biti popolnoma prisoten v trenutku in iz tega trenutka potegniti kar največ – zase in za občinstvo. To doživetje zanj ni vedno lepo ali prijetno, včasih je polno konfrontacij in strahov, a prav to daje plesu pravi pomen. Kot del svojega poklica namreč razume, da gledalcu ali gledalki lahko ponudi nekaj presežnega; neko močno čustveno, čutno ali vizualno občutje, ki ostane še dolgo po tem, ko luči ugasnejo.
* V rubriki Portret sodelujemo z več fotografinjami in fotografi. Katja Goljat (1982) bo z nami do 1. avgusta.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.