To sem jaz

Že vrata v atelje so umetnina. Sandra je z grobim čopičem naredila bele zaplate na lesu, nanje pa zapisala pregovore in stavke, ki naj bi usmerjali njene vsakdanje misli. »Moje doživljanje je tisto, čemur sem se odločila nameniti svojo pozornost.« Na razglednici poleg tega napisa je mogoče prebrati »Sem svoj slog.«, čisto na vrhu vrat pa: »Vse je težko, preden postane lahko.«

Danes 50-letna Sandra je bila nekoč vodja kadrovske službe v švicarski banki in odgovorna za 500 ljudi. Na stolčku za delovno mizo govori tiho in izžareva mir, a je opozorila, da videz vara. Umetnica je namreč v meni, kar je naravni proces, ki se začne po koncu rodnega obdobja in ki ga doživlja približno petina žensk.

Pred štirimi leti in pol je Sandra začutila prve simptome. Nenadoma je slabo spala, bolele so jo roke, začele so se boleče krvavitve, najhujše pa je bilo nihanje razpoloženja. »Zadostovalo je, da je jakna ležala nekje, kjer ne bi smela, pa sem planila: Povsod puščate svojo kramo!« Včasih je podvomila o vseh svojih življenjskih odločitvah: »Sama sebi sem bila odveč.«

Še zdaj je njen vsakdan mame trinajstletnika velik izziv in enako se počuti njen tri leta mlajši mož Toni. »Včasih sem res pomislil, da tega ne bom mogel prenašati leta in leta. Mena ni mačji kašelj za zakon.«

Kaj je narobe z mano? To vprašanje je Sandro grizlo skoraj dve leti. Nikoli ni niti pomislila, da je za njene težave kriva mena – predstavljala si jo je kot vročinske oblive, ki se začnejo po petdesetem. Danes o tem ve veliko več.

Mena je zapleten proces, preprosto povedano pa se v njej dogaja tole: vsaka ženska se rodi z drugačno zalogo jajčec. Ko se ta začne prazniti, se cikel zmede in začne se mena.

Odgovore je dobila v podkastu, ki ga je poslušala med vožnjo z avtomobilom: »Strokovnjakinji sta opisovali simptome mene in prešinilo me je, da govorita o meni,« se spominja Sandra. »Vsi koščki sestavljanke so padli na svoje mesto.« Njene težave so znane številnim ženskam: na polovici življenjske poti se spoprijemajo z različnimi težavami, ki vplivajo na njihovo zdravje in dobro počutje, pa jih ne znajo nikamor uvrstiti.

Ženske so desetletja tiho trpele iz sramu in občutka, da so stare in ničvredne. Menile so, da so te težave pač del življenja. V glavi so jim odzvanjale tolažilne besede njihovih mam: To je pač treba preživeti, nekoč bo minilo. Teh časov je konec in danes se številne prizadete ženske podučijo o meni, razumejo, zakaj so na lepem razdražljive, izčrpane in neprespane. Krivi so biokemični procesi v njihovem telesu, ki trajno vplivajo na dobro počutje in kakovost življenja. Osveščenost odpravlja zaskrbljenost, da je z njimi nekaj grozno narobe in imajo čudno, redko bolezen.

Ženske same so pripomogle k družbenemu preboju, ker odkrito govorijo o svojih težavah, od suhe nožnice do težav v spolnosti in s spanjem. V tem članku so zaradi anonimnosti omenjene le z imeni. Pogovarjajo se s prijateljicami, kolegicami, mamami in hčerami, pa tudi s partnerji in zakonskimi možmi. »V tem se skriva velika priložnost, da se pari vnovič zbližajo čustveno in tudi telesno,« je prepričan Markus Valk, ginekolog, specialist za spolnost in psihoterapevt.

Govorimo o novi generaciji žensk, ki so obveščene, samozavestne in se nočejo več skrivati. Klimakterija resda ne vidijo kot darilo, a tudi ne kot začetek konca, temveč kot uvod v novo poglavje življenja. Čeprav danes o meni vedo več kot njihove mame in babice, se mnoge ženske ob vseh mogočih vprašanjih, ki se jim porajajo, še vedno počutijo same: Sem res že v meni? Naj se odločim za hormonsko terapijo? Kakšne so druge možnosti?

Mena je zapleten proces, preprosto povedano pa se v njej dogaja tole: vsaka ženska se rodi z drugačno zalogo jajčec. Ko se ta začne prazniti, se cikel zmede in začne se mena. Komunikacija med jajčniki in hipofizo je odtlej motena. Včasih se sprosti jajčece, drugič ne, včasih se sprostita dve ali tri. Posledica so občutna nihanja ženskih spolnih hormonov estrogena in progesterona. Hormoni občutno vplivajo na vse življenjske procese: spanje, presnovo, srčni utrip, krvni tlak, dihanje in seveda spolnost.

Na pohodniškem zemljevidu bi klimakterij predstavljal kamnito, strmo in naporno pot. Približno tretjina žensk ima hude težave, nadaljnja tretjina se sooča z lažjimi do izrazitimi simptomi, tretjina pa komaj kaj opazi. Vročinski oblivi na primer v povprečju trajajo sedem let, pri nekaterih posameznicah pa se lahko vlečejo tudi dvanajst let in več.

Ženske imajo v povprečju na začetku petega desetletja življenja zadnjo menstruacijo. Ta mejnik se strokovno imenuje menopavza. V tako imenovano postmenopavzi so ženske, ki vsaj leto dni nimajo več krvavitev. V tem obdobju so ženski spolni hormoni na stalno nizki ravni. Pot do menopavze se opisuje kot tako imenovana perimenopavza. Ker so hormonska nihanja v tem času še posebej močna, ga ženske neredko doživljajo kot zelo napornega. Povezan je z nekaj deset simptomi.

Kljub vsem knjigam in objavam številne ženske in zdravniki mene ne upoštevajo dovolj.

Po zadnji raziskavi javnega mnenja na strokovnem portalu wexxeljahre. de (Wechseljahre v nemščini pomeni mena) se na vrh seznama z naskokom uvrščajo psihične obremenitve, kot sta nihanje razpoloženja in nespečnost. Sledijo pridobivanje teže, bolečine v sklepih in mišicah, vročinski oblivi, težave s koncentracijo in izguba libida. Anke Sinnigen, komunikologinja in ustanoviteljica omenjenega portala, je povedala: »Raziskave se še danes osredotočajo na vročinske oblive, naša raziskava pa je pokazala, da to za ženske ni najhujša vsakdanja težava.« Stališča zdravnikov in znanstvenikov bi se zato morala prilagoditi, meni Sinnignova. Pri raziskavi je sodelovalo okoli štiri tisoč žensk, povprečna starost je znašala 49,2 leta. Okoli 37 odstotkov je težave poskušalo omiliti z zdravljenjem z nadomestnimi hormoni. Slabi dve tretjini žensk sta bili v perimenopavzi, dobra tretjina pa v postmenopavzi.

Kdaj ženska pride v meno in kako močno jo bo obremenjevala, je odvisno tudi od genov, poudarjajo strokovnjaki. Sandra, že omenjena umetnica, se spominja, da se je pri njeni mami in njeni sestrični začela sredi štiridesetih let. »Kljub temu nisem pomislila nanjo, težave sem pripisovala stresu, bolečine v dlaneh pa prvim znakom staranja, s čimer se bom pač morala sprijazniti.«

Po podkastu je Sandra junija 2022 obiskala ginekologinjo, specializirano za meno. Hormonski test je potrdil sum, kar pa ni samoumevno. Krvne vrednosti v perimenopavzi vedno odslikavajo le trenutno stanje. Ginekologinja je napisala recept za hormone, vendar se Sandra ni odločila zanje. »Nisem dobro prenašala niti kontracepcijskih tabletk niti materničnega vložka, dobila sem tudi hude akne,« je povedala. »Preprosto nisem imela dobrega občutka.«

Hormonske terapije ženskam še danes zbujajo strah. Leta 2002 je obsežna ameriška raziskava pokazala, da ženske, ki jemljejo hormonske preparate, pogosteje doleti infarkt, kap in rak dojk. Ženske povsod po svetu so takrat opustile takšna zdravila. Pred raziskavo je v ZDA hormone jemalo okoli 40 odstotkov žensk, po njej pa le okoli pet.

Hormoni povzročajo raka. Avtorji raziskave v ZDA so ugovarjali temu povzetku v medijih, vendar požara niso mogli več pogasiti. Nova, diferencirana analiza podatkov je pokazala, da so bile bolj ogrožene predvsem starejše udeleženke študije v postmenopavzi, poleg tega so jemale umetne hormone v obliki tablet. Zdaj za nadomestek estrogena in progesterona že dolgo poznamo tako imenovane bioidentične različice, ki so po strukturi enake, kot jih izloča človeško telo. Na vprašanja pacientk v ordinaciji Katrin Schaudig glede tveganja za raka na dojkah odgovarja: »Da, sintetični hormoni so glede raka bolj tvegani kot bioidentični. Tudi ti ga v primeru večletnega jemanja nekoliko povečajo.« Nevarnejši so drugi dejavniki tveganja, kot so prevelika teža, kajenje, premalo gibanja in alkohol. »Dva kozarca vina zvečer sta slabša od hormonov,« je poudarila ginekologinja Schaudigova, ena vodilnih nemških strokovnjakinj za meno in predsednica nemškega društva za menopavzo. Z njo delajo še tri zdravnice, pa kljub temu ne morejo sprejemati novih pacientk. Tri četrtine pacientk se na ginekologinjo obrnejo zaradi težav v meni, s katerimi se nekatere spopadajo že leta.

Poslušanje, razlaganje, svetovanje, to so načela, ki jih Schaudigova upošteva v vsakem pogovoru. Sprašuje po krvavitvah, spancu, ciklusu, po tem, kaj ženske obremenjuje. »Ugotoviti poskušam, kaj ni povezano z meno, kaj pa je njen simptom. Zanima me tudi, katere težave so se v meni poslabšale. Včasih vseh teh težav ni mogoče takoj pravilno popredalčkati.«

Ravno ženske srednjih let so močno obremenjene z otroki, možem, službo in ostarelimi starši. Mnoge domnevajo, da gre mogoče le za umske obremenitve, vsakdanji stres. »Ko povrtam, se pogosto izkaže, da so bile že prej pod stresom, le da se zdaj težje spopadajo z njim. To je zame jasen znak mene.«

Schaudigova vedno vpraša tudi, kaj si ženska želi. Pogosto sliši odgovor: »Želim si nazaj svoje prejšnje življenje.« Hormonsko zdravljenje predpiše glede na starost, kako dobro ženska prenaša težave in glede na individualno tveganje. »Če obstaja povečano tveganje za kap in trombozo, bi ženska smela jemati le estrogen, ki deluje prek kože kot obliž, pršilo ali gel,« je pojasnila. »Tablete se presnavljajo prek jeter, kar vpliva na strjevanje krvi.« Pacientke z rakom na dojkah ne smejo jemati hormonov, ker naj bi ti pospešili rast malignih celic. Če so imele sorodnice ženske raka ali če ima pacientka že spremembe v tkivu, Schaudigova prav tako ne priporoča dodatnih hormonov. Načeloma žensko pred začetkom hormonske terapije najprej pošlje na ultrazvok dojk ali mamografijo, če je od takšnega pregleda minilo že precej časa. »Zelo pomembno je, da ženske, ki imajo še vedno maternico, hkrati z estrogenom jemljejo tudi gestagen, da sluznico maternice obvarujejo pred rakom.« Gestagen je skupni pojem za naravni progesteron ali sintetično različico. Schaudigova svoje pacientke poleg vseh tveganj seznani tudi, kaj je znanost odkrila novega o koristi hormonov. Javno se o tem ne razpravlja veliko. »Imamo kakovostne podatke, da hormoni varujejo pred osteoporozo, rakom na črevesju in diabetesom,« je pojasnila Schaudigova.

Vse več je tudi znakov, da je s hormoni mogoče preprečiti bolezni srca in ožilja, če ženske nimajo teh težav že prej. Ameriški znanstveniki so dokazali, da lahko ugodno vplivajo na raven maščob v krvi. Raziskovalci pod vodstvom kardiologa Howarda Hodisa s Keckove medicinske fakultete v Kaliforniji so ugotovili, da jemanje hormonov blagodejno vpliva na žile, če ženska s tem začne pravočasno – to je pred 60. letom oziroma v nekaj letih po zadnji menstruaciji. Govori se tudi, da hormoni morda varujejo pred demenco. Trenutne raziskave so si nasprotujoče, na splošno pa izstopa, da je učinek očitno odvisen od starosti ženske, oblike hormonov, ki jih jemlje, in odmerka.

Schaudigova postane še posebej pozorna, ko ženske potožijo zaradi potrtosti in tesnobnosti, nenadoma se začnejo bati predorov in letal. Lanska britanska raziskava je potrdila ugotovitve starejših raziskav: ženske v perimenopavzi imajo več možnosti za psihične bolezni. »Domnevam, da se zaradi izgorelosti zdravijo tudi ženske s težavami zaradi klimakterija. Te bi namesto antidepresivov pravzaprav potrebovale hormone,« je prepričana Schaudigova.

Tesnobnost ni tuja niti 54-letni Natalie iz okolice Stuttgarta. Poročena je 21 let, ima hčeri, stari 17 in 20 let, dela pa v zavarovalnici. »Odločila sem se, da bom skozi meno korakala kot kositrni vojak,« je povedala. Potem pa je pred šestimi leti na neki zabavi doživela prvi vročinski obliv. »Kaj, za vraga, je to?« je pomislila. 

O tem je pripovedovala med videoklicem. Veliko hujše od oblivov so se ji zdele neprespane noči in nenadni strahovi, je priznala. »Vsak dan sem šla v gozd in se spraševala, koliko časa bom še živela.« Pridružil se je še strah za družino in da bi se njenemu možu, hčerama ali staršem kaj hudega pripetilo. »Misli so se mi vrtele le še okrog takšnih tem, nisem se jih mogla otresti.«

Osebna zdravnica ji je predpisala antidepresive, ki so ji deloma pomagali, a zdelo se ji je, da zdaj nad vsem njenim življenjem visi siva tančica. Na Instagramu je prebirala zgodbe žensk v meni, in da morajo biti ženske, ki že imajo hormonsko pogojene psihične težave, previdne. Natalie je po rojstvu druge hčere zapadla v hudo poporodno depresijo. Počasi se ji je izoblikovala natančnejša slika. Posvetovala se je z nevrologinjo, opustila antidepresive in se odločila poskusiti s hormoni. Ginekologinja je samo zamahnila z roko ob predlogu, je pripovedovala Natalie, in rekla, da je to nov trend in vse ženske na lepem hočejo bioidentične hormone. Zato je poiskala drugo ginekologinjo, ki je podprla njeno željo. »Kaj naj rečem? Čez nekaj tednov sem se počutila odlično.«

Ob tem se krepi še s športom in dvakrat na teden teče. »Gibanje v naravi dobro vpliva na moje duševno počutje, bolj uravnoteženo se počutim,« je pojasnila Natalie. Trikrat na teden opravi tudi trening za moč, s čimer krepi kosti, ki so zaradi pomanjkanja estrogena v meni lahko krhkejše.

Pred slovesom je povedala še: »Včasih se sprašujem, kaj bi bilo z mano, če se ne bi sama pozanimala glede težav v meni.«

Zasebna klinika Habichtswald v Kasslu je specializirana za zdravljenje depresij, tesnobnosti in izgorelosti. Med pacienti je največ uslužbencev, med njimi veliko žensk, starih okrog petdeset let. »Meno vedno upoštevamo kot enega od sprožilcev težav,« je poudarila primarijka Carmen von Nasse, »sploh če slabo spijo, se potijo in so brezvoljne.« Opaža, da kljub vsem knjigam in objavam številne ženske in zdravniki mene ne upoštevajo dovolj. Prizadetim ženskam običajno predlagajo navadno konopljiko (Vitex agnus-castus), ki blagodejno vpliva na menstrualni cikel. »Nekatere so se nekaj tednov res počutile bolje tudi brez antidepresivov.« K temu bi lahko pripomogli tudi terapevtski pogovori in to, da so ženske uvedle nekaj sprememb v svojem vsakdanu.

Plodovi navadne konopljike lahko učinkujejo podobno kot hormoni, uravnajo cikel in omilijo menstrualne težave, kot je občutek napetosti v dojkah. Med zdravilnimi rastlinami za ženske je najbolj raziskana, ni pa še potrjen njen učinek pri težavah v meni. Proti vročinskim oblivom in potenju pogosto svetujejo rabarbaro in grozdnato svetilko (Actea racemosa), katerih koristi so potrdili z raziskavami.

»Vsaka zdravilna rastlina ima mešanico učinkovin, zato je raziskovanje učinka le ene od njih zahtevno, poleg tega pa je ta odvisen tudi od odmerka,« je pojasnila Susan Zeun, strokovnjakinja za klinično farmakologijo, ki je več kot dve desetletji razvijala hormone za farmacevtsko industrijo. Po zgledu svoje babice se že vse življenje ukvarja z zdravilnimi rastlinami.

Zeunova ima danes ordinacijo v Berlinu in ženskam v meni pomaga z rastlinskimi sredstvi. »Želim poskusiti s čim rastlinskim, preden začnem z jemanjem hormonov,« pogosto sliši od pacientk. »Zmotno so prepričane, da so naravna zdravila blažja, vendar obstajajo rastline, ki niti malo ne zaostajajo za kemičnimi pripravki.«

V meni se žensko telo spremeni, mišična masa se pretvori v maščevje in se nabira predvsem na trebuhu namesto na stegnih in zadnjici. Manj mišic in več maščevja hkrati pomeni počasnejši bazalni metabolizem.

Pacientke včasih pred njo izpraznijo torbico in pokažejo se številna prehranska dopolnila za blaženje težav v klimakteriju. Rekorderka je imela kar šestnajst dodatkov. S stisko žensk v meni se kuje velik dobiček, je povedala Zeunova. Trenutno lažne obljube prodajajo predvsem s korenino jama. Industrija iz učinkovine diosgenin v njem izdeluje bioidentične hormone. »A to poteka v laboratoriju, telo tega ne more izkoristiti samostojno.«

Hormoni ali rastlinski pripravki? Vsaka ženska mora najti svojo pot, ko se srečuje s tegobami v meni. Kar pomaga eni, ne bo nujno delovalo tudi pri drugi.

Umetnica Sandra po izčrpni analizi krvi jemlje vitamine v visokih odmerkih in homeopatsko kremo proti suhi nožnici. Zaradi pomanjkanja estrogena se spremeni tudi vulva, zmanjša se in sluznica se izsuši.

Sandra je meno razglasila za svojo »domačo nalogo«. Vsak dan spremlja, kaj ji dobro dene in kaj škodi. Tako je ugotovila, da potrebuje več miru in samote, da najde notranje ravnovesje. To je kar težko doseči in je primerljivo s telesno vadbo.

Njen mož Toni jo pri tem podpira. Na dan pogovora je skuhal kosilo, juho iz svežega brokolija, in po obedu za mizo razlagal, kako ženine spremembe vplivajo nanj.

Največja težava se mu zdi, da so nevidne. »Žena se na lepem spremeni, ti pa ne veš, zakaj,« je pojasnil. Postal je negotov in se včasih vprašal, ali je on kriv za to.

Spominja se skupne vožnje z avtomobilom, ko je Sandra za krmilom znorela, ker je nekdo po njenem vozil slabo. »Pretirani odziv s kričanjem, trobljenjem in vsem znano kretnjo z dvignjenim prstom, vse po spisku je počela,« je povedal. Ali pa, ko je zvečer prišel domov iz službe in niti še ni odložil nahrbtnika, ko ga je že zasula s pritožbami, kako naporen dan je za njo in kako slabo se počuti.

Zdaj ve, kakšno moč imajo hormoni in da se žena zdi naporna celo sama sebi. Zaveda se tudi, da ji mena nenehno postavlja nove izzive, pomaga pa jima, da mu žena da navodila. »Včasih mi že zjutraj pove, da je tečna in naj se ji raje izogibam. Še raje pa vidim, da mi naravnost pove, kaj potrebuje od mene, potem se ne počutim tako nemočnega.«

Sandra je v skrbi zase spremenila tudi prehrano. V meni se spremeni črevesni mikrobiom. Rastlinska in predvsem z balastnimi snovmi bogata prehrana lahko okrepi zaščitno bariero v črevesju. Izogiba se beli moki, rafiniranemu sladkorju in močno predelanim živilom. Vse to ji pomaga tudi pri krotenju teže.

V meni se žensko telo spremeni, mišična masa se pretvori v maščevje in se nabira predvsem na trebuhu namesto na stegnih in zadnjici. Manj mišic in več maščevja hkrati pomeni počasnejši bazalni metabolizem.

Mena in hormoni so v strokovnem izobraževanju premalo obdelani. Delovna skupina Nemškega združenja za ginekologijo in podporo pri porodu trenutno razvija koncept, kako bi to popravili. Za začetek bi uvedli prostovoljni predmet na višjih in visokih šolah.

Hamburška ginekologinja Schaudigova pa predlaga nadaljnje izobraževanje in strokovna srečanja zdravnikov. Primerna priložnost za to je bil kongres nemškega združenja za menopavzo novembra lani v Frankfurtu na Majni. V konferenčni dvorani hotela se je dva dneva družilo na stotine medicinskih strokovnjakov. Na številnih predavanjih in delavnicah so obdelali neredne krvavitve, zobozdravnik je ponazoril, kako pomanjkanje hormonov škodi celo dlesnim, na odru so predstavili primere iz prakse, da bi potem razpravljali o mogočih terapijah, na koncu kongresa pa sta zdravnici predstavili podatkovno zbirko, v katero bi vnašali podatke o ženskah, ki so še posebej zgodaj vstopile v meno.

Mednje spada tudi 41-letna Bente, produktna vodja in mama dveh majhnih otrok. »Po drugem porodu se moje telo ni več povrnilo v staro formo,« je povedala. Še mesece pozneje je imela mozolje, izpadali so ji lasje, teža se je povečevala namesto upadala, poleg tega je bila noro občutljiva. Bente se je obrnila na ginekologinjo, ki pa je ni jemala resno in ji je svetovala potrpljenje.

Bente in njen mož sta starša postala z umetno oploditvijo. Nekega dne si je vnovič ogledala vso dokumentacijo, je pripovedovala Bente. Na enem od izvidov je prebrala, da ima pri 30 letih tako majhno zalogo jajčec kot 45-letnica. S tem izvidom se je vrnila k zdravnici in šele takrat je ta doumela, da pred njo ne sedi povprečna pacientka. Kljub temu ji zdravnica ni hotela predpisati hormonov, ker naj bi bila premlada zanje in bi lahko okrepili njene migrene, ki so Bente pestile leta. Poiskala je še drugo mnenje in o tem pregledu navdušeno povedala: »Odlično je potekalo. Ta zdravnica je bila res kompetentna in mi je prisluhnila.« Bente je predpisala tabletko brez estrogena in vaginalno mazilo z miniestrogenom, ki ne sproža migren. Kontrolni pregled je sledil po dveh mesecih jemanja.

Tako kot Sandra si tudi Bente poskuša več časa vzeti zase. S telefona je zbrisala Instagram, ki je bil res velika potrata časa, namesto njega pa načrtno išče strokovne spletne strani o meni, ki omenjajo tudi še zadnjo veliko tabu temo, presihanje libida pri ženski.

Med videoklicem sta 47-letna Mai-Brit in njen 61-letni partner Andreas pojasnila, kako se spopadata z njenim pičlim zanimanjem za spolnost. Mai-Brit od junija 2023 ve, da je že v postmenopavzi in leto dni jemlje hormone.

Nekoč sta bila spolno precej aktivnejša. »Komaj sta otroka šla spat, je zadostoval že pogled, pa sva izginila v spalnico,« se je spominjal Andreas. »Zdaj sva vesela, če prideva do dvakrat na mesec – to je že veliko,« je priznala partnerka.

Ko je Mai-Brit to povedala svoji ginekologinji, je ta pripomnila le: »No ja, saj sta že dvanajst let skupaj, odnos se spreminja in seksa počasi ni več.«

Na začetku je Mai-Brit to zelo žalostilo in je pogosto jokala, ker ni več čutila nobene želje. Andreas jo je miril, da je vse v redu, tudi če skoraj nimata več spolnih odnosov. »Iskreno povedano mi je bilo čisto prav. Tudi jaz sem starejši in sem se umiril. Seks je poleg tega naporen,« je rekel in oba sta se zasmejala.

Včasih sta se dogovorila, da bosta imela spolne odnose, pa sta si nazadnje premislila. »Nisem imel pravega veselja, ko sem opazil, da ti ni preveč do tega,« je priznal Andreas. In tako sta se raje samo objemala. »No, vseeno je škoda, da ni več kot nekoč.«

O pojemajoči sli v meni marsikaj ve tudi 62-letna Ellen, geografinja, ki je 16 let poročena z leto dni starejšim možem. Po petdesetem letu se je začela mena in z njo se je nehala želja po seksu. »In to popolnoma,« je priznala, saj se ni niti samozadovoljevala. »Tudi če bi pred mano stal sam George Clooney, se v meni ne bi nič zganilo. Šokirana sem, da ni niti iskrice želje, nobenih fantazij in telesnega odziva.«

Od samega začetka se o tem pogovarja z možem, ki je povedal: »Najprej sem mislil, da kaj počnem narobe ali da se ji ne zdim več privlačen. Vsa ta vprašanja, ki si jih gotovo postavljajo tudi ženske.« Ko je izvedel, da so težave povezane z ženino meno, si je skoraj oddahnil.

Tako kot številne ženske v postmenopavzi tudi Ellen najbolj obremenjujejo vročinski oblivi. Tudi ti so posledica premalo estrogena; to preprosto povedano zmede termostat v možganih. Ellen je povedala, da je včasih imela tudi deset oblivov na dan. »Začne se z občutkom, kot če bi se zaloputnila vhodna vrata, ti pa nimaš ključa. Kmalu zatem sem bila takšna, kot bi me kdo polil z vodo, še na hrbtišču dlani vidim potne kapljice.« To je velika težava zlasti na delovnem mestu, zato se je odločila, da bo kljub pomislekom začela jemati hormone. »Čez tri dni so vročinski oblivi izginili.«

Za ženske z vročinskimi oblivi, ki so menopavzo, torej zadnjo krvavitev, imele že pred leti, pa tudi tiste, ki ne smejo jemati hormonov, od lanskega leta obstaja novo zdravilo z učinkovino fezolinetant, ki deluje na podlagi drugačnih mehanizmov kot hormoni. Veže se neposredno v možganskem centru za uravnavanje toplote, tam blokira posebne receptorje in tako prepreči oblive. Na začetku jemanja je treba redno preverjati jetrne vrednosti. Drugo podobno snov naj bi za uporabo odobrili letos.

Znanstveniki poleg tega proučujejo tudi podkožne senzorje, ki v realnem času sledijo ravni hormonov in jih po potrebi izločajo. Raziskovalci proučujejo tudi, kako bi do konca življenja ohranili delovanje jajčnikov in tako do neke mere odpravili meno. In kaj to pomeni za ženske?

Vročinski oblivi v povprečju trajajo sedem let, pri nekaterih posameznicah pa se lahko vlečejo tudi dvanajst let in več.

Številne ženske se odločijo več storiti za svoje zdravje, motivira pa jih zavedanje, da dočakajo višjo starost kot moški, čeprav imajo več zdravstvenih težav. Hkrati poskušajo v meni videti tudi nekaj dobrega: ni več mesečnih krvavitev in krčev. Številne se začnejo bolj posvečati sebi in se odločijo za spremembe. Občutijo ponos zaradi vsega, kar so že dosegle. Mnoge občutijo sproščenost, kot je prej niso poznale, manj jih skrbi, kaj si bodo mislili drugi. In skoraj vse se v meni nečesa naučijo.

»Zavedela sem se, da je lastno počutje v veliki meri odvisno od mene,« je poudarila Natalie. »Ugotovila sem, da je ob petih zjutraj zame idealen čas, in takrat po novem razgrnem podlago za jogo in naredim vaje,« je povedala Mai-Brit.

»Odkrila sem kopanje v mrzli vodi, to me pomirja in osrečuje,« je opisala Ellen. »Po novem včasih na drugo mesto postavim pomivalni in pralni stroj, ne vedno sebe,« se je pošalila Bente.

Ženske danes odkrivajo tudi novo obliko ženskosti, kot na primer umetnica Sandra.

Vse življenje se je grizla zaradi različno velikih dojk. Kmalu po tridesetem si je dala manjšo povečati s silikonom, a je vsadek zdaj odstranila in si dala zmanjšati večjo dojko. Ta odločitev veliko pove o njeni notranjosti, je prepričana Sandra. Dokazuje, da je postala bolj suverena. »Kako dober je občutek, ko vem, da sem to jaz.« 

© 2025 Der Spiegel