Milan Dekleva: Lističi

+ + +

Zapiski o izgubljanju

Milan Dekleva (1946) je vsestranski, na začetkih pesnik, glasbenik, prevajalec, dramatik muzikalov, esejist, nad vsem tem pa v zadnjem času piše tudi prozo. Njegovi romani se večinoma naslanjajo na predelane in literarizirane, vendar še vedno prepoznavne usode iz sveta kulture in umetnosti. Od modernosti razrvani dramatik Slavko Grum, ki ga je Dekleva »prepisal« tudi na podlagi korespondence, ali Alma Karlin, pri kateri sta bolj v ospredju potreba po izražanju in vera v besedo kot popotne izkušnje in zapleti, postaneta sodobnika. Spisal je tudi roman o plesni zanesenjakinji v puščavi, v najboljšem mogočem približku zakotja in severnoameriški različici Herzogovega Fitzcarralda, pa o svobodi in nujnosti na primeru Tomaža Pengova, kolega iz skupine Salamander. Pri izstopajočem literarnem profesorju Dušanu Pirjevcu Ahacu je v ospredju vprašanje (nadaljevanja) upora in zagate z utopičnostjo. Ves čas, tudi v romanu Lističi, je Dekleva na preži za osmišljanjem časa, razmišlja tudi o vlogi umetnosti in iskanju smisla v razpočenem in kaotičnem, tu in tam absurdnem svetu.

V romanu Lističi pride proti koncu k protagonistu in pripovedovalcu nečak, pesnik z brki, v katerem prepoznamo avtorja. Prevajalec, ki se v romanu odpravlja v kraj otroštva, v Trst, na srečanje z italijanskim pisateljem Italom Calvinom, da bi dorekla nekaj nejasnosti v prevajanem romanu, se tako razkrije kot Deklevov stric Albert Širok, dejaven kulturni delavec v Trstu, ustanovitelj založbe v povojni Ljubljani, tudi prevajalec.

Sproti si zapisuje, z drobci pa ne ve, kaj početi, saj mu spomin služi nezanesljivo, zato je preteklost fragmentarna in kot celota izgubljena. Po fašističnem preganjanju, begu v kraljevino Jugoslavijo in deportaciji na jug Italije med vojno se znajde v preganjavičnem povojnem ozračju obnove in iskanja notranjega sovražnika. Med te, ker je intelektualec, apriorno sodi. Albert se spominja tržaškega kulturnega življenja, srečanja z Ivanom Cankarjem, Itala Sveva, slikarja Avgusta Černigoja in še koga.

Dekleva se opre na fakte, nakar z aforistično priostreno dikcijo Albertovo pozicijo miselno razširi. Vprašanja o konformizmu in uporu, tudi o staranju, predvsem pa o brezdomnosti, ki jo povzročajo nehotene selitve, so obravnavana s prepoznavno jezikovno senzibilnostjo, vse je presvetljeno s paradoksi in bohotenjem metafor. Ker je Albert že upokojen, so pogosti spomini na mrtve in premisleki o lastni minljivosti in posameznikovi nemoči. Lističi so fragmentaren roman, ki sooči različne svetove in na ideologijah temelječe politične in kulturne prakse. S tem so nedvoumen, vendar spravljiv komentar stoletja. Ob tem dostojen poklon stričevi pokončni drži in kulturni zagnanosti ter življenju v drugače stresnih časih.